Jedro

Dolžnikovo pravno sredstvo, v kolikor se ne strinja z določitvijo preizkusnega obdobja v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, ni pritožba zoper tak sklep, temveč se to uveljavlja z ugovorom. Zato niso utemeljeni očitki upraviteljice, da bi dolžnik moral vse te okoliščine uveljavljati s pritožbo in da se v pravnomočen sklep ne da posegati. Že sam zakon namreč določa, da je ugovor proti odpustu obveznosti treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja, kar že samo po sebi pomeni, da pravnomočnost sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, v katerem je določeno tudi preizkusno obdobje, ni ovira za vložitev ugovora. Navedeno pa tudi pomeni, da ni pomembno, ali so se okoliščine na dolžnikovi strani spremenile v času po izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti.

Upraviteljica ima sicer prav, ko navaja, da sodišče ni vezano na njeno mnenje. To pa ne pomeni, da sodišču ne bi bilo treba obrazložiti, zakaj mnenja upraviteljice ni upoštevalo.

Skrajšanje preizkusnega obdobja na čas, ki je krajši od dveh let, je dopustno le ob predlogu upravitelja.

Izredno skrajšanje preizkusnega obdobja je le izjema od sicerjšnjega pravila iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki je predvidena le za primere najbolj ogroženih socialnih skupin.

Dolžnik sicer navaja, da sme sodišče upoštevati le že obstoječe okoliščine, vendar pa iz osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP izhaja drugače – pomembni so tudi izgledi v naslednjih dveh letih.

