Jedro

Če upnik samostojno toži poroka in plačnika, glavni dolžnik pa je za isto obveznost zavezan že po (pravnomočni) sodni poravnavi, je prav, da sodišče v izrek ugodilne sodbe proti poroku doda, da je njegova obveznost solidarna z obveznostjo glavnega dolžnika iz sodne poravnave; tožbeni zahtevek s tem ni prekoračen.

Če se s sodno poravnavo glavni dolžnik z upnikom dogovori (le) za nove roke plačila glede še preostalega dela obveznosti, ne gre za novacijo obveznosti in poroštvo ne preneha.

Obveznost poroka kot palčnika ni isto kot obveznost zastavnega upnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna, solidarno z M., s. p., H., S., glede dolga po sodni poravnavi P 387/2011 z dne 17. 2. 2012 istega sodišča in na podlagi izvršljivega notarskega zapisa notarja A. T. iz X. SV 213/2009 z dne 30. 3. 2009, plačati tožnici 208.223,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidne iz izreka te sodbe (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek glede obresti je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da povrne tožnici še 5333,94 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga njegovo spremembo v smeri zavrnitve zahtevka v celoti in opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita prekoračitev tožbenega zahtevka s tem, ko je odločilo, da je njena zaveza solidarna z zavezo M., s. p., po sodni poravnavi. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo ugovor že razsojene stvari v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na poroštveno izjavo glede kreditne pogodbe z dne 23. 3. 2009. Izvršba In 122/2011 se vodi zoper tri solastnike nepremičnin, in sicer zoper S. Š., A. Š. in toženko. Dovoljena je na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa zaradi poplačila iste terjatve, ki jo v predmetni pravdi zahteva tožnica od toženke. Tožnica tako že ima izvršilni naslov zoper toženko in tako tudi nima več pravnega interesa znova zahtevati, kar je že dobila. Kar zadeva druge iztoževane terjatve pa je iz sodne poravnave, sklenjene v gospodarskem sporu Pg 387/2011 med tožnico in kreditojemalcem, razvidno, da se je slednji zavezal v popolno poravnavo dolga v zvezi s kreditno pogodbo z dne 22. 10. 2010 plačati znesek 40.969,67 EUR v štirih obrokih. S takšno vsebino sodne poravnave sta tožnica in kreditojemalec svojo obveznost prenovila, saj sta na novo dogovorila višino dolga in način njegovega poplačila. Napačno je zato stališče sodišča, da je toženka kljub sklenjeni sodni poravnavi še naprej ostala v zavezi kot solidarni porok.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Res je sicer, da je tožnica plačilo zahtevala le od toženke, sodišče prve stopnje pa je tej z izpodbijano sodbo naložilo solidarno izpolnitev, in sicer solidarno z dolžnikom M., s. p., glede dolga po sodni poravnavi [...]. A s tem tožbeni zahtevek ni prekoračen. Ob nespornem dejstvu, da se je toženka s poroštvenima izjavama glede obveznosti kreditojemalca po kreditnih pogodbah z dne 23. 3. 2009 in 22. 10. 2010 zavezala, da bo zapadlo obveznost dolžnika poravnala kot porok in plačnik, torej kot solidarni porok (1012. čl. in 3. odst. 1019. čl. Obligacijskega zakonika; OZ), je sodišče prve stopnje z odločitvijo o solidarni odgovornosti storilo ravno to, da tožnica ne bo mogla biti poplačana za več, kot ji gre. Porokova obveznost namreč ne more biti večja od glavnega dolžnika (1017. čl. OZ). Z vsakršno delno izpolnitvijo oz. zmanjšanjem obveznosti dolžnika preneha tudi porokova obveznost. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi toženkin ugovor pravnomočno razsojene stvari, pri katerem vztraja v pritožbi. Toženka je (poleg drugih dveh solastnikov nepremičnine) z neposrednim izvršljivim notarskim zapisom SV 213/2009 z dne 30. 3. 2009, na podlagi katerega je bila s sklepom o izvršbi In 122/2011 z dne 29. 6. 2011 dovoljena izvršba, zastavila svoj delež nepremičnine parc. št. 1039/8 k. o. X zaradi poplačila terjatve tožnice do glavnega dolžnika po kreditni pogodbi z dne 23. 3. 2009. Toženka je po notarskem zapisu torej le zastavna dolžnica. Ni se zavezala plačati dolga, pač je (le) v zavarovanje tega zastavila svojo nepremičnino. Upnik je proti njej lahko zahteval le poplačilo iz zastavljene stvari. V obravnavani zadevi pa tožnica uveljavlja obveznost (osebno) od toženke kot porokinje, ki se je s poroštveno izjavo zavezala kot porok in plačnik z vsem svojim premoženjem plačati dolg oz. izpolniti dolžnikovo obveznost. Obveznost toženke kot zastaviteljice in obveznost toženke kot porokinje ni eno in isto. O obveznosti toženke, da plača dolg, za katerega se je zavezala kot porokinja, torej še ni pravnomočno odločeno, kot zmotno meni pritožba.

8. Pritožnica končno neutemeljeno trdi, da sta tožnica in glavni dolžnik M. s. p. (kreditojemalec) v gospodarskem sporu Pg 387/2011, ki se je nanašal na kreditno pogodbo z dne 22. 10. 2010 (s katero mu je bil dan kredit 50.000,00 EUR), s sodno poravnavo 17. 2. 2012 prenovila svojo obveznost in da je s tem njena poroštvena obveznost prenehala. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je porok prost odgovornosti za svojo obveznost, če je s poravnavo, ki jo sklene glavni dolžnik, izvršena prenovitev obveznosti (1. odst. 1056. čl. OZ). Pri sklenitvi (sodne) poravnave je bistveni element medsebojno popuščanje, obstoječa obveznost se spremeni; na podlagi novacije (prenovitve) pa obstoječa obveznost preneha oz. ugasne in nastane nova. Le če bi imela obveznost, prevzeta s sodno poravnavo, drugačen predmet ali drugačno pravno naravo, bi imela poravnava učinke prenovitve (1. odst. 323. čl. OZ) (1). Toženka tega konkretno niti ne zatrjuje. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da se je glavni dolžnik s poravnavo zavezal, da bo na način, kot je iz nje razviden, poravnal obveznosti na podlagi kreditne pogodbe z dne 22. 10. 2010; da bo v popolno poravnavo dolga po kreditni pogodbi poravnal določen znesek v štirih zaporednih obrokih. Takšna vsebina sodne poravnave ne predstavlja prenovitve. V skladu z 2. odst. 323. čl. OZ se spremenjeni način plačila dolgovanega kreditnega dolga ne šteje za prenovitev. Tudi ugotovljeno zmanjšanje obveznosti dolžnika ne pomeni prenovitve v smislu 1. odst. 323. čl. OZ; je pa bila posledično s tem tudi toženkina poroštvena obveznost zmanjšana (2. odst. 1056. čl. OZ).

9. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Prim. M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 418 - 422.