Jedro

Pri zahtevkih iz naslova nemožnosti upravljanja denacionaliziranega premoženja ne gre za nujno sosporništvo občin naslednic občine, ki je denacionalizicijska zavezanka, oziroma občine, na katere območju leži nepremičnina.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V tej zadevi za plačilo koristi, ki bi jo tožniki kot pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca dosegli, če bi nepremičnino sami uporabljali v obdobju od februarja 1992 do novembra 1995, je sodišče prve stopnje med drugim odločilo, da mora tretja tožena stranka plačati tožnikom različne vsote z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe dalje. Ta toženka je ena izmed pravnih naslednic zavezanke Občine Ljubljana Center, ki odgovarjajo solidarno, niso pa enotne sospornice. Višino odmene je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenke, ki je izračunala primerno tržno najemnino za poslovni prostor, upoštevaje njegovo površino (68 m2), na 4.700 DEM mesečno, kot tolarsko vrednost DEM pa je vzelo njen srednji tečaj po podatkih Banke Slovenije na dan sojenja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo druge in tretje tožene stranke zavrnilo. V zvezi s pritožbo slednje je zavzelo stališče, da pravne naslednice Občine Ljubljana Center odgovarjajo solidarno, solidarni dolžniki pa niso nujni sosporniki. Izvedenka je pravilno podala izračun tržne najemnine v DEM, saj se te dogovarjajo praviloma v tej valuti. Ker gre za nečisto denarno terjatev, pomeni to le enega izmed načinov ugotavljanja razmer v času sojenja, ni pa v tožbenem zahtevku tuja valuta uporabljena kot vrednostna osnova, ker je terjatev izražena zgolj v domači valuti.

Proti tej sodbi je tretja tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da novonastale občine niso nujne sospornice z vsemi drugimi pravnimi naslednicami bivše Občine Ljubljana Center. Te figurirajo kot skupni lastniki. Napačna je uporaba vrednosti nemške marke kot osnove za izračun prikrajšanja tožnikov. Prikrajšanja se izračunavajo v slovenskih tolarjih. Sicer pa bi moralo sodišče uporabiti tečaj na dan izdelave izvedenskega mnenja, ne pa na dan izdaje sodbe.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je stališče nižjih sodišč, da ne gre za nujno sosporništvo (196. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) na strani tožene stranke vseh pravnih naslednic njene pravne prednice, nekdanje Občine Ljubljana Center. V tej zadevi je predmet spora denarni zahtevek iz naslova nemožnosti upravljanja premoženja, ki ima svojo podlago v 72. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta zahtevek je sicer povezan z nepremičnino - njeno neuporabo, vendar je slednjo povzročila pravna prednica revidentke, oziroma po uveljavitvi Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 60/94 s spremembami in dopolnitvami do št. 75/98 - ZUODNO) revidentka sama, s tem, da ni vrnila nepremičnine dedičem denacionalizacijskega upravičenca - tožnikom, čeprav so vložili upravičeno zahtevo za denacionalizacijo in s tem za vrnitev nepremičnega premoženja v last. Ne gre torej za njihov stvarnopravni zahtevek, marveč zahtevek, ki ima svojo podlago v ZDen in ki je blizu terjatvam obligacijskega razmerja iz naslova neposlovnih obveznosti. Reviziji velja pritrditi, da so sedanje občine pravne naslednice premoženja bivše občine, to premoženje pa je njihova skupna lastnina (18. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), dokler ne bodo uredile med seboj premoženjskopravnih razmerij bodisi s pogodbo, bodisi s pomočjo arbitraže ali v upravnem sporu (100. člen Zakona o lokalni samoupravi, Ur. l. RS, št. 72/93 z dopolnitvami in spremembami do št. 70/2000 - ZLS). Skupna lastnina je možna le na stvareh - premičnih ali nepremičnih, ne pa na obveznostih. Predmet spora tudi ni razpolaganje z nepremičnino, marveč denarna terjatev, ki je nastala iz revidentkinega razpolaganja z nepremičnino. Še več, revidentka niti ni trdila, da bi bilo njeno ravnanje po nastanku novih občin rezultat sporazuma le teh. Iz opisanega položaja nikakor ni mogoče sklepati, da bi lahko šlo po materialnem pravu za takšno skupnost naslednic nekdanje občine, ki bi terjala nujno sosporništvo. Dovolj je torej v takšnih primerih, da nastopa kot tožena stranka zavezanec za vrnitev podržavljenih nepremičnin oziroma sedaj tista občina, na katere območju leži nepremičnina, s katero je povezana vtoževana terjatev.