V zvezi z navedbami upraviteljice, da je daljše preizkusno obdobje potrebno zaradi obstoja terjatev do nekdanjih delodajalcev dolžnika, višje sodišče odgovarja, da dolžina preizkusnega obdobja na to ne vpliva. Gre namreč za premoženje stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, unovčeno pa bo kljub odpustu obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovoru dolžnika proti odpustu obveznosti se delno ugodi in se sklep o začetku postopka odpusta obveznosti z dne 29. 3. 2018 v 2. točki spremeni tako, da se določi preizkusno obdobje dveh let od začetka postopka odpusta obveznosti, zadnji dan preizkusnega obdobja pa poteče 29. 3. 2020. V preostalem delu se ugovor zavrne.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je 20. 12. 2019 (očitno gre za pomoto v letnici) vložil dolžnik.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabilo. Ugovor je namreč vložil na podlagi tretjega odstavka 403. člena ZFPPIPP, ki ga sodišče sploh ni uporabilo in ni presojalo ugovora po tej določbi. Prav tako je vložil predlog za skrajšanje preizkusnega obdobja na podlagi osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, s katerim se je upraviteljica izrecno strinjala. Povsem neresnično pa je sodišče navedlo, da pritožnik v ugovoru ni navedel nobenih novih okoliščin. Sodišče je upoštevalo navedbe le v obsegu, da dolžnik trenutno nima premoženja, kar je zgolj ena od več navedb. Sklep je tudi protispisen, saj je sodišče mnenje upraviteljice upoštevalo le v smeri njenega nasprotovanja, čeprav je ta v svojem mnenju zavzela tudi mnoga stališča, ki govorijo v prid pritožniku. Tako je povsem pomešalo ugovorne razloge z navedbami upraviteljice, da nekdanji delodajalec dolžnika še ni izpolnil vseh obveznosti do dolžnika oziroma do stečajne mase. Zadeve sodišče tudi ni obravnavalo vsebinsko in ni opravilo konkretne presoje. Ni tudi obrazložilo, zakaj pritožnikovi razlogi (brezposelnost, odsotnost premoženja, bližajoča se upokojitev ...), ne utemeljujejo dolžnikovega ugovora. Zgolj pavšalno je navedlo zakonske določbe ZFPPIPP, zaradi česar sklepa sploh ni mogoče preizkusiti. 11. 12. 2019 bo dolžnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pokojnina bo predvidoma znašala 858,54 EUR, s čimer je izkazal, da ni izgledov, da bi prejemki dolžnika iz tega naslova bistveno presegali znesek v višini 76 % minimalne plače in da bi bil v bodoče zmožen pridobivati pomembno višje prejemke ali premoženje večje vrednosti. Protispisna je ugotovitev, da se upraviteljica s skrajšanjem preizkusnega obdobja ne strinja. Ni pa se sodišče ukvarjalo z nobenim izmed vsebinskih razlogov iz mnenja upraviteljice. Obrazložitev je tudi nejasna, saj iz nje ni razvidno, kaj naj bi bil bistveni razlog za izdajo zavrnitvenega sklepa. Podane so tako kršitve 15. kot kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik sodi v kategorijo stečajnih dolžnikov, ki zaradi starosti ne bodo mogli več bistveno prispevati v stečajno maso in jim je treba omogočiti normalno življenje. Sodišče prve stopnje se je tudi postavilo na stališče, da bi moral pritožnik navesti nove okoliščine, ki jih sodišče ne bi upoštevalo že ob izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, ki pa je napačno. V ugovoru je dolžnik navedel povsem nova dejstva in nove okoliščine glede na vse že upoštevane okoliščine. Dolžnik je tik pred upokojitvijo, upoštevati pa je treba dejansko stanje, ki je podano v času odločanja o zadevi. Dolžino preizkusnega obdobja je treba presojati v okviru zagotovitve najugodnejših pogojev za poplačilo upnikov. Pritožnik je v preizkusnem obdobju angažiran kljub svoji starosti, upraviteljica je njegove navedbe potrdila, njeno nasprotovanje pa je izhajalo predvsem v smeri okoliščin, ki so zunaj pritožnikove sfere in s katerimi se sodišče sploh ni ukvarjalo. Ni prav, da bi preizkusno obdobje trajalo še nekaj let po tem, ko se stečajni dolžnik v pričakovanju normalnega nadaljnjega življenja že pripravlja na svojo upokojitev. Zato je predlagal, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi ugovoru, tako da se ugotovi, da je preizkusno obdobje poteklo z dnem 12. 1. 2019, podrejeno pa naj se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Upraviteljica je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena. Navaja, da je že v mnenju z dne 23. 1. 2019 opozorila sodišče, da bi bilo treba pred odločitvijo o ugovoru preveriti, ali dolžnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma kdaj bo te pogoje izpolnil in kakšna bi bila v primeru upokojitve višina stalnih prejemkov; preveriti bi bilo treba možnost, da se v postopku iz tega naslova oblikuje stečajna masa, ki bi omogočila delno poplačilo upnikov ali vsaj kritje stroškov postopka. Skrajšanju preizkusnega obdobja je nasprotovala, ker dolžnik ni izkazal zakonskega pogoja za skrajšanje preizkusnega obdobja iz 2. točke osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. Že na naroku je povedala, da bi se ob nespremenjenem preizkusnem obdobju v stečajno maso nateklo še približno 2.450,00 EUR in zato tudi nasprotuje skrajšanju preizkusnega obdobja. Predvidena pokojnina presega zakonsko določen minimum, dolžnik pa tudi ni podal navedb, zakaj se ob izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ne bi upokojil. Pričakovani prilivi v stečajno maso iz naslova starostne pokojnine niso neznatni, ker bodo omogočali najmanj vračilo predujma za kritje začetnih stroškov postopka, kot tudi ostalih stroškov, ki bodo nastali med postopkom. Stečajna masa je neznatne vrednosti le, kadar ne zadošča niti za stroške postopka. Ker bo predvidena pokojnina omogočila oblikovanje stečajne mase, dolžnik ne sodi med navedene kategorije stečajnih dolžnikov. Gre tudi za povsem zdravega dolžnika, ki je sposoben za delo. Preizkusno obdobje je namenjeno tudi preverjanju dolžnikovega ravnanja in prizadevanj za poplačilo dolgov, njegove vestnosti in poštenja. Tako to, da bo zaradi starosti težje pridobil zaposlitev, kot tudi starost dolžnika in specifičnost njegovega poklica, je bilo upoštevano že ob določitvi triletnega preizkusnega obdobja. Dolžnik bi lahko s predlogom za skrajšanje preizkusnega obdobja uspel le v primeru, če bi uveljavljal in dokazal spremenjene okoliščine, torej da so se relevantne okoliščine tako spremenile, da zahtevajo ponovno sodno presojo. Dolžnik bi tako moral zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti vložiti pritožbo. Iz njenega mnenja tako ne izhaja, da bi se upraviteljica strinjala s predlaganim skrajšanjem preizkusnega obdobja, iz njega je mogoče dojeti, da se bo izjasnila šele po predložitvi predhodne pisne informacije v zvezi s starostno pokojnino. Na naroku pa je dolžnikovemu predlogu nasprotovala. Sodišče pa ne pri določanju preizkusnega obdobja ne pri presoji pogojev za njegovo skrajšanje ni vezano na mnenje upravitelja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s tretjim odstavkom 403. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP lahko stečajni dolžnik z ugovorom proti odpustu obveznosti uveljavlja, da je preizkusno obdobje predolgo. Iz navedenega določila je jasno razvidno, da dolžnikovo pravno sredstvo, v kolikor se ne strinja z določitvijo preizkusnega obdobja v sklepu o začetku postopka odpusta obveznosti, ni pritožba zoper tak sklep, temveč se to uveljavlja z ugovorom. Zato niso utemeljeni očitki upraviteljice, da bi dolžnik moral vse te okoliščine uveljavljati s pritožbo in da se v pravnomočen sklep ne da posegati. Že sam zakon namreč določa, da je ugovor proti odpustu obveznosti treba vložiti do poteka preizkusnega obdobja (404. člen ZFPPIPP), kar že samo po sebi pomeni, da pravnomočnost sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, v katerem je določeno tudi preizkusno obdobje, ni ovira za vložitev ugovora. Navedeno pa tudi pomeni, da ni pomembno, ali so se okoliščine na dolžnikovi strani spremenile v času po izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti. Zakon namreč dolžnikove pravice do vložitve ugovora ne omejuje z obstojem spremenjenih okoliščin.

