Jedro

Tožena stranka (tožnikov delodajalec) ima pri stranskem intervenientu (zavarovalnici) zavarovano odgovornost, zato je imel tožnik možnost uveljavljati odškodnino za nastalo škodo bodisi direktno od zavarovalnice v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi člena 965/1 OZ, kar je tožnik tudi storil, bodisi le od tožene stranke na podlagi določbe 184. člena ZDR. Poleg tega pa je imel tudi možnost, da uveljavlja pripadajočo odškodnino od obeh solidarno. Tožnik je bil na podlagi pravnomočne sodbe v sporu, ki je potekal pred sodiščem splošne pristojnosti med tožnikom in zavarovalnico kot toženo stranko v zvezi z izplačilom odškodnine za isto škodo, kot jo od tožene stranke (svojega delodajalca) uveljavlja v tem individualnem sporu, upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v določeni višini.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo in da mu je bila ta odškodnina skupaj z obrestmi v celoti izplačana v postopku, ki se je vodil pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je bila tožniku z dosedaj izplačanimi zneski iz naslova nepremoženjske škode poravnan tako glavnični del kot tudi obrestni del odškodnine, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, pri čemer se ni opredelilo do tega, od katerega dne dalje je tožnik upravičen do izplačila odmerjene odškodnine oz. od katerega dne dalje je tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti (od katerega dne dalje torej tečejo zakonske zamudne obresti od odmerjene odškodnine).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/1, I/3, I/4, III in IV izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (točka I/2 izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I/1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je dolžna tožena stranka plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 43.975,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2009 dalje do plačila. V I/2. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka plačati materialno škodo iz naslova potrebne tuje pomoči v znesku 2.766,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 dalje do plačila. V I/3. točki izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, da mu je dolžna tožena stranka od 1. 6. 2009 dalje mesečno v naprej in sicer do vsakega 10. dne v mesecu plačevati znesek 150,00 EUR iz naslova mesečne rente za tujo pomoč, in sicer tako, da do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plača v roku 15 dni, po pravnomočnosti, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu v naprej, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila. V I/4. točki izreka je zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov, povečanih za 20 % DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je s sklepom zaradi delnega umika tožbe, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nematerialno škodo v višini 11.604,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2009 dalje, na plačilo materialne škode zaradi potrebne tuje pomoči v višini 1.291,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 dalje, na plačilo materialne škode iz naslova prevoza in drugih stroškov zdravljenja v višini 1.257,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2009 dalje, postopek ustavilo. V III. točki izreka in v IV. točki izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.307,12 EUR, stranskemu intervenientu pa v višini 5,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, v 8 dneh.

