Jedro

Iz vseh navedenih oporok, od katerih zapustnica nobene ni preklicala s kasnejšo oporoko (kasnejšimi oporokami), izhaja, da je zapustnica za oporočno dedinjo določilo hčer I. V. K., tudi v oporoki z dne 17. 4. 2018, ki jo pritožnika priznavata.

Gre za pet oporok zapustnice z različnimi datumi, s kasnejšimi oporokami zapustnica prejšnjih ni izrecno preklicala.

Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo katera so sporna dejstva med dediči, zaradi katerih pritožnika ne priznavata veljavnosti oporokam, razen oporoki z dne 17. 4. 2018. Odločitev sodišča prve stopnje tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in pritožnika napotilo na pravdo, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zapuščinski postopek prekine in se dediča K. B. in M. M. napoti na pravdo, da zoper oporočno dedinjo I. V. K. vložita tožbo zaradi ugotovitve neveljavnosti lastnoročnih oporok zapustnice z dne 10. 4. 2016, 15. 4. 2016, 23. 6. 2017 in 26. 6. 2017, vse razglašene dne 20. 6. 2018 (točka I izreka), da na pravdo napotena dediča morata tožbo vložiti v roku 30. dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče zapuščinski postopek nadaljevalo in ga dokončalo ne glede na zahtevek, glede katerega je stranke napotilo na pravdo (točka II izreka) in da je določba zapustnice v lastnoročni oporoki z dne 17. 4. 2018, kjer je določila dediče oporočni dedinji, nična (točka III izreka).

2. Dediča K. B. in M. M. (v nadaljevanju: pritožnika) s pritožbo izpodbijata sklep sodišča prve stopnje v celoti. Navajala sta, da menita, da sodišče ne bi smelo navedene oporoke nazivati kot lastnoročne, saj je prav vprašanje pristnosti oporoke sporno v smislu, da ne gre za lastnoročno oporoko. Navedlo je tudi, da ima interes za dokazovanje dejstev v zvezi z neveljavnostjo oporoke tisti dedič, ki oporoke ne priznava, tudi s takim stališčem se pritožnika ne strinjata. Glede na tako stališče pa sodišče ni obrazložilo, na katera dejstva opira svoj zaključek, da je pravica zapustničinih dedičev - pritožnikov manj verjetna, v tem delu je sklep neobrazložen. Odločitev v točki III izreka pa je preuranjena, ker se o veljavnosti oporoke z dne 17. 4. 2018 niso izrekli vsi dediči, izrecne izjave o priznanju veljavnosti te oporoke oporočne dedinje I. V. K. v zapisniku z dne 2. 9. 2019 ni, ta je po pooblaščencu navedla le, da je v tem zapisu v njegovem prvem delu zapustnica ponovila svojo željo, katero premoženje naj pripada I. V. K., v drugem delu pa nima nobenih sestavin oporoke. Sicer pa sodišče s procesnim sklepom ne more odločati o veljavnosti katerega od določil oporoke, ki ima za posledico določitev dedičev, o tem sodišče odloča s sklepom o dedovanju odločitev, da je del oporoke ničen je meritorna odločitev. Pri vprašanju veljavnosti drugega dela oporočne izjave pa lahko gre tudi za vprašanje prave vsebine oporoke, v postopku pa je bila tudi kršena pravica dedičev do izjave, ker se glede na izraženo stališče o neveljavnosti določila v oporoki z dne 17. 4. 2018 v njenem drugem delu niso mogli izjaviti, gre za laične osebe, ki so pojasnilo sodišča sprejeli kot edino možnost. Pritožnika sta prepričana, da vsebine Pogodbe 2, oziroma njenega drugega dela, ni mogoče ločeno obravnavati in da v primeru, da ga iz legalističnih razlogov ni mogoče upoštevati, ni mogoče upoštevati tudi ostalih določil oporoke, na katere se naslanja ta oporočiteljičina izjava. Predlagala sta razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Sodišče tako ravna, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke, ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu (1. točka drugega odstavka 210. člena ZD).

