Jedro

Okoliščine, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, niso same po sebi že tudi tiste, ki utemeljujejo odločitev o pogojni odložitvi izvršitve ukrepa, čeprav so nekatere lahko celo iste. Bistvena je pozitivna prognoza, da je mogoče pričakovati, da bo že samo grožnja z izvršitvijo disciplinskega ukrepa vplivala na delavca tako, da ne bo več ponavljal kršitev delovnih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne. Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Tožniku je bil v disciplinskem postopku zaradi kršitev delovnih obveznosti izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da tožnik ene od očitanih kršitev ni storil, potrdilo pa je odločitev disciplinskih organov glede odgovornosti za dve kršitvi in glede izrečenega disciplinskega ukrepa. Zavrnilo je tudi reintegracijski in denarne zahtevke tožnika. Kršitev po 1. točki 8. člena disciplinskega pravilnika (neizpolnjevanje, malomarno, nepravilno, nevestno ali nepravočasno izpolnjevanje delovnih nalog) je storil tako, da je skladiščil oziroma shranjeval v priročnih skladiščih različen material brez evidenc in ne da bi bil za to pooblaščen. Kršitev po 9. točki 8. člena disciplinskega pravilnika (zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila) pa je storil tako, da je podpisal naročilnico za nabavo materiala in dobavnico, v kateri je material naveden, čeprav je šlo za nabavo drugega materiala. Sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pri tem ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in obrazložilo, zakaj pravnomočna kazenska sodba na odločitev v disciplinskem postopku ne more vplivati.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so dejanske ugotovitve sodišča glede prve disciplinske kršitve posledica bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obstoji nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter med vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku pred okrožnim sodiščem v N. m. opr. št. K 186/95. Sodišče ni izvedlo dokazov z listinami, ki so pri toženi stranki, o tem, da so vodstveni delavci tožene stranke vedeli za način poslovanja, kot se očita tožniku. Sodišče tudi ni postavilo izvedenca knjigovodske in finančne stroke, ki bi vpogledal dokumentacijo pred letom 1994. Tožnik ne more biti odgovoren za neustrezno knjiženje osnovnih sredstev, temveč so to lahko le delavci, ki bi morali za to skrbeti. Ravnanje tožnika ni bilo v nasprotju z ravnanjem, ki je bilo v praksi ustaljeno. Sodišče ni obrazložilo kvalifikatornih okoliščin, saj ne pove, zakaj šteje, da je bila povzročena večja škoda in da je bilo oteženo poslovanje tožene stranke. Sodišče ni presojalo olajševalnih okoliščin v zvezi z 90. členom ZDR (1990) in ni preizkusilo, ali bi bilo mogoče izvršitev disciplinskega ukrepa pogojno odložiti. Navaja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, ki pooblaščencu na obravnavi 4. 12. 2001 ni dopustilo postavljati vprašanj.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 386. člena ZPP (1977) revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP) in v obrazložitvi (pisne) sodbe navede odločilna dejstva ter dokaze, na katere je oprlo sodbo (četrti odstavek 324. člena ZPP). V določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so naštete bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na napake in pomanjkljivosti v sestavi pisne sodbe. Revizija tega izpodbijani sodbi dejansko ne očita, temveč navaja dvoje: da sodišče ni upoštevalo dokazov, izvedenih v kazenskem postopku zoper tožnika, in da je bilo zaradi tega dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno. Oba očitka sta nesprejemljiva. Sodba ne more temeljiti, in v obravnavanem primeru tudi ne temelji, na dokazih, izvedenih v nekem drugem postopku, v katerem tožena stranka tudi ni sodelovala (v zvezi s tem tudi na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up 39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71). Zato ni mogoče govoriti o kakršnemkoli neskladju izpodbijane sodbe z listinami in zapisniki iz kazenskega postopka. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP) in so vse navedbe v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnika z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, nesprejemljive.