Zoper navedeno sodbo in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da mu je zaradi nesreče pri delu nastala nematerialna škoda v višini 70.000,00 EUR, glede na delno plačilo s strani stranskega intervenienta, do katerega je prišlo pred pravdo in tudi po vložitvi tožbe, pa je tožnik zahteval iz naslova nematerialne škode še plačilo 43.975,86 EUR. V nasprotju z dejanskim stanjem in pravilno uporabo materialnega prava je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in mu naložilo plačilo stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta, ker je stranski intervenient v drugem pravdnem postopku obveznosti, ki so mu bile naložene, v večjem delu poravnal. Ugovor o delni izpolnitvi obveznosti s strani solidarnega dolžnika je relevanten za izvršitev obveznosti (torej za morebitni izvršilni postopek) ne pa za obstoj obveznosti. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da sta tožena stranka in stranski intervenient navadna in ne enotna sospornika in da se njune obveznosti v razmerju do tožnika lahko razlikujejo. Spregledalo pa je tudi 288. člen OZ, ki daje upniku, to je tožniku, izključno upravičenje, da odloči, katere terjatve bo pokril z dolžnikovim delnim plačilom. Tega upravičenja tožnika ni mogel dolžnik izključiti z izjavo, kaj odplačuje, tožnik pa pristanka k drugačnemu poračunavanju ni podal (odločba VS RS opr. št. II Ips 128/99 z dne 23. 11. 2000). Tožnik ni pristal, da bi se delno plačilo s strani stranskega intervenienta upoštevalo pri odmeri odškodnine (saj bi s tem utesnil svoj zahtevek), temveč je sodišče obvestil, da s strani stranskega intervenienta plačani znesek ne pomeni, da mu je bila škoda poplačana, kot tudi, da stranski intervenient niti po sodbi sodišča splošne pristojnosti ni plačal odškodnine v celoti. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da na mesto tožnika odloči o tem, kaj mu je bilo plačano s strani stranskega intervenienta, niti ni imelo pravice, da za izplačani znesek zmanjša tožniku prisojeno odškodnino za nastalo škodo, s tem pa zmanjša njegovo upravičenje do poplačila natečenih zamudnih obresti in pravdnih stroškov. To je namreč predmet izvršilnega postopka. V delu, ko je sodišče prve stopnje celotne stroške naložilo v plačilo tožniku, čeprav so bila delna plačila izvršena po vložitvi tožbe, pa je zmotno uporabilo člen 154, 155 in 158 ZPP. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 17.200,00 EUR je odmerjena v prenizkem znesku, saj bi mu pripadala najmanj v višini 30.000,00 EUR. Prav tako mu je sodišče prve stopnje odmerilo prenizko odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 20.100,00 EUR, saj bi mu za to obliko škode pripadala odškodnina najmanj v višini 35.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje namreč ni v celoti upoštevalo izvedenskega mnenja niti njegove ugotovitve, da se je gibljivost levega zapestja tožnika v času med kontrolnim pregledom pri istem izvedencu, ki je bil opravljen za potrebe sodnega postopka pred Okrožnim sodiščem, in osebnim pregledom, ki ga je sodni izvedenec opravil 6. 2. 2014, poslabšala. Ob kontrolnem pregledu je bil tožnik še sposoben upogniti levo zapestje navzgor do 20 stopinj, zdaj pa ga lahko upogne navzgor le še do 10 stopinj. Po prepričanju tožnika je tudi odškodnina za primarni in sekundarni strah v znesku 3.700,00 EUR odmerjena prenizko, saj bi mu iz tega naslova glede na ugotovitve izvedenca pripadala odškodnina vsaj v znesku 5.000,00 EUR. To pa pomeni, da je znašala odškodnina za celotno nematerialno škodo 70.000,00 EUR (približno 70 povprečnih plač v RS). Glede na že plačani del odškodnine pred pravdo (14.420,00 EUR) in umaknjeni del odškodnine v višini 11.604,14 EUR bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti v plačilo še znesek 43.975,86 EUR z zahtevanimi obrestmi. Ker sodišče prve stopnje predlaganih dokazov glede materialne škode za tujo pomoč od maja 2009 dalje in iz naslova mesečne rente sploh ni izvajalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, obenem pa tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Ker je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 22. 10. 2012 tožbeni zahtevek v tem delu tudi dodatno specificiral, je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu ni v zadostni meri opredeljen. Tožnik je podrobno pojasnil, s kakšnimi težavami se srečuje zaradi posledic škodnega dogodka, do teh trditev pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, temveč je le prepisalo razloge prvostopenjske in drugostopenjske sodbe v pravdni zadevi zoper stranskega intervenienta, ki se je vodila pred sodiščem splošne pristojnosti in na podlagi istih razlogov sprejelo enako odločitev. