Jedro

Sodišče prve stopnje se je v razlogih sklepa, s katerim je ugodilo ugovoru upraviteljice, sklicevalo na odredbo, ki jo je izdalo dolžniku, da naj vsak mesec prenakaže znesek nad 1.010,96 EUR neposredno na fiduciarni račun upraviteljice, z opozorilom, da bo sicer sodišče postopalo v skladu z določili ZFPPIPP; po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno, ker odredba, kot je bila izdana v konkretnem primeru, nima podlage v zakonu. Sodišče z odredbo izda navodilo upravitelju (kot organu postopka zaradi insolventnosti) za njegovo delo (zoper katero pritožba ni dovoljena), o drugih zadevah pa odloča s sklepom.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne ugovor upraviteljice proti odpustu obveznosti z dne 23. 2. 2018.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje postopek odpusta obveznosti ustavilo in zavrnilo predlog za odpust obveznosti.

2. Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V laični pritožbi je navedel, da ne drži, da noče sodelovati z upraviteljico, pač pa da je do težav, ki jih je izpostavila v ugovoru, prišlo zato, ker so mu TRR v Avstriji zaradi negativne bonitetne ocene zaprli ter da ima ves čas tudi sam težave glede odprtja računa. Navedel je, da se z upraviteljico večkrat slišita po telefonu in da je seznanjena tudi z višino stroškov, ki jih dolžnik plačuje za hišo, ki se prodaja v stečajnem postopku. Prosil je za ugoditev njegovi pritožbi.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da je pavšalna in dokazno nepodkrepljena, vsled česar pri ugovoru zoper odpust obveznosti z dne 23. 2. 2018 vztraja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Murski Soboti s sklepom St 000 z dne 24. 6. 2016 začelo postopek odpusta obveznosti. Dne 7. 12. 2016 je upraviteljica vložila ugovor proti odpustu obveznosti, v katerem je dolžniku očitala, da ni pojasnil okoliščin odtujitve avtomobila (vrednega 200 do 300 evrov) in traktorja (vrednega 800 evrov) in ker upraviteljici kljub več pozivom ni predložil številke svojega TRR v Republiki Avstriji. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 6. 2017 ugovor upraviteljice v celoti zavrnilo. Glede bančnega računa je v razlogih sklepa navedlo, da dolžnik ni zatajil podatka, da je zaposlen v Avstriji, niti mesečnih prihodkov, zaradi česar zapoznelega podajanja podatkov o bančnem računu ni ocenilo kot zlorabo pravice do odpusta obveznosti.

6. Upraviteljica je nato 23. 2. 2018 podala nov ugovor proti odpustu obveznosti, v katerem je dolžniku ponovno očitala, da se več kot očitno izmika posredovanju številke TRR in da je upraviteljico vezano na to namerno zavajal, ko ji je napisal dopis, da ji bo številko TRR posredoval, ko bo ta znana, hkrati pa je imel TRR pri drugi banki odprt že od meseca aprila 2017; kršil pa je tudi določilo 386. člena ZFPPIPP, saj je brez soglasja sodišča odprl ta TRR v Republiki Avstriji ter tako namerno preprečil izvrševanje sklepa o zasegu denarnega dobroimetja.

7. Dolžnik je ugovoru nasprotoval s trditvami, da se je na pozive upraviteljice odzival in da ji ni skrival številke TRR, da pa je upraviteljica seznanjena z dejstvom, da mu zaradi stečaja nobena banka v Republiki Avstriji, kjer je zaposlen, noče odpreti TRR. Povedal je še, da je s pomočjo dobrodelne organizacije uspel v Avstriji marca 2017 odpreti TRR račun, ki pa mu ga je banka septembra 2017 zaprla ter da je o tem bila upraviteljica seznanjena, ni pa vedel, da TRR v Avstriji ne bi smel odpreti brez soglasja sodišča. O tem, da mu je s pomočjo dobrodelne organizacije uspelo odpreti TRR račun, res ni izrecno obvestil upraviteljice, pošiljal pa ji je plačilne liste, na katerih je bila od aprila do septembra 2017 vidna tudi številka TRR, kamor mu je delodajalec takrat lahko nakazoval plačo. Ko so se zadeve v zvezi z izvršitvijo izvršilnih sklepov upnikov v Avstriji in na podlagi obvestil stečajne upraviteljice o stečaju začele pri delodajalcu komplicirati zaradi vprašanj, komu je dolžan nakazati del dolžnikove plače (na katere dolžnik ni imel vpliva), mu je tudi ta banka zaprla račun, delodajalec pa mu plače ni več mogel nikamor nakazovati. Na naroku za obravnavo ugovora je na vprašanje sodnice izjavil, da mu del plače v zvezi z izvršbo odtegne delodajalec, drugi del pa nakazuje na bratov račun.

