Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob dejstvu, da zakon, ki bi skladno z Ustavo in pravom EU uredil odgovornost bodisi Banke Slovenije bodisi druge toženke za škodo zaradi učinkov teh ukrepov, še ni sprejet in da ni zagotovila, da se bo to zgodilo v kratkem času, je nadaljevanje postopka smiselno že zato, da se ugotovi, na čem sploh temelji v tožbi uveljavljana odgovornost druge toženke.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v razmerju do druge tožene stranke potrdi.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pravdni postopek zoper prvo in drugo toženko nadaljuje.
2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje druga toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitvi nasprotuje iz več razlogov, ki so enake dejanske in pravne narave, kot so bili podani v času sprejetja sklepa višjega sodišča dne 14. 7. 2023, s katerim je sodišče postopek prekinilo. Ker je bil Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (v nadaljevanju ZPSVIKOB) razveljavljen, še vedno ni zakonsko določene podlage, katera izmed strank je odgovorna za izbris tožničinih pravic v banki in katera toženka nosi odgovornost za izdajo odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih. Ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesno pravnem okviru odločanja o nezakonitosti odločbe Banke Slovenije bi nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in sodišča. Kot relevantno izpostavlja tudi okoliščino, da je bil do 25. 8. 2023 v javni obravnavi predlog novega zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Predlog določa, da se tožba vloži zoper Banko Slovenije in torej ni več sporno, kdo je pasivna legitimiran. V tem postopku sporna vprašanje se bodo rešila v postopku zoper Banko Slovenije, morebitna obravnava v dveh ločenih postopkih pa je v nasprotju s pravno varnostjo, saj se bosta lahko zaključila z različno odločitvijo. Za enako dejansko stanje se bodo izdelovala različna izvedenska mnenja, saj predlog zakona določa imenovanje neodvisne skupine strokovnjakov, ki bodo za izdelavo predhodnega mnenja imeli dostop do dokumentacije preko virtualne podatkovne sobe, česar izvedenci v pravdnem postopku nimajo in lahko pride do dokazne asimetrije in drugačne odločitve o povzročitvi škode z istim škodnim dogodkom. Predlog zakona predvideva tudi vzpostavitev poravnalne sheme za primer oškodovanja in lahko pride do drugačne določitve obsega odškodnine. Pri uveljavljanju odškodnine zoper Banko Slovenije gre torej za predhodno vprašanje, ki je neločljivo povezano z vprašanji, relevantnimi v tem postopku, in zahtevka zoper drugo toženko ni mogoče obravnavati, dokler ni odločeno o zahtevku zoper Banko Slovenije. Z nadaljevanjem postopka je sodišče kršilo materialno pravo in napačno ugotovilo dejansko stanje, zato druga toženka predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se odloči, da se prekinjeni pravdni postopek ne nadaljuje oziroma ostane prekinjen do pravnomočne odločitve v postopku zoper Banko Slovenije. Podredno predlaga razveljavitev sklepa, še podredno pa vrnitev zadeve v nov postopek.
3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pritožbenim navedbam, da bi postopek moral ostati prekinjen.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V predmetni zadevi je tožnica 16. 12. 2016 vložila odškodninski (alternativno obogatitveni) zahtevek zaradi izgube delnic na podlagi odločbe Banke Slovenije zoper pravno naslednico banke, kjer je imela delnice (prva toženka), zoper državo (druga toženka) in zoper Banko Slovenije. Sodišče je s sklepom z dne 17. 4. 2017 ugotovilo, da je postopek zoper Banko Slovenije prekinjen na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, zoper prvo in drugo toženko pa je postopek prekinilo na podlagi ugotovitve, da je postopek zoper Banko Slovenije prekinjen, da je za odločitev o utemeljenosti zahtevkov zoper vse tri toženke pomembno vprašanje o (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije o izrednem ukrepu in da ima zaradi povezanosti dejanskih in pravnih vprašanj odločitev o zahtevku zoper Banko Slovenije značaj predhodnega vprašanja za odločitev o zahtevku zoper ostali dve toženki. Po uveljavitvi ZPSVIKOB je sodišče postopek zoper prvo in drugo toženko s sklepom z dne 19. 12. 2019 izločilo iz prvotne zadeve, glede Banke Slovenije pa se je izreklo za nepristojno in tožbo zoper njo odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru. S sklepom z dne 26. 1. 2022 je odločilo, da se postopek zoper toženki nadaljuje. Ocenilo je, da ni več podlage za čakanje na zaključek postopka zoper Banko Slovenije, ker so podlage, na katerih tožnica uveljavlja zahtevka zoper toženki, ločene od podlage za odgovornost Banke Slovenije in zato neustavnost 350.a člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) ne preprečuje meritorne odločitve v tej zadevi, ZPSVIKOB in sklep Ustavnega sodišča o začasnem zadržanju izvrševanja njegovih določb pa se nanašata le na postopke zoper Banko Slovenije.
6. Sklep z dne 26. 1. 2022 je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 678/2022 z dne 14. 7. 2022 razveljavilo. Presodilo je, da je kljub samostojnim navedbam o odgovornosti vsake od prvotnih toženk vsem skupna trditev, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih in da je izbris tožničinih pravic v neskladju z Ustavo in zakonom. Obrazložilo je argumentacijo Ustavnega sodišča in v odločbi U-I-295/13 izpostavljene poudarke ter postopanje v zvezi s presojo ustavnosti ZPSVIKOB, katerega izvajanje je Ustavno sodišče s sklepom U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020 zadržalo, Sodišču Evropske unije pa predložilo več vprašanj v zvezi z odgovornostjo centralne banke. Iz tega je višje sodišče sklepalo, da je v ZBan-1 in ZPSVIKOB urejena odgovornost Banke Slovenije kot centralne banke vprašljiva tako z vidika evropskega prava kot z vidika Ustave, nobene od takratnih toženk pa tedaj ni bilo mogoče z dovolj veliko verjetnostjo izključiti iz kroga možnih odgovornih oseb. Zaključilo je, da bi ob tako nedorečeni pasivni legitimaciji in procesnem okviru odločanja o nezakonitosti ukrepa Banke Slovenije nadaljevanje postopka pomenilo nesorazmerno obremenitev strank in sodišča, glede na tek postopka pred Ustavnim sodiščem in veliko število istovrstnih zadev pa nadaljevanja postopka ne narekuje niti javni interes in da zato pogoji za prekinitev postopka še niso prenehali.
7. Z izpodbijanim sklepom z dne 14. 12. 2023 je sodišče prve stopnje postopek zoper prvo in drugo toženko nadaljevalo. Obrazložilo je, da so sicer vprašanja glede odgovornosti toženk in Banke Slovenije med seboj povezana in prepletena, vendar pa je tožnica zahtevke utemeljevala na ločenih pravnih podlagah in s samostojnimi navedbami, zato je ob sklicevanju na sodno prakso ocenilo, da je zahtevek zoper toženki vendarle mogoče obravnavati še pred odločitvijo o zahtevku zoper Banko Slovenije. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo, da je bil ZPSVIKOB z odločbo Ustavnega sodišča U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023 razveljavljen, kar ob prekinitvi postopka zoper Banko Slovenije pomeni, da tožnica v zvezi z učinki sporne odločbe o izrednem ukrepu Banke Slovenije še vedno nima na voljo učinkovitega ustavno skladnega pravnega varstva, saj nov zakon, ki bi urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov tega ukrepa, še ni bil sprejet. Sodno varstvo zoper Banko Slovenije je tako ponovno odmaknjeno v nepredvidljivo prihodnost. Sodišče je tudi upoštevalo, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami strokovno zahtevna in pomembna in terjajo enotne odgovore v vseh postopkih, vendar pa je ocenilo, da je zaradi opisane odmaknjenosti pravnega varstva ob upoštevanju novejše sodne prakse prednost treba dati interesu sojenja v razumnem roku.
8. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve. Ni utemeljeno pritožničino stališče, da še vedno obstojijo enaki razlogi pravne in dejanske narave kot v prvem postopku. Novo okoliščino namreč predstavlja dejstvo, da je Ustavno sodišče po izdaji sklepa z dne 14. 7. 2022 ZPSVIKOB, katerega izvrševanje je bilo takrat le zadržano, z odločbo U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023 v celoti razveljavilo. V odločbi je začrtalo meje odgovornosti Banke Slovenije za izrečene ukrepe in morebitne s tem povezane odgovornosti druge toženke, ki jih mora z ustrezno ustavno skladno zakonsko ureditvijo konkretno opredeliti še zakonodajalec, ni pa podvomilo o ustreznosti (ustavni skladnosti) zakonske ureditve v zvezi z odgovornostjo druge toženke ali poslovne banke (v obravnavani zadevi prve toženke) za morebitna druga nedopustna ravnanja.
9. Ob dejstvu, da zakon, ki bi skladno z Ustavo in pravom EU uredil odgovornost bodisi Banke Slovenije bodisi druge toženke za škodo zaradi učinkov teh ukrepov, še ni sprejet1 in da ni zagotovila, da se bo to zgodilo v kratkem času, je nadaljevanje postopka smiselno že zato, da se ugotovi, na čem sploh temelji v tožbi uveljavljana odgovornost druge toženke. Ustavno sodišče je v svojih odločbah do te mere razjasnilo ustavnopravne vidike odgovornosti za učinke izrednih ukrepov, izrečenih na podlagi tedanjega 350.a člena Zakona o Banki Slovenije, da je od tožnice sprejemljivo pričakovati, da poda konkretne navedbe, na katerih temelji odgovornost vsake od toženk. Glede pritožnice je namreč doslej navedla le, da odgovornost uveljavlja na podlagi 10. člena Obligacijskega zakonika in 26. člena Ustave. Šele tedaj bo mogoče oceniti, ali za izvedbo postopka zoper drugo toženko obstajajo morebitne ovire, ki jih izpostavlja v pritožbi.
10. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v razmerju do nje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
11. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP ter tretji odstavek 165. člena ZPP).
1 Rok za odpravo protiustavnosti, ugotovljene z odločbo US RS U-I-195/13, se je iztekel pred sedmimi leti; od odločbe ESČP v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji, s katero je bila zaradi neodzivnosti države v zvezi z varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti ugotovljena kršitev pravice do lastnine pa je poteklo dve leti in pol.