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal tožnik v zvezi z vtoževano odškodnino za tujo pomoč in rento, zato ker so bili predlagani dokazi izvedeni pred sodiščem splošne pristojnosti, je bila kršena določba člena 339/1 ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, storjena pa je bila tudi bistvena kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, kar vse je tožnik pravočasno ugovarjal v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem so mu bile kršene tudi njegove pravice, ki mu jih zagotavlja 23. člen Ustave RS. Sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo, kot tudi ne, zakaj je tožnik potreboval tujo pomoč v povečanem trajanju štiri ure dnevno tekom prvih šest mesecev aktivnega zdravljenja, v nadaljnjih desetih mesecih dve uri dnevno, nato pa v šestih mesecih do vložitve odškodninskega zahtevka po eno uro dnevno. Prav tako ni obrazložilo, zakaj mu tuja pomoč v bodoče ne pripada. Nepravilno je bil zavrnjen tudi tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente, pri čemer se je sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicevalo na razloge sodbe Višjega sodišča opr. št. II Cp 4024/2013, ki je bila izdana v pravdi tožnika zoper stranskega intervenienta. Tudi ta sodba pa odstopa od prakse višjih sodišč v podobnih primerih, ko tudi od sodb Vrhovnega sodišča RS, prav tako pa nima podlage niti v pravni teoriji in sicer v delu, kjer je bilo ugotovljeno, da tožniku ni mogoče prisoditi odškodnine za tujo pomoč po splošni tržni ceni, ker so mu pomoč nudili družinski člani (glede na to je sodišče prve stopnje upoštevalo urno postavko le v višini 3,00 EUR na uro, ne pa 5,00 EUR, kot je predlagal tožnik). Družinski člani tudi niso zavezani namesto odgovorne osebe oz. povzročitelja škode odpravljati škode, ki je nastala oškodovancu (tako npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 590/2011, II Cp 3691/2010, I Cp 3917/2009, …). Višje sodišče v Kopru je s sodbo in sklepom opr. št. Cp 270/1993 z dne 10. 5. 1993 izrecno odločilo, da gre renta oškodovancu tudi, če zaradi posledic telesne poškodbe potrebuje le občasno pomoč pri določenih opravilih. V takih primerih (kot je tudi tožnikov) pravica do rente ni vezana na vsakodnevno pomoč. Tožnik je upravičen do tuje pomoči po enakih kriterijih tudi, če mu jo nudijo družinski člani, kar izhaja tudi iz pravne teorije (dr. Stojan Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZUL SRS, Ljubljana 1978, str. 212). Odločitev sodišča pa je tudi v nasprotju s sodbo in sklepom VSRS opr. št. II Ips 474/2002, iz katere izhaja, da je potrebno zahtevek za tujo pomoč (rento) tolmačiti široko, da oškodovancu pripada tuja pomoč v obliki rente, če sam ne zmore vsakodnevnih opravil in jih zanj opravlja nekdo drug. Pri tem je treba natančno ugotoviti, katerih nujnih opravil ne more opravljati, njihovo pogostnost in obseg nujne pomoči. Iz te odločbe pa ne izhaja, da bi morala biti pomoč vsakodnevna ali da bi bilo upravičenje do te pomoči vezano le na tretje osebe, ki niso družinski člani oz. da bi bila zaradi tega odškodnina za tujo pomoč nižja. Sodišče prve stopnje v tej zvezi ni izvajalo dokazov, njegova odločitev pa je arbitrarna in v nasprotju s 14. členom Ustave RS (zaradi tožnikove osebne okoliščine, zakonskega stanu, je bil tožnik diskriminiran) oz. v nasprotju z 22. in 23. členom Ustave RS. Ker je znašala povprečna „tržna“ vrednost za najbolj nekvalificirana dela v A. 5,00 EUR (po cenitvi podjetja B. pa je ta storitev strokovne pomoči družini na domu še veliko dražja - A11), je tožnikov zahtevek za plačilo urne postavke do višine 5,00 EUR za tujo pomoč dejansko utemeljen. To pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi temu delu njegovega tožbenega zahtevka skupaj z obrestmi in sicer za čas do vložitve tožbe tožnika, prav tako pa tudi njegovemu rentnemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, je pa zaradi delno zmotno uporabljenega materialnega prava dejansko stanje ostalo delno nepopolno ugotovljeno.