8. V zvezi s TRR dolžnika je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je dolžnik zaposlen v Avstriji, kjer je imel tudi odprt TRR račun. V razlogih sklepa je nadalje navedlo, da je sodišče na predlog upraviteljice izdalo odredbo banki z dne 24. 8. 2016, na podlagi katere je dolžnikova banka izvedla zadnje nakazilo 7. 3. 2017, nato pa upraviteljico obvestila, da je s stranko prekinili vsako sodelovanje. Dolžnik je imel nato od marca 2017 odprt račun pri drugi banki, o čemer ni izrecno obvestil upraviteljice, pošiljal ji je le plačilne liste. Račun je od septembra 2017 pri tej banki zaprt. 9. Sodišče prve stopnje je v postopku obravnave ugovora proti odpustu obveznosti v celoti zavrnilo trditve dolžnika, razen trditve, da mu del plače delodajalec nakazuje na bratov račun. V razlogih sklepa je kot odločilen dokaz nepoštenosti dolžnika štelo njegovo izjavo, da se ves čas, odkar mu je banka v Avstriji zaprla TRR, plača nakazuje na TRR njegovega brata, o čemer pa upraviteljice niti sodišča ni obvestil. 10. Zaključek sodišča prve stopnje o nepoštenosti dolžnika, ki ga je sprejelo na podlagi njegovih obrambnih trditev, da mu delodajalec plačo nakazuje na bratov račun, ker mu nobena banka v Avstriji noče zaradi negativnega stanja odpreti TRR, ni pravilen.

11. V konkretnem primeru je upraviteljica kot upravičena oseba vložila ugovor proti odpustu obveznosti zaradi ovire za odpust obveznosti iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP in ker dolžnik krši svoje obveznosti iz drugega odstavka 401. člena ZFPPIPP (1. in 2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP). Relevantna dejstva, ki potrjuje obstoj ovire za odpust obveznosti iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP, mora zatrjevati upraviteljica. V ugovoru je dolžnikovo zlorabo pravice do odpusta obveznosti utemeljevala na mnenju, da dolžnik ne dosega standarda vestnosti in poštenja v zvezi s trudom za pridobitev premoženja v času do poteka preizkusnega obdobja. Pojasnila je, da ima glede na specifično situacijo v obravnavanem postopku osebnega stečaja težave z izvršitvijo sklepa o zasegu plače pri avstrijskem delodajalcu, zaradi česar ima dolžnik dodatne obveznosti, ki jih krši. Pri tem je v ugovoru navedla: „Res je sicer, da se izvrševanje sklepov sodišč lahko doseže na način, ki sem ga po svojih najboljših močeh zasledovala (in deloma tudi dosegla) upraviteljica, vendar pa to ni vedno smiselno v postopkih osebnega stečaja, v katerem je dolžnik, pod pretnjo ugovora zoper odpust obveznosti, dolžan sodelovati s stečajnim sodiščem in upraviteljico ter si nenazadnje osebno prizadevati za čim višje poplačilo upnikov. Tudi praksa drugih sodišč je takšna, da se stečajnemu dolžniku praviloma naloži prenakazilo plače na fiduciarni račun upravitelja.“ in še „Ker dolžnik navodil upraviteljice in nenazadnje tudi ne odredbe sodišča z dne 21. 7. 2016 ni spoštoval, je med drugim povzročil stroške sodnih prevodov, stroške pooblaščenca ter domnevno izredno visoke stroške pooblaščencev dolžnikovega delodajalca, odvetniške pisarne..., ki so zoper sklepe slovenskih sodišč vložili kar dve pritožbi“.

12. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sklepa, s katerim je ugodilo ugovoru upraviteljice, sklicevalo na odredbo, ki jo je izdalo 21. 7. 2016 (St 000) dolžniku, da naj vsak mesec prenakaže znesek nad 1.010,96 EUR neposredno na fiduciarni račun upraviteljice, z opozorilom, da bo sicer sodišče postopalo v skladu z določili ZFPPIPP; po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno, ker odredba, kot je bila izdana v konkretnem primeru, nima podlage v zakonu. Sodišče z odredbo izda navodilo upravitelju (kot organu postopka zaradi insolventnosti) za njegovo delo (zoper katero pritožba ni dovoljena), o drugih zadevah pa odloča s sklepom (prvi in drugi odstavek 124. člena ZFPPIPP), zoper katerega je dovoljena pritožba (primerjaj s 125. členom ZFPPIPP). V obravnavanem primeru je bil dolžnik v pravnem pouku odredbe poučen, da zoper odredbo sodišča ni dovoljena pritožba.

13. Način izterjave stalnih prejemkov dolžnika v postopku osebnega stečaja je izrecno urejen v 393. členu ZFPPIPP, zato je sodišče prve stopnje zmotno sledilo stališču upraviteljice o primernosti izdaje odredbe dolžniku, da sam vsak mesec prenakaže na fiduciarni račun dolžnice določen znesek v višini nad 1.010,96 EUR. Za izterjavo stalnih prejemkov je odgovoren izplačevalec prejemkov, upravitelj pa mora nadzorovati, ali izplačevalec prejemkov ravna po sklepu o izterjavi, in sodišče nemudoma obvesti o vsaki njegovi kršitvi (peti odstavek 393. člena ZFPPIPP).

14. V obravnavanem primeru je iz vlog upraviteljice razvidno njeno mnenje, da izplačevalec prejemkov ni bil dolžan izvršiti izdanega sklepa, ker v Republiki Avstriji ni izvršljiv, upniki pa niso založili sredstev za njegovo eksekvaturo. Iz razlogov sodišča prve stopnje pa, da je zato sodišče naložilo dolžniku, da prenakaže sredstva v stečajno maso. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje za tako postopanje v določbah ZFPPIPP ni imelo ustrezne podlage, dolžniku pa je bila v postopku odvzeta tudi možnost učinkovitega sodnega varstva. Iz razlogov sklepa izhaja, da je dolžnik odredbi nasprotoval, ker mu glede na višino stroškov in izvršbe upnikov iz Avstrije, nič ne ostane, kar pa je sodišče prve stopnje štelo dolžniku v škodo, kot potrditev izogibanja plačilom v stečajno maso. Takemu zaključku pa ob ugotovitvi, da dolžnik ni imel možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča, da mora mesečno nakazovati sredstva v stečajno maso, pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Posledično ne more niti potrditi odločitve, ki temelji na ugotovljeni kršitvi odredbe.

15. Ker upraviteljica s svojimi trditvami in dokazi v zvezi z nesodelovanjem dolžnika, ki ga od njega pričakuje zaradi ugovorov izplačevalca plače zoper sklep o izterjavi stalnih prejemkov, po stališču pritožbenega sodišča ni izkazala dolžnikove nevestnosti in nepoštenosti, je sodišče prve stopnje na nepoštenost dolžnika zmotno sklepalo tudi na podlagi njegovih obrambnih trditev, da mu delodajalec zato, ker nima pri nobeni banki odprtega TRR, plačo nakazuje na bratov TRR.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev, da je upraviteljica dolžnika večkrat pozvala, da ji sporoči številko TRR-ja in da ji te ni sporočil ter dejstva, da se je dolžnik preselil v Republiko Avstrijo, pa tega stečajni upraviteljici ni sporočil, odločitev oprlo tudi na ugotovljene kršitve dolžnikovih obveznosti iz 383.b, 384., 386 in 401. člena ZFPPIPP (2. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP).

17. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi neodzivnosti in nedosegljivosti dolžnik krši obveznosti iz 383.b člena ZFPPIPP. Dolžnik je v pritožbi smiselno navedel, da ni problem tega postopka komunikacija med njim in upraviteljico, oziroma med njim in sodiščem ter je obljubil, da do nesoglasij z njegove strani ne bo več prihajalo. Ponovil je, da zaradi negativne bonitetne ocene v Avstriji (po obvestilu o začetku postopka osebnega stečaja) ne more odpreti pri nobeni banki v Avstriji TRR, kamor bi mu lahko delodajalec nakazoval plačo. To dejstvo ni sporno in v zvezi s to okoliščino sodišče prve stopnje dolžniku ni očitalo, da sam noče odpreti računa pri banki, pač pa, da takrat, ko mu je to uspelo (potrditvah dolžnika s pomočjo dobrodelne organizacije), za odprtje računa ni zaprosil sodišča in o odprtem računu ni poslal sporočila upraviteljici, temveč ji je z namenom zavajanja odgovoril, da ji bo številko računa sporočil. V zvez z očitkom nedosegljivosti pa je pritožnik navedel, da ni tako, da bi bil on nedosegljiv, ker da je stečajni upraviteljici sporočil stalni naslov, gmail in številko telefona, po katerem naj bi se z upraviteljico tudi večkrat slišala, med drugim tudi v zvezi z računi za hišo v Sloveniji, ki se bo prodala v postopku osebnega stečaja, stroške za hišo pa plačuje on. Upraviteljica v odgovoru na pritožbo teh trditev ni zanikala, navedla je le, da jih dolžnik ni dokazal. Nespornih dejstev dolžnik ni bil dolžan dokazovati, poleg tega pa tudi iz ostalih podatkov spisa v konkretnem primeru ne izhaja, da dolžnik ne bi bil upraviteljici in sodišču dosegljiv. Upraviteljica je že v ugovoru navedla, da je iz prilog vloge dolžnikovega pooblaščenca z dne 1. 7. 2016 razvidno, da je dolžnik svoje stalno prebivališče v Sloveniji odjavil 1. 7. 2016, ne pa tudi, da ne ve, na katerem naslovu v Republiki Avstriji ima prijavljeno stalno prebivališče. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dolžnik s pritožbo uspel izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje. To pa posledično pomeni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da dolžnik ni dosegljiv.

18. Glede večkratnega neodzivanja v zvezi s sporočanjem TRR pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zatrjevane neodzivnosti dolžnika ugovor upraviteljice zavrnilo že s sklepom St 000 z dne 22. 6. 2017. Dejstev, ki se nanašajo na obdobje pred izdajo prvega sklepa o zavrnitvi ugovora proti odpustu obveznosti, torej pred 22. 7. 2016, sodišče prve stopnje zaradi objektivnih meja pravnomočnosti ne bi smelo ponovno presojati, ker je upraviteljica s prvim ugovorom že uveljavljala kršitve obveznosti dolžnika v zvezi z nepredložitvijo TRR v Republiki Avstriji, ta ugovor pa je bil pravnomočno zavrnjen. S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo trditve upraviteljice o njenih pozivih 16. 3. 2017 dolžniku, da sporoči številko transakcijskega računa, upraviteljica pa ni navedla, zakaj se na te pozive ni mogla sklicevati že v postopku obravnave prvega ugovora zoper odpust obveznosti, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom z dne 22. 6. 2017, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje pa v razlogih sklepa ni izpostavilo drugih dejstev v zvezi z določenim neodzivom dolžnika po 22. 6. 2017. Posledično pa tudi ni pomembno, ali je pravilno presodilo relevantne zatrjevane okoliščine, na katere se je dolžnik skliceval glede težav, ki jih ima še vedno z odprtjem bančnega računa, ne glede na (sedaj) pridobljeno soglasje sodišča, da TRR lahko odpre.

19. Ob povedanem pa se izkaže, da je dolžnikova pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da so podani razlogi, na katerih je upraviteljica utemeljevala ugovor z dne 23. 2. 2018 proti odpustu obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), tako kot izhaja iz izreka tega sklepa.