Jedro

Tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je pogoj, da tožnik izkaže verjetnost nastanka težko popravljive škode.

Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode. Zato v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne zaslišuje strank ali prič. Ker za dokazovanje dejstev oziroma odločanje zadošča standard verjetnosti, se o zahtevi praviloma odloča samo na podlagi navedb v tej zahtevi in dokazov, ki so ji priloženi, ter na podlagi izpodbijanega akta in tožbe.

Glede na to, da ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe in zato se ni treba opredeljevati do morebitne prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank, ni potrebe po tehtanju sorazmernosti niti testu reverzibilnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper dopolnilo odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS, št. 38111-14/2014/18 z dne 13. 2. 2015, s katero je odločila, da se odločba o dodelitvi radijskih frekvenc, št. 38111-14/2014/15 z dne 22. 9. 2014, s katero je bilo odločeno o zahtevi za podaljšanje veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc št. 893052 z dne 6. 12. 2010, dopolni z novo 1a. točko izreka, ki sledi točki 1 in se glasi: „1a. Zahteva družbe A. A., d. o. o., Ljubljana, za podaljšanje veljavnosti odločbe v delu, ki dodeljuje pravico oddajanja na oddajni lokaciji B. na frekvenci B MHz, se zavrne.“ (1. točka izreka izpodbijane odločbe). Skupaj s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloči, da je upravičena na dodeljeni dodatni radijski frekvenci B MHz na lokaciji B. s tam navedenimi omejitvami oddajati program skladno z veljavnim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, izdanim na podlagi 105. člena Zakona o medijih, začasna odredba pa naj velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v tej zadevi, zahtevala pa je tudi povračilo stroškov.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Pojasnilo je, da trditve tožeče stranke v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe temeljijo na predpostavkah, ki v trenutku odločanja ne obstajajo, in sicer: da tožnik obdrži dodatno frekvenco na lokaciji B., da se drugemu dodeli frekvenca na lokaciji C. in da bodo med njima motnje. Zahteva torej temelji na hipotetičnih predpostavkah. V zvezi z zatrjevanimi motnjami se tožeča stranka sklicuje na dopis zaposlenega pri toženki z dne 1. 9. 2011, tožena stranka pa nasprotno dokazuje s podatki preračuna s programskim orodjem ICS Telekom. Slednje je sodišče ocenilo kot neposreden in močnejši dokaz. Tožeča stranka tudi s trditvijo, da če bo sporna frekvenca dodeljena drugemu in je ne bo mogla več uporabljati, ne izkazuje potrebe po začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Sporno pravno razmerje je namreč treba obravnavati tudi v pogledu razlogov za zavrnitev. Dodatna frekvenca B. je bila tožeči stranki dodeljena zaradi zagotavljanja boljše slišnosti frekvence D. - gre za dodatno izohrono frekvenco, ki ni samostojna, iz predloga za izdajo začasne odredbe pa ne izhaja, da tožeča stranka že dodeljene frekvence ne bi mogla uporabljati, ne da bi imela tudi zahtevano frekvenco. Zatrjevana škoda, ki naj bi se odražala v odpovedi številnih poslušalcev ter posledično veliki poslovni škodi, pa je le pavšalna, saj tožeča stranka niti na trditveni ravni ni prikazala zmanjšanja izpada števila poslušalcev in prihodkov, poleg tega pa se materialna škoda šteje za popravljivo.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila. Poudarja, da odsotnost radijske frekvence na lokaciji B. sprošča del radio-frekvenčnega prostora na širšem geografskem območju in frekvenca C je že na seznamu frekvenc, namenjenih za nove javne razpise, ki so tik pred objavo. Podelitev frekvence drugemu torej neposredno grozi in ni mogoče govoriti zgolj o hipotetični predpostavki - izkazana je s stopnjo verjetnosti. S podelitvijo frekvence C pa bi ji onemogočili možnosti za ponoven vklop dodatne frekvence B, saj se ti frekvenci motita. To izhaja tudi iz dopisa predstavnika tožene stranke M. M. Ob tehtanju sorazmernosti je očitno, da ji grozi bistveno večja škoda kot toženi stranki. Predlagana začasna odredba prestane tudi test reverzibilnosti. Neutemeljen je argument sodišča prve stopnje, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila dodatna izohrona frekvenca še potrebna. Če bi bilo tako, niti ne bi podala prošnje za uporabo dodatne izohrone radijske frekvence na lokaciji B, ta namreč zagotavlja večjo učinkovitost uporabe radijskih frekvenc. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje pa je tudi brez dokaznega sklepa, iz katerega bi bilo razvidno, v katere dokaze je sodišče vpogledalo oziroma katere dokaze je sploh izvedlo, kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka tako ni seznanjena s tem, katere dokaze je sodišče izvedlo oziroma katere zavrnilo, čeprav bi jih moralo pretehtati ter to tudi obrazložiti. Kršeno je bilo tudi načelo proste presoje dokazov, saj je sodišče zaključilo, da naj bi dokazila tožene stranke pomenila močnejše dokazno sredstvo, s čimer se je postavilo na stališče, da naj bi imela s strani tožene stranke predložena dokazila močnejšo dokazno vrednost. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku za izdajo predlagane začasne odredbe, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