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik od tožene stranke kot svojega delodajalca uveljavljal odškodnino za škodo, do katere je prišlo ob nesreči pri delu. Dne 5. 9. 2007 je pri opravljanju dela na strehi padel v notranjost objekta z višine od 3,5 m do 4 m in posledično utrpel več hujših poškodb.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je ugovor o delni izpolnitvi obveznosti s strani solidarnega dolžnika (stranskega intervenienta) relevanten za morebitni izvršilni postopek, ne pa za obstoj obveznosti in da je sodišče prve stopnje spregledalo, da tožena stranka in stranski intervenient nista enotna, temveč navadna sospornika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je zavarovalnica C. v tem individualnem delovnem sporu nastopala kot stranki intervenient (sodišče prve stopnje je stransko intervencijo zavarovalnici C. dopustilo s sklepom opr. št. I Pd 534/2011 z dne 22. 4. 2013). Glede na to zavarovalnica C. kot stranski intervenient v tem individualnem delovnem sporu ni mogla imeti niti položaja navadnega sospornika (kar zatrjuje tožnik v pritožbi), saj za to niso bili izpolnjeni pogoji iz člena 191 ZPP. Tožnik je s tožbo, ki je bila predmet obravnave v tem individualnem delovnem sporu, kot toženo stranko označil le svojega delodajalca, ne pa tudi zavarovalnico C., pa tudi tožbeni zahtevek se je glasil le na tožnikovega delodajalca in ne na zavarovalnico C.. Tožnik je namreč v drugem sporu, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani in ki je pravnomočno končan, od zavarovalnice C. kot tožene stranke vtoževal odškodnino za isto nematerialno in materialno škodo, ki mu je nastala zaradi istega škodnega dogodka, kot je predmet tega individualnega delovnega spora. V omenjenem sporu je tožnik s svojim tožbenim zahtevkom zoper zavarovalnico C. delno uspel, delno pa je bil njegov zahtevek zavrnjen.

Ker je iz podatkov spisa razvidno, da je imela tožena stranka pri stranskem intervenientu zavarovano odgovornost, je imel tožnik možnost uveljavljati odškodnino za nastalo škodo bodisi direktno od zavarovalnice C. v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi člena 965/1 Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), kar je tožnik sicer tudi storil, bodisi le od tožene stranke na podlagi določbe 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Poleg tega pa je imel tudi možnost, da uveljavlja pripadajočo odškodnino od obeh solidarno (od delodajalca na podlagi že omenjenega 184. člena ZDR, od zavarovalnice C. pa na podlagi pogodbe o zavarovanju odgovornosti, sklenjene med delodajalcem in zavarovalnico C.). Glede na to sta imela tožena stranka in zavarovalnica C. v materialnopravnem smislu napram tožniku položaj solidarnih dolžnikov (ob tem, da je bila obveznost zavarovalnice C. seveda omejena do višine zavarovalne vsote). Člen 395/1 OZ določa, da vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od katerega solidarnega dolžnika hoče, vse dotlej, dokler ni obveznost popolnoma izpolnjena; vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni, vsi dolžniki pa so prosti. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bil tožnik na podlagi pravnomočne sodbe v sporu, ki je potekal pred sodiščem splošne pristojnosti med tožnikom in zavarovalnico C. kot toženo stranko v zvezi z izplačilom odškodnine za isto škodo, kot jo od tožene stranke (svojega delodajalca) uveljavlja v tem individualnem sporu, upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 41.000,00 EUR (in sicer v znesku 17.200,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku 20.100,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in v znesku 3.700,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu), iz naslova odškodnine za tujo pomoč pa v višini 1.921,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je bil njegov tožbeni zahtevek (tudi zaradi revalorizacije delnega plačila) zavrnjen. Ugotovilo je tudi, da je zavarovalnica C. tožniku to odškodnino že v celoti izplačala.