Sicer pa ne glede na povedano ni dopustno že zaradi načela pravne države (2. člen Ustave RS) siliti upnikov, da tožijo poleg revidentke še devet občin naslednic. Neurejena premoženjska razmerja med občinami so rezultat pomanjkanja bodisi njihove volje, bodisi njihove sposobnosti za ureditev razmer, pa tudi zakonodaje, ki ne predpisuje nobenih sredstev, s katerimi bi jih bilo mogoče pripraviti do sklenitve sporazuma (medsebojna premoženjskopravna razmerja bi morali občinski sveti po prvotnem besedilu zakona urediti že pred dobrimi sedmimi leti - prvi odstavek 99. člena, prvi odstavek 100. člena in 102. člen ZLS). Pomanjkljiva zakonodaja in neaktivnost občin pač ne smeta otežkočati položaja državljanov upnikov v uveljavljanju njihovih terjatev, tako da bi se morali izpostavljati težavam in stroškom z obveznim vpletanjem v pravdo vseh naslednic. Gotovo je mogoče tudi trditi, da bodoča delitvena bilanca, če bo kdaj do nje prišlo, ne bo zajemala konkretnih denarnih obveznosti, ki bi bile kakorkoli povezane s posameznimi nepremičninami, ki so postale družbena lastnina s podržavljenjem. Terjati nujno sosporništvo torej ni dopustno tudi s tega vidika. Če revidentko skrbi zaradi morebitnih očitkov naslednic zaradi slabega pravdanja, bi lahko posegla po institutih civilnega prava - obvestitve drugega o pravdi (204. člen ZPP) ali navadne (199. člen ZPP) ali sosporniške stranske intervencije (202. člen ZPP).

Tudi revizijsko sodišče nima pomislekov v zvezi z uporabo nemških mark kot podlage za izračun prikrajšanja tožnikov. V čem je takšna uporaba napačna, revizija ne pove. Sicer pa tudi naša zakonodaja ne prepoveduje celo niti ne uporabe devizne klavzule (5. člen Zakona o deviznem poslovanju, Ur. l. RS, št. 1/91-1 s spremembami in dopolnitvami do št. 63/95). Še več, zakonodajalec sam si pomaga zaradi nestabilnosti naše valute, da predpisuje v nekaterih primerih uporabo tuje valute za izražanje vrednosti premoženja (peti odstavek 44. člena ZDen) ali za poravnavo obveznosti upravičencem po ZDen (uredba in sklepi vlade o treh izdajah obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, Ur. l. RS, št. 78/94, 38/96 in 10/2000).

Primerjava z drugimi najemninami pa je tako ali tako mogoča le v nemških markah, ker so se v tej valuti praviloma določale najemnine. Pravilno je tudi stališče, da se ob nečistih denarnih terjatvah po dosedanji praksi (glej odločbo VS RS II Ips 218/97 v Zbirki odločb civilnega oddelka VS RS za leto 1998, str. 35) preračunajo nemške marke v tolarje na dan izdaje sodbe, ne pa na primer ob sestavi izvedenskega mnenja. Sicer pa revidentka ni ponudila, da je pripravljena plačati zamudne obresti že od izvedenskega mnenja dalje.

Revizija potemtakem ni utemeljena v nobenem pogledu. Zato jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe.