Jedro

Sodišče druge stopnje je z razlago spornih določil v pogodbi razumljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da je obveznost toženke iz asignacije z izpolnitvijo plačila kupnine prenehala. Pri tem je uporabilo prvi odstavek 1041. člena OZ, saj je ugotovilo, da je asignacijsko razmerje prenehalo z nakazančevo izpolnitvijo, in drugi odstavek tega člena, ker je tožnica prejela izpolnitev od nakazanca in ni upravičena zahtevati plačila od nakazovalca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala plačilo 16.492,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 6. 2002 do plačila.

2. Proti sodbi se je tožnica pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev reviziji in razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se z razlago sodišč, da gre za kompleksno pravno razmerje in da je asignacija dogovor o tem, kako se bo del kupnine plačal. Ne strinja pa se s tem, da je sodišče verjelo priči T. F., da tožena stranka (v nadaljevanju toženka) ne bi sklenila pogodbe o leasingu z M. P., če asignacija ne bi bila podpisana in je toženka tako štela, da je bila plačana celotna kupnina. Pri tem sodišče ne pojasni, zakaj je verjelo priči in zakaj je kljub zavezi iz asignacije štelo, da je bila vsa kupnina poplačana. Zaključek sodišča, da je terjatev tožnice na tej podlagi prenehala, je v nasprotju z navedbami v gospodarskem sporu, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. VII Pg 166/04, ki dokazuje, da je toženka ves čas vedela, da sporni delež kupnine tožnici ni bil plačan in da ni bila plačana celotna kupnina za prodano stanovanje tožnice. Pripominja, da bo toženka dvakrat okoriščena: najprej na podlagi izpodbijane sodbe in nato na podlagi tožbe proti M. P. Tožnici tudi ni razumljivo sklicevanje na 1041. člen OZ, ker sodišče prezre, da je M. P. priznala, da jo je tožnica pozvala k izpolnitvi, prav tako pa je v spisu pisni poziv tožnice toženki z dne 28. 7. 2003, v katerem navaja, da del kupnine ni plačan. Pri tem sodišče namiguje na nek dogovor med tožnico in M. P., ki ni obstajal in ni dokazan. Pojasnjuje, da je asignacija pravno razmerje med tremi strankami, pri katerem asignant ne more izstopiti iz zaveze, vse dokler asignat ne izpolni svoje obveznosti. Tožnica je M. P. pozvala k plačilu, a ni reagirala. Zato je tožila asignanta oziroma kupca njenega stanovanja. Po drugem odstavku 1041. člena OZ, ki ga je sodišče prezrlo, sme tožnica zahtevati plačilo od toženke.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

7. Ugotovili sta, da so tožnica, njena snaha M. P. in toženka sklenile tri pogodbe in sicer: (1) prodajno pogodbo, s katero je tožnica prodala svoje trisobno stanovanje ... v Mariboru toženki in dogovorila plačilo kupnine tako, da del kupnine v znesku 17.453,23 EUR plača kupčeva leasingojemalka, del kupnine v znesku 25.562,02 EUR plača toženka za poplačilo bremen na nepremičnini Hypo Banki, tožnici pa toženka neposredno plača del kupnine v znesku 10.852,75 EUR. (2) Nato je M. V. s. p. sklenila dolgoročni najem s toženko, ki je kupila zgoraj navedeno stanovanje. (3) Naknadno so vse tri sklenile še Nakazilo, to je pogodbo o asignaciji, po kateri je nakazanka (asignatka) nakazala del kupnine tožnici, s čimer je kot leasingojemalka izkazala lastno udeležbo za odobritev leasinga. Ali je M. P. dejansko nakazala denar tožnici, ali pa sta se onidve dogovorili, da je vse poravnano, je stvar njunega medsebojnega razmerja. Za toženko je bilo pomembno le dejstvo, da je tožnica s podpisom prodajne pogodbe potrdila, da je del kupnine v znesku 17.453,23 EUR plačal leasingojemalec, torej M. P. 8. Tožnica zmotno očita bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo T. F. Sodišče prve stopnje je to dovolj izčrpno pojasnilo v prvem odstavku na 6. strani razlage sodbe, sodišče druge stopnje pa je to izrecno potrdilo v četrtem odstavku na 2. strani obrazložitve. Prav tako ni res, da bi M. P. priznala, da jo je tožnica pozvala k izpolnitvi, saj je na izrecno vprašanje pooblaščenca tožeče stranke odgovorila, da nikoli in je pri tem vztrajala tudi pri soočenju s tožnico. V čem naj bi bila še kaka relativna bistvena kršitev določb ZPP tožnica ne pove, zato je šteti, da očitanih bistvenih kršitev ni.

9. Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili, ko sta kompleksno presojali celotno razmerje med tožnico, toženko in M. V., s. p.. Pravilno sta ugotovili, da je tožnica potrdila prejem nakazila tistega dela kupnine, ki ga je morala nakazati asignatka oz. leasingojemalka, tako da je bila kupoprodajna pogodba izpolnjena in je v tem obsegu obveznost kupca prenehala (prvi odstavek 270 in prvi odstavek 271. člena Obligacijskega zakonika, OZ).(3) Zlasti sodišče druge stopnje je analiziralo določilo v 5. b. členu prodajne pogodbe in z obširno razlago spornih določil v pogodbi razumljivo pojasnilo, zakaj je štelo, da je obveznost toženke iz asignacije z izpolnitvijo plačila kupnine prenehala. Pri tem je uporabilo prvi odstavek 1041. člena OZ, saj je ugotovilo, da je asignacijsko razmerje prenehalo z nakazančevo izpolnitvijo, in drugi odstavek tega člena, ker je tožnica prejela izpolnitev od nakazanca in ni upravičena zahtevati plačila od nakazovalca.

10. Sklicevanje na to, da je bila toženka na podlagi tožničinega dopisa po sklenjenih in izvršenih pogodbah z dne 28. 7. 2003 seznanjena, da del kupnine tožnici ni bil plačan, nima pomena. Tožba, ki jo je vložila toženka v gospodarskem sporu pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani proti asignatki M. P. po tem, ko je toženka v tej pravdi prejela tožbo in nanjo odgovorila, pa tudi ne dokazuje, da je ves čas vedela, da del kupnine tožnici ni bil plačan, in dokler o sporu ni odločeno, ni mogoče govoriti o uspehu tožbe in o dvakratni obogatitvi toženke.

11. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena in jo je Vrhovno sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. Obenem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (165. člen v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007