V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze glede utemeljenosti višine tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na vtoževano odškodnino za vsako od posameznih oblik nepremoženjske škode (za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za primarni oz. sekundarni strah), kot tudi na vtoževano odškodnino iz naslova premoženjske škode (že nastale stroške tuje pomoči in stroške tuje pomoči, ki naj bi tožniku nastajali tudi v bodoče). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka tožniku krivdno odgovorna za celotno nastalo škodo in da so podani tudi vsi preostali elementi za odškodninsko odgovornost tožene stranke (nastanek škode, vzročna zveza, nedopustno ravnanje tožene stranke). Na podlagi tožnikove izpovedbe in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca travmatološke stroke, D.D., dr. med., ki je bilo izdelano za potrebe tega individualnega delovnega spora, je ugotovilo, da je tožnik od vtoževane odškodnine za škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 30.000,00 EUR upravičen do te odškodnine v višini 17.200,00 EUR. Glede na hude telesne poškodbe, potek zdravljenja, telesne bolečine, ki jih je v tem času trpel tožnik, kar vse je podrobno obrazloženo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku odmerilo pravično denarno odškodnino za škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem (ki je skladna tudi z namenom, ki ga opredeljuje člen 179/2 OZ). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik že ob sprejetju v UKC A. trpel izredno hude bolečine, kasneje so se te zmanjšale, nato pa se ponovno pojavljale tako v predelu zapestja kot tudi v predelu leve rame. Posebej neprijetne so bile tudi bolečine v prsnem košu, zaradi česar je bil tožnik primoran na neprestano redno menjavo protibolečinskih sredstev. Bolečine so bile vsakodnevne, predvsem ob opravi fizioterapevtskih vaj. Tudi operativni poseg bolečin ni odpravil, temveč jih je le omilil. Tožnik tudi pri sedanjem obremenjevanju leve roke trpi bolečine, ta se pojavlja tudi v spanju, ob spremembi vremena in podobno. Poleg tega je tožnik trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem (longeta, prepoved obremenitve celotnega telesa s strogim mirovanjem, izpostavljenost ionizirajočim sevanjem ob RTG kontrolah in CT preiskavah, hospitalizacija, boleča fizikalna terapija, …).

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da znaša pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.100,00 EUR in ne 35.000,00 EUR, kot je to zahteval tožnik. To svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (tožnik je bil zaradi posledic poškodbe invalidsko upokojen, po zaključku zdravljenja so mu ostale trajne posledice omejene gibljivosti leve rame, groba moč leve roke je zmanjšana za polovico, zmanjšana pa je tudi gibljivost zapestja, kar vse je vplivalo na drastično poslabšanje kvalitete življenja tožnika). Ugotovilo je, da bo tožnik tudi v bodoče z večjo težavo in naporom opravljal dela z levo roko, gibljivost v ramenskem sklepu pa bo tudi v bodoče manjša od običajne. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, višji zahtevek pa je zavrnilo tudi iz razloga, ker je tožnik desničar (utrpel pa je poškodbo leve roke) zato večino vsakdanjih aktivnosti lahko še vedno opravlja, pri čemer mu levica služi v podporo. Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo, da je sodni izvedenec ugotovil, da ima tožnik omejeno upogljivost levega zapestja, ki ga lahko upogne navzgor le še 10 odstotkov, medtem ko je bila upogljivost levega zapestja v času, ko je bil opravljen pregled tožnika pri istem izvedencu za potrebe sodnega postopka pred okrožnim sodiščem (10. 3. 2011), 20 odstotkov. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kljub temu poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika še vedno v mejah prisojenih odškodnin za primerljive škode (npr. sodba VDSS opr. št. Pdp 66/2013, Pdp 650/2012, …), kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tudi v zvezi z odmero te odškodnine upoštevalo določbo člena 179/2 OZ.

Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da mu je sodišče prve stopnje iz naslova strahu (tako strahu ob nesreči zaradi padca kot tudi strahu pred izidom zdravljenja) prisodilo odškodnino v prenizkem znesku, saj je odškodnina za prestani strah v višini 3.700,00 EUR, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje, ustrezna tudi po stališču pritožbenega sodišča (podobno npr. tudi sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 55/2013 z dne 10. 5. 2013, sodba VDSS opr. št. Pdp 174/2013 z dne 22. 5. 2013, ...).

