Jedro

Da toženka, ki je imela sporne premičnine v zakoniti posesti (na podlagi izročilne pogodbe) kot svojo last več kot tri leta, lastninske pravice na njih ni priposestvovala, tožnik ni dokazal. Njegovo je namreč dokazno breme, da jih ni imela v dobroverni posesti, saj se dobroverna posest domneva po zakonu.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženka izročila tožniku vrsto premičnin, navedenih pod tč. 1. tožbe od št. 1 do 57, obenem pa je naložilo tožniku, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 118.700 SIT.

Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je toženka na podlagi zakonite in dobroverne posesti te premičnine.

Proti tej sodbi se je pritožil tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V pritožbi navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje glede dobrovernosti tožene stranke neprepričljivi.

Toženka je izpovedala, da je v letu 1978 izvedela za delitev stvari med tožnikom in njeno materjo. Ko je v letu 1978 tožnik odpeljal le nekaj predmetov, ki jih je bilo mogoče naložiti v dva osebna avtomobila, ji je bilo nedvomno jasno, da je pohištvo, predmet dednega dogovora in last tožnika, ostalo v "S. sobi". Na teh predmetih ni mogla priposestvovati lastninske pravice. Morala pa je vedeti tudi o kupnih in darilnih pogodbah, saj je na njih zapisano, da prejme izvode tudi ona. Ni verjetno, da bi drugi vedeli za te pogodbe, ona pa ne. Tako je bilo tudi P. K. znano, da je tožnik nekatere stvari odpeljal, drugih pa ne. Tožničino zatrjevanje o dobri veri je sprenevedanje, navedbe v točki 2. darilne in izročilne pogodbe pa so bile napisane očitno z namenom, da se tožnika oškoduje.

Do njih je verjetno prišlo tudi zato, ker je pokojna P. P. očitno zamerila tožniku, da je v letu 1978 odpeljal del svojih stvari, in tudi sicer do zapisa pogodbe, ki je bila nepotrebna glede na dejstvo, da je bila toženka njena edina dedinja. Sicer pa se je tožnik oglasil pri toženki v letu 1982 in se z njo pogovarjal o vtoževanih predmetih, toženka pa mu je brez pridržka priznavala na njih lastninsko pravico. Enako tudi v letu 1985, ko je bil pri njej skupaj s svojo ženo. Sodišče ni upoštevalo izpovedb pritožnika in prič B., K. in P. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Trditev v pritožbi, da razlogovanje izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih nasprotuje izpovedbam v postopku, so v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo izpovedbe pravdnih strank in zaslišanih prič, zato ne gre za zatrjevano procesno kršitev. Prav tako ni sodišče prve stopnje zagrešilo nobene bistvene procesne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče v skladu z določili čl. 356/2 v zvezi s čl. 354/2 Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Izvedene dokaze pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo.

Pritožba ne predlaga nobenih novih dokazov, le z dokazno oceno se ne strinja. Ta je, kot rečeno, pravilna. Z izročilno in darilno pogodbo z dne 21.1.1980 je toženka prejela od svoje matere, sedaj pokojne P. P., sporne premičnine v takojšnjo last, pri čemer je bilo v pogodbi izrecno navedeno, da je tožnik svoj del premičnin že prejel, kakor tudi nepremično premoženje. Čeprav je P. P. umrla že leta 1982, pa je tožnik zahteval s tožbo od toženke sporne premičnine šele 10 let po njeni smrti, s tožbo, vloženo dne 8.12.1992. Toženka vztrajno zatrjuje, tako v svojih navedbah kot tudi v izpovedbi, ko je bila zaslišana kot stranka, da je povsem verjela materi, da so njeni latninski odnosi s tožnikom urejeni, in je sporne predmete imela v posesti in z njimi delno tudi že razpolagala, v veri, da so njena last in to v dobi, daljši od treh let. Kot določa člen 28 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), dobroverni in zakoniti posestnik premične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku treh let. Sodišče prve stopnje se glede na to določilo in pa na ugotovljeno dejstvo, da je toženka bila zakonita (po pogodbi) in dobroverna posestnica premičnin, niti ni spuščalo v ugotavljanje, ali sta pokojna P. P. in tožnik dejansko v celoti razdružila solastne premičnine. Na podlagi izvedenih dokazov je utemeljeno verjelo toženi stranki, da je bila njena posest dobroverna. Kot določa člen 72/2 ZTLR, je posest dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Bistveno pa je določilo 3. odst. cit. člena, da se namreč domneva, da je posest dobroverna. To pomeni, da bi tožnik moral dokazati, da toženka spornih premičnin ni imela v dobroverni posesti.

Tega pa tožnik ni dokazal. Res je na pogodbah, na katere se sklicuje tožnik (poleg izvensodnega "dednega dogovora"), navedeno, da bo po en izvod prejela tudi toženka. To je navedeno za podpisi obeh pogodbenikov, sicer pa tudi ni noben dokaz o tem, da je toženka v resnici prejela izvode teh pogodb. Toženka vztrajno zatrjuje, da ni vedela za nobena taka razpolaganja s strani njene matere, domneva celo, da je bila sklenjena med njima še ena pogodba, ki v spis ni bila predložena.

Njene trditve, da je pokojna mati kupila tožniku avtomobil, je potrdila priča M. K. (list 28), trditve, da mu je plačevala študij na Dunaju, pa priča S. Š. (list 31). Tudi sicer se tožnik ne bi mogel sklicevati na veljavnost obeh pogodb, ki se imenujeta darilni (z dne 8.10.1974 in z dne 12.3.1976), ki obe določata, da obdarjenec lahko odpelje predmete šele po darovalkini smrti. Tak način darilne pogodbe, ko si darovalec pridrži premičnine do smrti, se šteje za volilo. Le-to pa je bilo z izročilno pogodbo, ne glede na toženkino dobro vero, preklicano (pravna pravila po par. 956 ODZ).

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, nobena od prič ni mogla potrditi, da toženka ni bila v dobri veri glede lastništva z izročilno pogodbo pridobljenih premičnin. Le tožnikova žena A. P., ki je v zadevi nedvomno zainteresirana, je izpovedala, da naj bi v letu 1985 (po preteku 3-letnega roka) toženka ne nasprotovala tožniku, ko je povedal, da bo odpeljal v svojo galerijo določene stvari. Kot rečeno, gre za prizadeto pričo, predvsem pa je pomemben čas od sklenitve izročilne pogodbe z dne 21.1.1980 pa do preteka treh let, torej čas, pomemben za priposestvovanje. Tožnik ni dokazal svoje trditve o nedobrovernosti tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je toženka pridobila na spornih predmetih lastninsko pravico in je torej tožnikov zahtevek za izročitev teh premičnin zavrnilo. Neutemeljeni pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih čl. 166, 154 in 155 ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo s strani tožene stranke pa za odločitev v zadevi ni bil potreben. Zato vsak trpi svoje stroške pritožbenega postopka.