6. Pritožnik ima prav, ko navaja, da iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi za odločitev sodišča prve stopnje. V predzadnjem odstavku obrazložitve sklepa je le navedba, da glede na določilo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP skrajšanje, kot ga predlaga stečajni dolžnik in kateremu upraviteljica izrecno nasprotuje, ni dopustno. Vendar pa višje sodišče ocenjuje, da gre za takšno kršitev, ki jo višje sodišče lahko samo odpravi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Ni pa utemeljen očitek o kršitvi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Upraviteljica je namreč ugovoru izrecno nasprotovala, izrecno je nasprotovala skrajšanju preizkusnega obdobja, zato ni mogoče trditi, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo njene izjave. Res je v osnovnem mnenju, ki ga je podala pred izdajo sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, predlagala le enoletno preizkusno obdobje. Vendar pa je po vložitvi ugovora to svoje mnenje spremenila in je skrajšanju izrecno nasprotovala.

7. Iz dolžnikovega ugovora je sicer razvidno predvsem to, da dolžnik želi doseči skrajšanje preizkusnega obdobja na manj kot dve leti. Iz navedb pa je tudi razvidno, da uveljavlja, da je sodišče določilo predolgo preizkusno obdobje, kar pa terja tudi odgovor na vprašanje, ali obstajajo razlogi za skrajšanje preizkusnega obdobja, določenega sicer v trajanju treh let, ki pa ne bi bilo krajše od dveh let. Sodišče prve stopnje se o tem dejansko v izpodbijanem sklepu ni izjavilo. Tudi tu gre za tako kršitev, ki jo lahko odpravi višje sodišče (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

8. Preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti (peti odstavek 400. člena ZFPPIPP). Pri določitvi preizkusnega obdobja sodišče upošteva starost stečajnega dolžnika, njegove družinske razmere, zdravstveno in druga osebna stanja ter razloge za dolžnikovo insolventnost (četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP). Sodišče pa lahko na predlog upravitelja določi tudi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, (1.) če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten in (2.) če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti (osmi odstavek 400. člena ZFPPIPP).