Ustreznost prisojene odškodnine za nastalo nepremoženjsko škodo potrjuje tudi sodna praksa v podobnih primerih (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 476/2006 z dne 13. 11. 2008, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Dor 587/2010, …). Ob tem pa je potrebno poudariti, da sicer tožnik v pritožbi niti ne navaja sodnih odločb v zvezi z ugotovljeno nematerialno škodo v drugih primerljivih zadevah, od katerih naj bi odstopala odločitev prvostopenjskega sodišča o ugotovljeni odškodnini v tem individualnem delovnem sporu.

Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik iz naslova vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in iz naslova strahu upravičen do odškodnine v višini 41.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu njegov tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, ki se je nanašal na odmerjeno odškodnino v zgoraj navedeni višini, ker je ugotovilo, da mu je bila ta odškodnina že poravnana s strani stranskega intervenienta in sicer delno v predsodnem postopku, delno pa v postopku, ki ga je vodil tožnik proti stranskemu intervenientu (tožencu) pred sodiščem splošne pristojnosti. Pravno podlago za takšno odločitev je imelo sodišče prve stopnje v že omenjenem prvem odstavku člena 395 OZ, iz katerega izhaja, da so v primeru, ko en solidarni dolžnik izpolni obveznost, vsi preostali dolžniki prosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je stranski intervenient prvostopenjsko sodišče z dopisom z dne 31. 1. 2014, ki je bil istega dne s priporočeno pošiljko oddan na pošto, obvestil, da je tožniku iz naslova nematerialne škode že plačal znesek dosojenih 41.000,00 EUR (dosojeno v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti) in sicer z nakazali v višini 14.420,00 EUR, 11.604,14 EUR in 14.041,43 EUR, s tem da je bil seštevek nakazil nižji od 41.000,00 EUR zaradi odštete revalorizacije nesporno nakazanega zneska pred pravdo. Poleg tega iz tega dopisa izhaja, da je bila z nakazilom v višini 922,32 EUR in 1.921,68 EUR tožniku nakazana tudi odškodnina za materialno škodo za stroške tuje nege in pomoči v skupni višini 2.844,00 EUR, prav tako pa so bile plačane tudi zakonske zamudne obresti. Dejstvo, da je bila tožniku iz naslova nematerialne in materialne škode plačana odškodnina v zgoraj navedenih zneskih, je potrdil tudi tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2014, ob tem, da je menil, da mu s tem ni bila izplačana celotna škoda (izplačana mu je bila le škoda po pravnomočni sodbi okrožnega sodišča, pa še to ne v celoti; potrditvah tožnika bo moral vsaj 610,51 EUR tožnik uveljavljati v izvršilnem postopku). Pritožbeno sodišče v zvezi z zgoraj navedenim ugotavlja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo ugotovitve, da je bila z izplačanimi zneski s strani stranskega intervenienta v celoti poravnana obveznost iz naslova nematerialne škode, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožniku iz naslova nematerialne škode pripada. Ugotovilo je, da je tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo in da mu je bila ta odškodnina skupaj z obrestmi v celoti izplačana v postopku, ki se je vodil pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, ali je bila tožniku z dosedaj izplačanimi zneski iz naslova nepremoženjske škode poravnan tako glavnični del kot tudi obrestni del odškodnine, ki jo vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, pri čemer se ni opredelilo do tega, od katerega dne dalje je tožnik upravičen do izplačila odmerjene odškodnine oz. od katerega dne dalje je tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti (od katerega dne dalje torej tečejo zakonske zamudne obresti od odmerjene odškodnine). To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje glede obsega že plačane odškodnine dejansko stanje nepopolno ugotovilo in vsaj preuranjeno zaključilo, da je obveznost tožene stranke do tožnika v celoti prenehala zato, ker naj bi to obveznost v celoti izpolnil stranski intervenient. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje spregledalo člen 288 OZ, ki tožniku kot upniku daje upravičenje, da odloči, katero terjatev bo pokril z dolžnikovim delnim plačilom obveznosti. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da bi tožnik zatrjeval, da mu z delnim plačilom ni bila izpolnjena celotna obveznost zato, ker mu niso bili najprej odplačani stroški, potem obresti in na koncu še glavnica. Glede na to sodišče prve stopnje niti ni imelo razloga, da bi preverjalo, ali je bil z delnimi plačili, ki jih je tožnik prejel, upoštevan člen 288 OZ. Ob tem je potrebno opozoriti tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 666/2008 z dne 17. 