Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo dejstvo, da tožeča stranka ni izkazala, da ima dejanske možnosti za ponoven zagon lekarniške dejavnosti na območju občine, kar je v tej zadevi v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe bistvenega pomena, saj bi le ponovno obratovanje lekarne lahko zadostilo javnemu interesu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1365/2003-12 z dne 25.8.2003.

Obrazložitev

Tožnik je s tožbo izpodbijal odločbo tožene stranke z dne 21.7.2003, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Občinske uprave Občine Š. z dne 20.6.2003, s katero je le - ta odločila o odvzemu koncesije za opravljanje tožnikove lekarniške dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe na območju Občine Š. Tožnik je sodišču prve stopnje predlagal, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke in odločbo občinske uprave ter da ugotovi, da ima na dan izdaje sodbe veljavno koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe na območju Občine Š.

Hkrati je predlagal izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS), s katero naj se zadrži učinkovanje dokončne odločbe tožene stranke in določi, da se je tožena stranka dolžna vzdržati vsakega neutemeljenega upravnega postopanja, ki bo tožniku objektivno onemogočalo izvrševati koncesijo za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju Občine Š.

Sodišče prve stopnje je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je citiralo določbo 2. odstavka 69. člena ZUS. Sodišče prve stopnje navaja: Ob dejstvu, da gre med strankama upravnega spora za trajajoče pravno razmerje, na katero bo nedvomno učinkovala izpodbijana odločba, je sodišče prve stopnje natančno presojalo navedbe obeh strank v zvezi z izdajo začasne odredbe in predložene listinske dokaze. Tožeča stranka zatrjuje, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se odvrnejo hujše škodljive posledice, ki bi nastopile na finančnem in poklicnem področju (izbris iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev). Med strankama ni sporno, da tožnik ne opravlja več lekarniške dejavnosti v Občini Š. od 29.11.2002. Sporni pa so razlogi, ki so to povzročili. Navedbam tožeče stranke, da je Občina Š. sama načrtno in zavestno ustvarila stanje, v katerem tožnik ni mogel začeti s ponovnim obratovanjem lekarne, ni najti opore v predloženih dokazih. Iz poročila o opravljenih izvršilnih dejanjih izvršiteljice mag. T.K.T., katerega fotokopijo je tožena stranka predložila sodišču, izhaja, da je bil dne 29.11.2002 opravljen rubež predmetov v izvršilni zadevi upnika K. d.d., L., zoper tožnika, zaradi izterjave 55.931.987,86 SIT. Izvršilna dejanja so bila opravljena v poslovnih prostorih, kjer je obratovala tožnikova lekarna. Prostore je po opravljenem dejanju izvršitelj zaklenil in ključe izročil lastniku prostorov (tajniku občine za Občino Š.). Sodišče prve stopnje zato ni sledilo stališču tožnika, da je tožena stranka povzročila prenehanje poslovanja njegove lekarne. Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo tudi tožnikove navedbe glede nevarnosti izbrisa iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev, ki se vodi pri ministrstvu, pristojnem za zdravje. Razlogi za izbris, ki jih določa 39. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, se ne nanašajo na odvzem koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti. Sodišče prve stopnje ni našlo drugih razlogov, ki bi kazali na to, da bo tožnik brez začasne ureditve spornega razmerja utrpel hujše škodljive posledice, ob upoštevanju dejstva, da ni izkazal, da ima dejanske možnosti (opremo, prostore, material) za ponovnem zagon lekarniške dejavnosti na območju Občine Š., kar pa je v tej zadevi bistvenega pomena, saj bi le ponovno obratovanje lekarne lahko zadostilo javnemu interesu.

Ker po navedenem tožnik ni verjetno izkazal, da je treba stanje začasno urediti drugače, kot je urejeno z izpodbijano odločbo, v povezavi z odločbo upravnega organa prve stopnje, je sodišče prve stopnje njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V zvezi z 2. točko predloga zahteve za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje še pripominja, da zahteva tožnika, da se je tožena stranka dolžna vzdržati vsakega neutemeljenega upravnega postopanja, presega predmet tega upravnega spora in zakonski namen izdaje začasne odredbe, saj v 69. členu ZUS sodišče nima pooblastila, da bi začasno urejalo razmerja, glede katerih upravni spor niti ni začet. Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep meni, da ni nikakršne podlage za ugotovitev, da ni izkazal, da ima dejanske možnosti za ponoven zagon lekarne, pri čemer sodišče prve stopnje izrecno navaja le opremo, prostore in material, ne obravnava pa pravnih možnosti oziroma se ne opredeli do njegovih navedb, da mu je bila z odpovedjo koncesijske pogodbe odvzeta pravna možnost za ponoven zagon lekarne. Ima možnost pridobi drug poslovni prostor in tudi dobaviti potrebno zalogo zdravil. Tudi za pridobitev nujno potrebne lekarniške opreme ni objektivnih zadržkov, čeprav je obstoječo opremo, ki je njegova last, tožena stranka nezakonito zadrževala (vsa oprema ni bila predmet rubeža, kar jasno izhaja iz rubežnega zapisnika). V svoj predlog za izdajo začasne odredbe (1. točka izreka), v smislu ustrezne začasne ureditve stanja glede na sporno pravno razmerje, je vključil svojo obveznost, da je koncesijo dolžan izvrševati skladno s predpisi in skladno z odločbo Občine Š. o podelitvi koncesije z dne 9.8.1996. Ta njegova obveznost pomeni garancijo, da izdaja začasne odredbe ne more biti v nasprotju z javnim interesom, ki terja ponovno obratovanje lekarne, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Javni interes z vidika čimprejšnjega začetka obratovanja lekarne tudi ne more biti nič bolje zaščiten z novim javnim razpisom za podelitev koncesije, ki ga je objavila tožena stranka v Uradnem listu RS, št. 80-81/2003, saj je od objave javnega razpisa do pričetka obratovanja lekarne potreben sorazmerno dolg postopek izbora koncesionarja, pridobitve dovoljenj in soglasij po Zakonu o lekarniški dejavnosti, verifikacija lekarne in podobno. To zagotovo terja nesorazmerno daljši čas za ponovno vzpostavitev lekarniške dejavnosti, kot bi ga potreboval v primeru izdane začasne odredbe. Prilaga svojo pisno izjavo v zvezi s ponovnim pričetkom obratovanja lekarne v primeru izdaje začasne odredbe.

