Jedro

Ni mogoče pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj zagovornika ni obvestilo o seji, na kateri je odločilo o pritožbi, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da predlogu ni ugodilo, ker je spoznalo, da navzočnost zagovornika ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, pri čemer ni odveč poudariti, da je obsojenčev zagovornik v pritožbi le predlagal, da se ga povabi na sejo senata, ne da bi hkrati pojasnil, zakaj naj bi bila njegova navzočnost koristna za razjasnitev stvari.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. R.H. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Obs. R.H. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 28.3.2001 spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 159. člena KZ. Za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 1, mu je sodišče določilo kazen 2 meseca zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod tč. 2, pa kazen 6 mesecev zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 7 mesecev zapora. Po 4. odstavku 159. člena KZ v zvezi z 69. členom KZ je odločilo, da se obsojencu vzamejo zasežene računalniške diskete, CD romi, katalogi, poštna potrdila o prejemu pošiljk, štampiljka, kuverte z imeni naročnikov in pošiljka na ime S.P. Obsojenca je obsodilo tudi na plačilo povprečnine v znesku 150.000,00 tolarjev, medtem ko ga je na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve preostalih stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 21.6.2001, opr. štev. Kp 483/2001, ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika po uradni dolžnosti spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je obtožbo za kaznivo dejanje neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 159. člena KZ, opisano pod tč. I izreka prvostopenjske sodbe, na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo, v odločbi o kazenski sankciji pa je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo za to kaznivo dejanje določeno kazen 2 meseca zapora in enotno kazen 7 mesecev zapora ter odločilo, da ostane v veljavi kazen 6 mesecev zapora, izrečena obsojencu za kaznivo dejanje po 3. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 159. člena KZ, opisano pod tč. II prvostopenjske sodbe. Pritožbo zagovornika obs. R.H. je zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenem in nerazveljavljenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. odstavku 371. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po njegovih navedbah podana zato, ker so bile v obravnavani zadevi kršene pravice obdolženca do obrambe, saj je prvostopenjsko sodišče opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obdolženca in zagovornika, kršene pa so bile pravice obrambe tudi v pritožbenem postopku, ker pritožbeno sodišče obdolženca in zagovornika ni obvestilo o seji pritožbenega sodišča, v razlogih sodbe pa tudi ni pojasnilo, zakaj je bila udeležba zagovornika nepotrebna in nekoristna, v čemer je zazreti tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Razen tega navaja, da izračun dejanske premoženjske koristi ni pravilen, ker je pritožbeno sodišče nekritično povzelo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker niso podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. odstavku 371. člena ZKP.

Zahteva zagovornika obs. R.H. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je sicer dne 28.3.2001 opravilo glavno obravnavo v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da so bile zaradi tega kršene pravice obsojenca do obrambe, kar naj bi po njegovem mnenju pomenilo kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 442. člena ZKP. Povsem enako je obsojenčev zagovornik navajal že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in je torej že pritožbeno sodišče v razlogih sodbe na strani 6 utemeljeno zavrnilo njegove očitke o kršitvi obsojenčeve pravice do obrambe. Pogoji za sojenje obsojencu v njegovi nenavzočnosti so bili podani, saj je bil obsojenec že zaslišan, tako obsojenec kot tudi njegov zagovornik pa sta že dne 26.2.2001 vedela, da se bo glavna obravnava nadaljevala 28.3.2001, vendar se obsojenec ni udeležil nadaljevanja glavne obravnave, prav tako pa tudi ne njegov zagovornik, čeprav je sodišče obsojenčevemu zagovorniku glede na njegov predlog za preložitev nadaljevanja glavne obravnave, ki ga je sodišče prejelo 27.3.2001, že istega dne sporočilo, da se bo dne 28.3.2001 glavna obravnava nadaljevala. Podani so torej bili vsi pogoji, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika iz 442. člena ZKP, saj je sodišče tudi ugotovilo, da obsojenčeva navzočnost na nadaljevanju glavne obravnave ni nujna, tako ugotovitev pa je v razlogih sodbe tudi obrazložilo.

Obsojenčev zagovornik sicer pravilno povzema določilo 1. odstavka 445. člena ZKP, po katerem sodišče druge stopnje, kadar odloča o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. V skrajšanem postopku je takoimenovani inštitut "javne seje" urejen drugače kot v primeru, ko pritožbeno sodišče odloča o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v rednem postopku, ko mora o seji senata, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obvestiti zagovornika, če le-ta to zahteva v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo (1. odstavek 378. člena ZKP). Pri odločanju o pritožbi zoper sodbo, izdano v skrajšanem postopku, pritožbeno sodišče, čeprav zagovornik predlaga, da se ga obvesti o seji pritožbenega sodišča, ni potrebno obveščanje zagovornika, če pritožbeno sodišče ne spozna, da bi bila njegova navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Tudi ni mogoče pritrditi stališču obsojenčevega zagovornika, da pritožbeno sodišče ni obrazložilo, zakaj zagovornika ni obvestilo o seji, na kateri je odločilo o pritožbi, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je namreč pojasnilo, da predlogu ni ugodilo, ker je spoznalo, da navzočnost zagovornika ne bi bila koristna za razjasnitev stvari. Pri tem ni odveč poudariti, da je obsojenčev zagovornik v pritožbi le predlagal, da se ga povabi na sejo senata, ne da bi hkrati pojasnil, zakaj naj bi bila njegova navzočnost koristna za razjasnitev stvari. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa obsojenčev zagovornik navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča o višini premoženjske koristi, ki si jo je obsojenec pridobil. S tem uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, niso podane. Zato in ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. R.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.