11. 2011. V njej je bilo ugotovljeno, da je določba 288. člena OZ dispozitivne narave, saj se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen način vračunavanja. Ker je v omenjeni zadevi tožnik s konkludentnim dejanjem (sprejemom delnega plačila brez pridržka) pristal na ponujeno (drugačno) vračunavanje s strani tožene stranke, je prišlo do drugačnega dogovora med njima glede načina vračunavanja obresti oz. stroškov. Po oceni pritožbenega sodišča je prišlo do podobne situacije tudi v tem postopku, saj iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik sprejel delno plačilo s strani stranskega intervenienta s kakršnimkoli pridržkom (to pa pomeni, da je pristal na način vračunavanja, kot mu je bil ponujen s strani dolžnika). Glede na navedeno se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 128/99 z dne 23. 11. 2000, saj je Vrhovno sodišče RS pri svoji odločitvi v zadevi II Ips 666/2008 upoštevalo tudi sodbo z opr. št. II Ips 128/99. Obvestilo tožnika z dne 21. 2. 2014 (na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi), da je sodišče obvestil, da s strani stranskega intervenienta plačani znesek ne pomeni, da mu je bila poplačana škoda v celoti, pa se ni nanašalo na uporabo člena 288 OZ, temveč na razliko med vtoževano in prisojeno odškodnino oz. na vprašanje pravilnosti valorizacije delnega plačila odškodnine, ki je bila plačana tožniku pred pričetkom pravdnega postopka, ki se je vodil pred sodiščem splošne pristojnosti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo materialne škode iz naslova stroškov za tujo pomoč v bodoče. Tožnik je tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012 navajal, katerih opravil v bodoče ne bo mogel opravljati zaradi posledic nesreče pri delu (težja dela v stanovanju, dela nad višino rame, dela, kjer se zahteva preciznost leve roke, prenašanja ali dvigovanja težjih bremen, ki se opravljajo soročno, občasno bo potreboval pomoč pri zahtevni osebni negi, npr. pranje las, občasno pa tudi pri obuvanju in oblačenju, ne bo mogel sam opravljati dela v stanovanju, …, kar vse je opisal v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 22. 10. 2012). Prav tako je iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca razvidno, da bo tožnik tudi v bodoče potreboval tujo pomoč pri težjih fizičnih delih, ki jih je opravljal pred poškodbo (dela na vrtu, dela v gozdu, težja opravila pri vzdrževanju hiše). Po oceni sodnega izvedenca bo tožnik tudi v bodoče potreboval tujo pomoč po eno do dve uri na teden. V zvezi s svojim zatrjevanjem do potrebnosti tuje pomoči tudi v bodoče je tožnik predlagal izvedbo dokazov (svoje zaslišanje ter zaslišanje dveh prič). Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo v zvezi z ugotavljanjem zgoraj zatrjevanih dejstev (tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 22. 1. 2014 izpovedoval le o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem), prav tako pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlaganih prič, niti ni obrazložilo zavrnitve tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal, da bo dela, pri katerih glede na trajne posledice poškodb objektivno in nujno potrebuje pomoč, tudi dejansko opravljal oz. da se bo pomoč, ki mu jo nudijo družinski člani, tako povečala, da bo že presegala običajne medsebojne pomoči svojcev v družinski skupnosti, pri čemer pa v zvezi s tem dokazov, ki jih je predlagal tožnik, ni izvedlo. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da je upravičen do povračila škode tudi v primeru, ko mu pomoč zagotavljajo družinski člani, saj pomoč bližnjega ne odvezuje odgovorne osebe, da povrne oškodovancu nastalo škodo za tujo pomoč (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 167/2004, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1687/2009, …), pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik do povrnitve te škode upravičen, če pomoč družinskih članov presega okvire običajne medsebojne pomoči svojcev v družinski skupnosti (podobno tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3155/2013 z dne 23. 4. 2014, I Cp 1081/2011 z dne 21. 9. 2011, …). Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka ni popolno in pravilno ugotovilo.

Neutemeljena pa je pritožba tožnika, ki se nanaša na ugotovitev odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči za čas do vložitve odškodninskega zahtevka zoper toženo stranko. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožniku stranski intervenient izplačal odškodnino za celotno ugotovljeno materialno škodo, ki mu je nastala, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožnikov zahtevek utemeljeno zavrnilo in svojo odločitev o tem tudi ustrezno obrazložilo v točkah 17, 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Ker je bila pritožba tožnika delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo, izpodbijano sodbo delno razveljavilo ter zadevo v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za nematerialno škodo in v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za bodočo tujo pomoč vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem pa je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo del odločitve sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na zavrnitev tožbenega zahtevka za preostali vtoževani del tuje pomoči za obdobje od nastanka škode pa do vložitve odškodninskega zahtevka. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, zato v zvezi s tem niso bili podani niti razlogi, ki jih tožnik uveljavlja s pritožbo niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bila tožniku s strani stranskega intervenienta v celoti izplačana ugotovljena odškodnina za nepremoženjsko škodo in v odvisnosti od te ugotovitve odločiti o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka. Če bo ugotovilo, da tožniku z izplačanimi zneski s strani stranskega intervenienta ni bila izplačana celotna ugotovljena obveznost tožene stranke (kar bi pomenilo, da obveznost tožene stranke do tožnika ni prenehala), bo moralo sodišče prve stopnje to upoštevati tudi pri oblikovanju izreka (solidarne) obveznost tožene stranke in stranskega intervenienta (npr. sodba VS RS opr. št. II Ips 554/2000 z dne 22. 2. 2001, odločbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 3017/2011 z dne 30. 5. 2012, II Cp 4125/2010 z dne 5. 1. 2011, II Cp 525/2009 z dne 10. 3. 2010, …). V izreku sodbe bo tako moralo upoštevati obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je bil zavezan stranski intervenient v pravdi, ki se je vodila pred sodiščem splošne pristojnosti. Prav tako bo moralo v nadaljnjem postopku izvesti dokaze za ugotovitev utemeljenosti dela tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova bodoče tuje pomoči. Po stališču pritožbenega sodišča bi bil sicer tožnik upravičen do nujne tuje pomoči tudi v primeru, če je le-ta občasna (in ne vsakodnevna), če je pričakovati, da bo tožnik to nujno tujo pomoč potreboval konstantno tudi v bodoče in bi ta presegala okvire običajne medsebojne pomoči članov družinske skupnosti.

Pritožbeno sodišče se za izvedbo pritožbene obravnave ni odločilo, ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ne bi bilo ekonomično, da samo dopolnjuje postopek oz. odpravlja pomanjkljivosti, ki jih je v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja storilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje namreč dejanskega stanja v zvezi z vtoževano odškodnino za materialno škodo iz naslova tuje pomoči v bistvu niti ni ugotavljalo, tako da bi bila v zvezi z dejanskim stanjem, ki bi ga prvič ugotovilo pritožbeno sodišče, strankama odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva.

Ko bo sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti preostalega dela tožnikovega tožbenega zahtevka, bo moralo ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških, ki so nastali strankam oz. stranskemu intervenientu v tem individualnem delovnem sporu. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.