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svojih odločitev v točkah I in II izreka navedlo le, da pritožnika nista priznala za veljavne lastnoročne oporoke zapustnice z dne 10. 4. 2016, 15. 4. 2016, 23.6. 2017 in 26. 6. 2017, priznala pa sta veljavnost oporoki zapustnice z dne 17. 4. 2018. 6. Iz vseh navedenih oporok, od katerih zapustnica nobene ni preklicala s kasnejšo oporoko (kasnejšimi oporokami), izhaja, da je zapustnica za oporočno dedinjo določilo hčer I. V. K., tudi v oporoki z dne 17. 4. 2018, ki jo pritožnika priznavata. Tudi oporočna dedinja je to oporoko priznala za veljavno v delu, v katerem je navedeno, da je zapustnica za oporočno dedinjo določila hčer V. I. K., tudi v oporoki z dne 17. 4. 2018. Gre za pet oporok zapustnice z različnimi datumi, s kasnejšimi oporokami zapustnica prejšnjih ni izrecno preklicala. Po prvem odstavku 101. člena ZD ostanejo določila prejšnjih oporok v veljavi, če niso v nasprotju z določili kasnejših, in če se s poznejšo oporoko izrecno ne prekliče prejšnja oporoka (prejšnje oporoke).

7. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo katera so sporna dejstva med dediči, zaradi katerih pritožnika ne priznavata veljavnosti oporokam, razen oporoki z dne 17. 4. 2018. Odločitev sodišča prve stopnje tako nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek in pritožnika napotilo na pravdo, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD).

8. Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da sta pritožnika na naroku 29. 8. 2018 izjavila, da priznavata oporoko zapustnice z dne 10. 4. 2016, ne priznavata pa oporok zapustnice z dne 15. 4. 2016 in 23. 6. 2017, ker menita, da nista bili zapisani po njeni volji in da navedeni lastnoročni oporoki tudi ni zapisala zapustnica. Na naroku 19. 12. 2018 pa sta pritožnika izrecno izjavila, da tudi oporoke zapustnice z dne 10. 4. 2016 ne priznavata za veljavno, pri tem pa nista navedla razlogov za utemeljitev te trditve. V svoji pisni vlogi, imenovani ″izjava″ (list. št. 67) pa sta navedla, da ne priznavata nobene oporoke, razen tiste ″Pogodba 2″, ki jo je mama napisala sama, vse druge so napisane tako, kot je želela I. V.. K. Določilo oporoke „Pogodba 2“, da naj deduje I. V. K. hišo, zemljo … ni v nasprotju z določili prejšnjih štirih oporok, vse oporoke pa formalno pravno ustrezajo obličnosti lastnoročne oporoke , kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato jih je treba obravnavati enotno kot eno izjavo poslednje volje oporočiteljice.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku ugotoviti, katera so sporna dejstva o veljavnosti vseh oporok: ali je sporno dejstvo o tem, ali je zapustnica vse oporoke napisala sama lastnoročno in jih tudi podpisala (ali je torej sporno dejstvo o pristnosti vseh oporok), ali pa je sporno dejstvo o tem, ali je v vseh oporokah zapustnica izrazila svojo pravo voljo. Glede na neizpodbijano ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pritožnika priznala oporoko z dne 17. 4. 2018 v celoti (torej sta priznala veljavnost oporoki tudi v delu, da zapustničino premoženje deduje I. V. K., da je oporočna dedinja in da je to oporoko lastnoročno napisala in podpisala zapustnica ter v njej izrazila svojo pravo voljo), bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je vseh pet oporok treba obravnavati enotno kot eno izjavo poslednje volje zapustnice, razčistiti in jasno ugotoviti, ali je med dediči sporno dejstvo o pristnosti vseh oporok ali je med njimi sporno dejstvo o tem, ali je oporočiteljica v oporokah izrazila svojo pravo voljo.

9. Če bo ugotovilo, da so katera od teh dejstev sporna, bo moralo napotiti na pravdo pritožnika, saj je že v izpodbijanem sklepu pravilno presodilo, da je glede na obstoj oporok njuno zatrjevanje manj verjetno.

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da je odločitev v točki III izreka meritorna, vsebina zapisnika o naroku z dne 2. 9. 2019 potrjuje pritožbeno trditev, da se pritožnika o stališču sodišča prve stopnje nista mogla izjaviti, saj gre za laični osebi, ki na tem naroku nista imeli pooblaščenca. Sodnica pa je navzočnim zgolj pojasnila, da zapustnik ne more določati dedičev svojim dedičem, zato je zapis v oporoki zapustnice z dne 17. 4. 2018, kjer je I. V. K. določila dediče, neveljaven. Pritožba zato utemeljeno trdi, da je pritožnikoma bila kršena pravica do izjave, zato je izpodbijana odločitev v točki III izreka sklepa sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

11. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V novem postopku mora sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene bistvene kršitve določb postopka.