Jedro

Pravico do vtoževanega sorazmernega dela invalidske pokojnine bi bilo tožniku mogoče priznati le, če bi bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. To pomeni, da mora biti poleg I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni izpolnjen tudi pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe. Glede na 2. alineo 68. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec v primeru invalidnosti, ki je posledica bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Gre za t.i. gostoto pokojninske dobe, ki mora biti izpolnjena do dneva nastanka invalidnosti. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan, zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 2. 1. 2014 in št. ... z dne 10. 5. 2013 ter priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vztraja, da bi moral biti v obdobje delovnih let vštet tudi čas vojaškega roka, ki naj bi ga služil, ko je bil zaposlen v Republiki Sloveniji.

Ker ima v BIH priznan sorazmerni del invalidske pokojnine v breme tamkajšnjega nosilca zavarovanja, zahteva da se mu sorazmerni del denarne dajatve prizna tudi v Sloveniji.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje.

Pravico do vtoževanega sorazmernega dela invalidske pokojnine bi bilo tožniku mogoče priznati le, če bi bili izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. V okoliščinah konkretnega primera, torej poleg I. kategorije invalidnosti zaradi bolezni, tudi predpisana minimalna pokojninska doba. Glede na 2. alineo 68. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ga je v konkretnem primeru še potrebno uporabiti, lahko zavarovanec v primeru invalidnosti, ki je posledica bolezni, pridobi pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da ob nastanku invalidnosti dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Gre za t.i. gostoto pokojninske dobe, ki mora biti izpolnjena do dneva nastanka invalidnosti. Prav slednji dejanski stan pa v obravnavani zadevi ni podan, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Ni dvoma, da je tožnik rojen 22. 6. 1961, in da je do 26. 7. 2011, ko je zaradi posledic bolezni razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, dopolnil 50 let starosti. Delovna leta od 20. leta starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 30 let. Zmanjšana v skladu z 2. odstavkom 70. člena ZPIZ-1 za čas služenja vojaškega roka znašajo 29 let. Ena tretjina delovnih let glede na 2. alineo 68. člena ZPIZ-1 znaša 9 let in 8 mesecev. Pomeni, da bi v obravnavanem primeru moralo biti izkazane najmanj toliko pokojninske dobe, da bi bilo mogoče tožniku priznati pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Vendar prej navedeni pogoj ni izpolnjen. Na podlagi razpoložljive listinske dokumentacije je v celoti pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnik dopolnjenih le 9 let, 2 meseca in 23 dni pokojninske dobe, od tega 6 let 9 mesecev in 21 dni pri slovenskem nosilcem zavarovanju in 2 leti 5 mesecev ter 2 dni pri hrvaškem nosilcu zavarovanja.

K tej dobi glede na 3. odstavek 2. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Uradni list RS, št.71/97-MP 21/97) seveda ni mogoče prišteti posebne dobe iz naslova sistema zavarovanja, ki se nanaša na žrtve vojne in njihovih posledic v BIH, kot zmotno meni pritožnik. Z bilateralnim sporazumom je namreč upoštevanje te dobe izrecno izključeno.

Ker torej niti z znižanjem delovnih let za čas služenja vojaškega roka v JLA ni izpolnjen pogoj minimalne pokojninske dobe za priznanje sorazmernega dela invalidske, je morala pritožba tožnika ostati brezuspešna.

V skladu s 353. členom ZPP je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.