7. Kot izhaja iz zahteve za izdajo začasne odredbe, je tožeča stranka predlagala tako imenovano ureditveno začasno odredbo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, s katero naj se začasno uredi stanje tako, da je tožeča stranka upravičena na dodeljeni radijski frekvenci B na lokaciji B, s tam navedenimi omejitvami, oddajati program skladno z veljavnim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, izdanim na podlagi 105. člena Zakona o medijih, začasna odredba pa naj velja še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v tej zadevi.

8. Tudi za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je, kot izhaja iz zgoraj citiranih določb tega člena, pogoj, da tožnik izkaže težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala zaradi izvršitve izpodbijanega akta.

9. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka s svojimi navedbami ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode.

10. Med strankama je sporno vprašanje, ali prihaja do medsebojnih motenj pri oddajanju na lokacijah B in C. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka s svojimi navedbami zatrjevanega motenja ni izkazala s potrebno verjetnostjo za izdajo začasne odredbe. Posledično ne izkazuje potrebe po začasni ureditvi stanja niti z zatrjevanjem, da bo lahko tožena stranka v primeru novega javnega razpisa podelila frekvenco C ter s tem tožeči stranki zaradi zatrjevanih medsebojnih motenj onemogočila možnost za ponovni vklop dodatne frekvence B, če bi jo uspela obdržati. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela izkazati obstoja zatrjevanih motenj, tožeča stranka ne izkazuje zatrjevane škode niti z zatrjevano možnostjo podelitve frekvence C na javnem razpisu drugemu, saj ne bo motila frekvence B in jo bo tožeča stranka, če bo dosegla podaljšanje veljavnosti, lahko uporabljala.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede izvedbe dokaznega postopka pred odločitvijo o zahtevani začasni odredbi. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode. Zato v postopku odločanja o začasni odredbi sodišče praviloma ne zaslišuje strank ali prič. Ker za dokazovanje dejstev oziroma odločanje zadošča standard verjetnosti, se o zahtevi praviloma odloča samo na podlagi navedb v tej zahtevi in dokazov, ki so ji priloženi, ter na podlagi izpodbijanega akta in tožbe.Glede pritožbenega ugovora, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, v katere dokaze je sodišče vpogledalo oziroma katere dokaze je v postopku sploh izvedlo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje res ni posebej sprejelo dokaznega sklepa oziroma izrecno zavrnilo posameznih dokaznih predlogov, vendar to ne pomeni kršitve, ki bi vplivala na pravilnost odločitve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče vpogledalo tako v odgovor M. M. z dne 1. 9. 2011 na vprašanje tožeče stranke kot v podatke preračuna s programsko opremo ICS Telekom, ki jih je odgovoru na zahtevo priložila tožena stranka. Ugotovilo je, da gre pri slednjem za neposreden dokaz (kar je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno, saj se nanaša izrecno na vprašanje medsebojnega motenja frekvenc z lokacij B in C), zato mu je dalo tudi večjo težo (močnejši dokaz) kot dopisu oziroma vsebini, ki izhaja iz njega. Pri tem torej ni šlo, kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, za kršitev načela proste presoje dokazov oziroma uporabo „formalnih dokaznih pravil, ki določajo močnejše oziroma šibkejše dokaze“, pač pa za presojo oziroma tehtanje dveh dokazov.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo pravilne razloge in jih dovolj jasno in konkretizirano obrazložilo, zato tudi ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da je bilo poseženo v njene ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

13. Glede na to, da ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe in zato se ni treba opredeljevati do morebitne prizadetosti javne koristi in koristi nasprotnih strank, ni potrebe po tehtanju sorazmernosti niti testu reverzibilnosti.

14. Ker niso podani razlogi, ki jih je tožeča stranka uveljavljala, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.