Z zatrjevanjem o kršenju načela kontradiktornosti s prepovedjo postavljanja vprašanj priči v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pa je na podlagi 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP mogoče uveljavljati le, če storjena šele v postopku pred sodiščem druge stopnje, če pa je storjena v postopku pred sodiščem prve stopnje pa le, kolikor jo je stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi. V pritožbi tožnik te kršitve ne izrecno ne smiselno ni uveljavljal, nedovoljena vprašanja pa so se poleg tega nanašala na kršitev, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo tožnik ni storil. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je pri presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje. Sodišče je potrdilo odločitev disciplinskih organov tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika za dve storjeni hujši kršitvi delovnih obveznosti. Bistvene dejanske okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo so naslednje: Glede prve kršitve je sodišče ugotovilo, da je bilo na lokaciji avtoservisa, katerega vodja je bil tožnik, le glavno skladišče, za katerega je bil zadolžen skladiščnik, in ni bilo nobenih priročnih skladišč. Za priročna skladišča, v katerih je brez uradnih evidenc skladiščil različna sredstva, orodja in material, tožnik ni bil pooblaščen. V ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče imelo zadostno podlago za presojo, da je tožnik malomarno, nepravilno oziroma nevestno opravljal delo. Pri tem ne more zmanjševati svoje odgovornosti z zatrjevanjem, da so enako nepravilno ravnali tudi v drugih enotah oziroma, da so za njegovo ravnanje odgovorni nadrejeni delavci, ki bi ga morali nadzirati.

Glede druge kršitve, je sodišče ugotovilo, da tožnik ni bil pooblaščen za nabavo osnovnih sredstev. Kljub temu je izpolnil naročilnico (pri čemer v naročilnici ni naveden moped, ki je bil dejansko nabavljen, temveč drugo blag), s katero je bilo nabavljeno osnovno sredstvo. S tem je prekoračil svoja pooblastila, pri tem pa je tudi zlorabil svoj položaj vodje avtoservisa, da je prišel do naročilnice. V ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče imelo zadostno podlago za presojo, da je tožnik zlorabil položaj in prekoračil dana pooblastila. Tudi v tem primeru se tožnik ne more uspešno sklicevati na morebitno nepravilno prakso pri toženi stranki.

Disciplinski senat pri toženi stranki je ugotovil, da je tožnik z zadrževanjem velike količine osnovnih sredstev, rezervnih delov, orodja in drobnega inventarja v "priročnih skladiščih", onemogočil, da se ta material uporabi v rednem delovnem procesu, in , da je vrednost zadrževanega materiala 6,396.599,94 SIT. Senat za pritožbe pri toženi stranki pa je ocenil, da zadrževanje takšne količine materiala pomeni večjo materialno škodo, saj se ta material ni redno uporabljal v delovnem procesu in se je namesto tega moral nabavljati nov material. Disciplinski organi so torej ugotovili kvalifikatorne okoliščine, ki so pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja (89. člen ZDR (1990) in 10. člen disciplinskega pravilnika). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tako ugotovljene škode in tudi njene višine (stran 8 prvostopne sodbe), sodišče druge stopnje pa se je z njegovo presojo strinjalo, zato so drugačne revizijske navedbe neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi olajševalne in obteževalne okoliščine, sodišče druge stopnje pa je potrdilo njegove ugotovitve. Res je tožnik v pritožbi navedel tudi, da "bi lahko bil disciplinski ukrep pogojno odložen" in da izpodbijana sodba izrecne obrazložitve o taki možnosti nima. Vendar ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je vprašanje pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa, vprašanje pravilne uporabe (oziroma sploh uporabe) 90. člena ZDR (1990) - torej pravilne uporabe materialnega prava.

Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izbire disciplinskega ukrepa gre najprej za vprašanje upoštevanja vseh obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jih je treba pri tem upoštevati, in v primeru izbire ukrepa denarne kazni ali prenehanja delovnega razmerja še, ali so morda izkazani razlogi za pogojno odložitev izvršitve takega disciplinskega ukrepa. Okoliščine, ki vplivajo na izbiro disciplinskega ukrepa, niso same po sebi že tudi tiste, ki utemeljujejo odločitev o pogojni odložitvi izvršitve ukrepa, čeprav so nekatere lahko celo iste. Bistvena je pozitivna prognoza, da je mogoče pričakovati, da bo že samo grožnja z izvršitvijo disciplinskega ukrepa vplivala na delavca tako, da ne bo več ponavljal kršitev delovnih obveznosti. Čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno tako zapisalo, pa iz njegove obrazložitve (stran 10 prvostopne sodbe) izhaja, da ni pogojev za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnik do svojih napak povsem nekritičen in odgovornost zavrača na nadrejene in popisne komisije.

Glede na vse navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba, glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravno pravilna, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP, glede na to, da navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev.