Jedro

Po določbah 117. do 120. člena stanovanjskega zakona ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice sicer pravico do popusta in drugih ugodnosti, vendar pa ni izključeno, da se kupoprodajna cena formira tudi drugače.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka tožniku plačati znesek 220.414,00 SIT, kot tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, po katerem naj bi tožnik bil dolžan plačati toženi stranki znesek 374.838,00 SIT. Pritožbi pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni podlage v izvedenih dokazih za sklepanje, da je tožnik s toženo stranko sklenil dogovor, katerega vsebino ta zatrjuje. O takem dogovoru ni pisnih dokazov. Dejansko je šlo za zamenjavo stanovanj. Stanovanjsko pravico na stanovanju v C. mu je tudi dodelila tožena stranka. O tem v izpodbijani sodbi ni razlogov. Znesek 300.000,00 tedanjih din je tožnik plačal v prepričanju, da plačuje kupnino za stanovanje. Tedaj je to predstavljalo približno 23.000 DEM. Tega zneska mu ni bilo treba plačati. Ker je že imel stanovanjsko pravico na boljšem stanovanju, kakor pa je sporno stanovanje, mu ni bilo treba doplačevati lastne udeležbe za slabše stanovanje. Sicer pa je zatrjevani dogovor ničen. Kaže, da je šlo za nakup stanovanjske pravice, kar ni bilo dopustno (drugi odstavek 11. člena tedaj veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih). Veljati mora tudi načelo vestnosti in poštenja ter načelo enake vrednosti dajatev. Sam je plačal toženi stranki denarno vrednost v višini preko 23.000 DEM, tožena stranka pa je za plačilo kupnine za stanovanje porabila le 6.122 DEM.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V nasprotju z revizijskimi očitki izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je mogoče preizkusiti. Navedeni razlogi temelje na oceni zbranih dokazov in dejstev. Dokazna ocena upošteva vse listine, ki sta jih stranki predložili, pa tudi izpovedi prič in strank - in sicer v obsegu in vsebini, kakor so bile dane. Pri tem je neobstoj pisnega dogovora ob izročitvi vtoževanega zneska bil upoštevan kot dejstvo dejanskega stanja in presojen po merilih materialnega prava. Revizijska trditev, da izpodbijana sodba ugotavlja, da je tožnik kupil stanovanjsko pravico, je pri tem v direktnem nasprotju s sprejeto dejansko in pravno presojo.

Ugotovljeno je namreč, da tožnik ni kupoval stanovanjske pravice, temveč "pravico do odkupa stanovanja". V kontekstu takih dejanskih in pravnih ugotovitev pa je zgrešen tudi revizijski očitek pomanjkanja sodbenih razlogov o odločilnih dejstvih, ker naj bi ne bila sprejeta teza o zamenjavi stanovanja v C. za stanovanje v I.. Vsebinski revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP torej ni podan.

Pravna presoja v izpodbijani sodbi temelji na dejanskih ugotovitvah. Te so take, da izključujejo sklepanje, da je tožnik z zneskom 300.000,00 tedanjih din kupil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju. Takšen nakup bi res bil ničen (11. člen zakona o stanovanjskih razmerjih - Ur. list SRS, št. 35/82). Vendar pa je tožnik vedel, da si z izplačilom navedenega zneska zagotavlja odkup stanovanja po določilih stanovanjskega zakona, ki je bil sprejet nekaj mesecev kasneje v oktobru 1991 in ki je v 117. členu omogočal ugoden nakup stanovanja. V tem obsegu sta pravdni stranki po sprejetih dejanskih ugotovitvah, ki ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP) sklenili dvostranski pravni posel: tožnik je vnaprej plačal določen znesek kot del vrednosti stanovanja, tožena stranka pa se je zavezala, da bo po določilih stanovanjskega zakona namesto njega nato plačala kupnino lastniku - Občini I.. Tak dogovor je bil realiziran. Izostanek (pisne) obličnosti zato njegove veljavnosti - zaradi popolne realizacije - ne izključuje.

V reviziji ponovljeni očitek kršitve načela enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR) nima utemeljitve. Zaradi zatrjevane razlike v realni vrednosti dne 31.7.1991 toženi stranki plačanih tedanjih 300.000,00 din ter dne 12.1.1993 s strani tožene stranke plačane kupnine v znesku 374.838,00 SIT tožena stranka ni okoriščena, tožnik pa ni oškodovan. Po določbah 117. do 120. člena stanovanjskega zakona ima prejšnji imetnik stanovanjske pravice sicer pravico do popusta in drugih ugodnosti, vendar pa ni izključeno, da se kupoprodajna cena formira tudi drugače. Tožnik torej neutemeljeno primerja realno vrednost v juliju 1991 za nakup stanovanja izročenega denarja z dejansko kupnino, izročeno s strani tožene stranke po pogojih stanovanjskega zakona v januarju 1993 Občini I.. V tem pogledu obveljajo prepričljivi razlogi izpodbijane sodbe o pravi volji pogodbenih strank ob sklenitvi dogovora v juliju 1991. Tožnik je bil po izročitvi zneska 300.000,00 din prost obveznosti iz nakupa stanovanja po določbah stanovanjskega zakona: plačilo je namreč izvršila tožena stranka. Taka razlaga bistvenih sestavin posla med strankama je glede na dejanske ugotovitve sprejemljiva. Revizijo je bilo torej treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).