V dopolnitvi pritožbe z dne 15.9.2000 tožnik prilaga fotokopijo sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.7.2003. Iz tega sklepa, ki je bil njegovemu pooblaščencu vročen dne 11.9.2003, to je po vložitvi njegove pritožbe zoper izpodbijani sklep, izhaja, da je pritožbeno sodišče delno ugodilo njegovi pritožbi kot dolžnika zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.3.2003. Pritožbeno sodišče je namreč ugodilo pritožbi zoper 1. in 5. točko izreka sklepa, sklep v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča izhaja, da so bile v postopku izvršbe storjene nepravilnosti, na katere je opozarjal toženo stranko ves čas postopka odvzema koncesije. Na obrazložitev pritožbenega sodišča (str. 3-5) se v celoti sklicuje v dopolnitev svojih tožbenih in pritožbenih navedb.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo ponavlja svoje razloge, s katerimi je izpodbijala tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka vztraja pri teh razlogih in predlaga pritožbenemu sodišču, da zavrne tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in temelji na zakonu. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, so pravilne. Med strankama namreč ni sporno, da tožnik ne opravlja več lekarniške dejavnosti v Občini Š. od 29.11.2002. Sporni pa so razlogi, ki so to povzročili.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, ki ima oporo v podatkih in listinah v upravnih spisih, da ni mogoče najti opore za navedbe tožnika v predloženih dokazih, da je Občina Škofljica sama načrtno in zavestno ustvarila stanje, v katerem tožnik ni mogel začeti s ponovnim obratovanjem lekarne. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno opira na ugotovitev o opravljenih izvršilnih dejanjih v poslovnih prostorih, kjer je obratovala tožnikova lekarna (glej poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih izvršiteljice mag. T.K.T., da je bil dne 29.11.2002 opravljen rubež predmetov v izvršilni zadevi upnika K. d.d., L. zoper tožnika zaradi izterjave 55.931.987,86 SIT in sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.7.2003 v zvezi z izvršilno zadevo in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 25.3.2003, ki ga v dopolnitvi pritožbe prilaga tožnik).

Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče meni, da ni mogoče slediti stališču tožnika, da je tožena stranka povzročila prenehanje poslovanja njegove lekarne. V zvezi s tem je tudi neupoštevna tožnikova pritožbena navedba v dopolnitvi pritožbe, da je Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče ugodilo njegovi pritožbi zoper 1. in 5. točko izreka prvostopnega izvršilnega sklepa, sklep v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, saj se ta navedba nanaša na izvršilni postopek in ne na pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni povzročila prenehanje poslovanja njegove lekarne.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je kot neutemeljene potrebno zavrniti tudi tožnikove navedbe glede nevarnosti izbrisa iz registra zasebnih zdravstvenih delavcev, ki se vodi pri ministrstvu, pristojnem za zdravstvo, saj se razlogi za izbris, ki jih določa 39. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, ne nanašajo na odvzem koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti, kar je predmet konkretnega upravnega spora.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ni našlo drugih razlogov, ki bi kazali na to, da bo tožnik brez začasne ureditve spornega razmerja utrpel hujše škodljive posledice. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo dejstvo, da tožnik ni izkazal, da ima dejanske možnosti za ponoven zagon lekarniške dejavnosti na območju Občine Š., kar pa je v tej zadevi v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe bistvenega pomena, saj bi le ponovno obratovanje lekarne lahko zadostilo javnemu interesu.

Opravljen je bil namreč rubež predmetov v izvršilni zadevi upnika K. d.d., L., zoper tožnika zaradi izterjave 55.931.987,86 SIT, in sicer v poslovnih prostorih, kjer je obratovala tožnikova lekarna. Te prostore je po opravljenem dejanju izvršitelj zaklenil in ključe izročil lastniku prostorov: Občini Š. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni verjetno izkazal, da je treba stanje začasno urediti drugače, kot je urejeno z izpodbijano odločbo v povezavi z odločbo upravnega organa prve stopnje in je zato pravilno zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zavrnitvenim razlogom sodišča prve stopnje v zvezi z 2. točko predloga zahteve za izdajo začasne odredbe, da se je tožena stranka dolžna vzdržati vsakega neutemeljenega upravnega postopanja.

Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.