9. Pogoji za tako skrajšanje v obravnavani zadevi niso izpolnjeni. Upraviteljica ima sicer prav, ko navaja, da sodišče ni vezano na njeno mnenje (v njem je pred izdajo sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti predlagala preizkusno obdobje enega leta). To pa ne pomeni, da sodišču ne bi bilo treba obrazložiti, zakaj mnenja upraviteljice ni upoštevalo. V sklepu z dne 29. 3. 2018 razlogov ni navedlo. Iz izpodbijanega sklepa pa je razbrati, da razlog, da je dolžnik brez premoženja, še ne zadostuje za skrajšanje preizkusnega obdobja, skrajšanje pod dve leti pa je dopustno le, kadar sodišče oceni, da so sicer po četrtem odstavku 400. člena ZFPPIPP izpolnjeni pogoji za določitev preizkusne dobe dveh let. 10. Skrajšanje preizkusnega obdobja na čas, ki je krajši od dveh let (v nadaljevanju: izredno skrajšanje), je dopustno le ob predlogu upravitelja. V obravnavani zadevi je upraviteljica sicer v osnovnem mnenju tak predlog podala, vendar pa si je kasneje premislila (glede na naknadno ugotovljena dejstva), kar izhaja iz njene izjave po vloženem ugovoru. Tudi na naroku je izrecno navedla, da skrajšanju nasprotuje, prav tako je nasprotovala dolžnikovemu ugovoru. Že zato ni podan razlog za skrajšanje preizkusnega obdobje pod dve leti.

11. Poleg tega pa je izredno skrajšanje preizkusnega obdobja le izjema od siceršnjega pravila iz petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki je predvidena le za primere najbolj ogroženih socialnih skupin (tako tudi sklep VSL Cst 700/2017 z dne 20. 12. 2017, tudi dr. Nina Plavšak, Novela ZFPPIPP-G, Odvetnik, 2016, št. 76). Tudi po stališču višjega sodišča stečajni dolžnik v to kategorijo ne spada. Dolžnik je bil med postopkom zaposlen, čeprav za določen čas. Ob tem je res star 63 let, vendar je zdrav in delovno sposoben. Pomembna pa je tudi okoliščina, da bo v decembru letos izpolnil pogoje za upokojitev, tako da bo kljub starosti in, kot navaja tako sam kot tudi upraviteljica, težji zaposljivosti, vendarle dobil možnost za izplačilo stalnih prejemkov, ki bodo višji od minimalnih. Dolžnik sicer navaja, da sme sodišče upoštevati le že obstoječe okoliščine, vendar pa iz osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP izhaja drugače – pomembni so tudi izgledi v naslednjih dveh letih. Dolžnik tako ne sodi v skupino najbolj ogroženih socialnih skupin, ki pravzaprav ničesar niti ne morejo zagotoviti za poplačilo upnikov. Pri dolžniku tako ne obstajajo razlogi za izredno skrajšanje preizkusnega obdobja, zato je pritožba v tem delu neutemeljena in je odločitev o ugovoru glede takega skrajšanja pravilna.

12. Se pa višje sodišče strinja s pritožbo, da je glede na vse okoliščine konkretnega primera preizkusno obdobje, določeno v trajanju treh let, predolgo. Dolžnik je sedaj star 64 let (ob izdaji sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti je bil star 63 let), poročen in ima tri otroke, od katerih se eden še šola; do insolventnosti je prišlo zaradi poslabšanja gospodarskih razmer in napačnega vodenja družbe s strani direktorja, zaradi česar so se zmanjšali prihodki družbe, kar je imelo za posledico stečaj družbe, katere družbenik je dolžnik, pri čemer je za obveznosti družbe jamčil kot porok in plačnik. V času izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti je bil zaposlen, sedaj sicer ni več, vendar pa je zdrav (zdravstvenih težav ne navaja). Glede na take okoliščine je po oceni višjega sodišča primerno preizkusno obdobje dveh let (podobno tudi v zadevi Cst 700/2017, sklep z dne 20. 12. 2017).

13. V zvezi z navedbami upraviteljice, da je daljše preizkusno obdobje potrebno zaradi obstoja terjatev do nekdanjih delodajalcev dolžnika, višje sodišče odgovarja, da dolžina preizkusnega obdobja na to ne vpliva. Gre namreč za premoženje stečajnega dolžnika, ki spada v stečajno maso, unovčeno pa bo kljub odpustu obveznosti (prvi in drugi odstavek 410. člena ZFPPIPP).

14. Ker tako obstajajo razlogi za skrajšanje preizkusnega obdobja na dve leti, ne pa tudi razlogi za izredno skrajšanje preizkusnega obdobja, je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Pri tem je odgovorilo le na navedbe, ki so pomembne za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.