Jedro

Navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka, postavljena po določbi tretjega odstavka 182. člena ZPP, se ne more nanašati tako na primarni, kot tudi na podrejeni tožbenih zahtevek. Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le primarni ali le podrejeni tožbeni zahtevek, ali pa oba skupaj in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljenih zahtevkov.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnikov na ugotovitev, da imata v korist svojih parcel številka ..., ki so vpisane v vložku številka 55 k.o. ..., služnostno pravico peš hoje, gonje živine in gospodarskih voženj s poljskimi vprežnimi vozili in traktorjem ter vsemi traktorskimi priključki, po parcelah last tožencev ... v smeri A-B-C spisu priložene skice. Tožencema je tudi naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja in jima naložilo, naj cesto na nagibnih delih poravnata in usposobita, da bosta lahko tožnika pot nemoteno uporabljala. V bodoče je tožencema prepovedalo vsako onemogočanje ali otežkočanje izvrševanja te služnostne pravice. Zavrnilo pa je zahtevek o obstoju služnostne pravice v širini, ki bi bila večja kot 2,2 metra. Istočasno je zavrnilo tudi zahtevek tožencev po nasprotni tožbi na ugotovitev, da služnostna pravica ne obstoji, zavrnilo pa je tudi podrejeni zahtevek po nasprotni tožbi na prenehanje služnostne pravice, ker naj bi ta postala nepotrebna.

Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbi obeh pravdnih strank, pri čemer je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je določilo služnostno traso v širini treh metrov in ne 2,20 metra. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožencev in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa se je revizija omejila le na izpodbijanje pravnomočne odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi (torej zahtevku, da je stvarna služnost prenehala, ker zanjo ni več gospodarske potrebe). Pri tem se revizija sklicuje na ugotovitve o poteku nadomestne trase, ki v celoti spreminja dejansko stanje in dokazuje, da je obstoječa služnost povsem nepotrebna. Nadomestna trasa poteka namreč ob služnostni trasi, ne poteka pa po zemljišču tožencev s parc. št. 66 k.o. ... V tej smeri očita izpodbijani sodbi, da je tudi sama ugotovila nekatera dejstva, med katera spada tudi ugotovitev, da med javno potjo kot nadomestno traso in zemljiščem tožnikov leži parcela tožencev. To naj bi bilo v nasprotju s pooblastili, ki jih ima po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče, ko odloča o pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

V premoženjskih sporih je po drugem odstavku 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,92 EUR). Kadar je predmet tožbenega zahtevka nedenarne narave, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če je v tožbi proti istemu tožencu uveljavljenih več zahtevkov, se vrednost tožbenega zahtevka v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

V tej zadevi je tožena stranka vložila nasprotno tožbo z dvema zahtevkoma. S prvim je uveljavljala, da stvarna služnost, katero sicer vtožuje tožeča stranka, ne obstoji, v podrejenem zahtevku pa je zatrjevala obstoj spremenjenih okoliščin, zaradi katerih naj bi sicer obstoječa stvarna služnost prenehala (drugi odstavek 58. člena ZTLR). Pri tem je vrednost svojega nasprotnega tožbenega zahtevka opredelila z zneskom 1.100.000 SIT (sedaj 4.590,21 EUR). Oba zahtevka sta nedenarna, istočasno pa sta premoženjske narave.

Tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja služnostne pravice, ki jo zatrjuje tožeča stranka, in podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so se razmere tako spremenile, da je potreba za izvrševanje služnosti odpadla, sta sicer v medsebojni povezavi, vendar se opirata na povsem drugačno dejansko in pravno podlago. Dejanske okoliščine, ki se nanašajo na dokazovanje neobstoja služnostne pravice, so drugačne od dejstev, ki jih mora sodišče ugotavljati pri odločanju o spremenjenih okoliščinah in prenehanju obstoječe služnosti. Tudi pravna podlaga je v obeh primerih drugačna: o obstoju služnostne pravice je mogoče odločiti na podlagi določb 49. do 57. člena ZTLR, prenehanje stvarne služnosti pa je urejeno v določbi 58. člena navedenega zakona.

Tožena stranka revizijsko izpodbija le odločitev o zavrnitvi podrejenega tožbenega zahtevka. Glede problema dovoljenosti uveljavljanja revizije je zato - ker gre za dva različna zahtevka, vsebovana v isti tožbi proti isti pravdni stranki - treba uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se namreč določi vrednost tožbenega zahtevka v skladu z vrednostjo vsakega posameznega zahtevka. Tožena stranka bi torej morala že ob vložitvi nasprotne tožbe navesti vrednost vsakega od kumuliranih tožbenih zahtevkov. Navedba le ene ocene vrednosti spora za dva objektivno kumulirana tožbena zahtevka, postavljena po določbi tretjega odstavka 182. člena ZPP, se ne more nanašati tako na primarni, kot tudi na podrejeni tožbenih zahtevek. Vrednost spornega predmeta, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, potemtakem ni opredeljena, saj različna tožbena zahtevka, vložena z nasprotno tožbo, vrednostno nista diferencirana. Tako ni mogoče ugibati, kateri od zahtevkov je ocenjen z zneskom preko 4.172,92 EUR in kateri s preostankom. Revizijsko sodišče nima pooblastila za ugibanje, ali je s tako navedbo ocenjen le primarni ali le podrejeni tožbeni zahtevek, ali pa oba skupaj in koliko v tem primeru odpade na vsakega od uveljavljenih zahtevkov.

Po povedanem je revizija tožene stranke, ki izpodbija odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, nedovoljena, zaradi česar jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP zavrglo.