Jedro

Materialnopravno izhodišče za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je podano v določbi 1. odstavka 179. člena OZ. Pri presoji vprašanja, ali je sporni zapis posegel v tožničino čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje izhajalo iz opredelitve po kazenskem pravu in pravilno opozorilo na, v pravni teoriji in sodni praksi, zavzeta stališča glede pojma razžalitve in pojma žaljive obdolžitve. Pravilno je opozorilo, da za razžalitev zadostuje zavest o žaljivosti, pri žaljivi obdolžitvi pa se storilec zaveda možnosti, da trditve niso resnične. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je zapis v spornem članku posegel v tožničino čast in dobro ime.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženca morata tožnici v 15 dneh solidarno plačati pritožbene stroške v znesku 209,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, da tožnici nerazdelno plačata odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.10.2006 do plačila. Zahtevek za objavo sodbe je zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.489,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka. Izpodbija ugodilni del sodbe. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da toženca ne soglašata s presojo, da so navedbe v spornem članku za tožnico žaljive. Članek je nevtralen. V pritožbi povzeti zapis, v katerem je sodišče prve stopnje našlo negativno vrednostno oceno, za tožnico ni žaljiv, in pri njej ni mogel povzročiti duševnega trpljenja in tudi negativnih odzivov pri bralcih ne. Ni jasno, zakaj naj bi za tožnico bil žaljiv zapis "da je resnica nekje med dobrotništvom in svetništvom" na eni strani ter "preračunljivim izkoriščevalstvom" na drugi strani. Usluge "pridno zaračunavajo" vsi, ki se ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo, zato tako pisanje, že samo po sebi, izključuje negativno konotacijo. Tožena stranka je o tožnici pisala tudi pozitivno. Za tožnico ni žaljivo, da je krivdo za afero mogoče pripisati tudi drugim ustanovam. Prispevek v časniku D. je povzel že objavljene informacije v drugih medijih in o celotni aferi ni prinesel nobenih novih in lastnih trditev. O višini odškodnine je sodišče odločilo na podlagi 216. člena ZPP, ne da bi vpogledalo vsebino in količino člankov ter prispevkov drugih medijev. Ker tožnica teh zapisov ni predložila, je odločanje o pravični odškodnini, ki naj bi ji šla le za del škode, ki je tožnici nastala v celotni aferi, neizvedljivo. Dokazno breme je na tožnici, saj gre za ugotavljanje protipravnosti. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, kakšna škoda je tožnici nastala. Sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem za presojo tožničinih zdravstvenih in psihičnih težav. Napačna je tudi odločitev glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti. Opozarja na obstoječo sodno prakso, po kateri je dolžnik v zamudi s plačilom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, šele od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je takšna odškodnina tudi odmerjena (II Ips 858/94).

Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno izhodišče za prisojo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je podano v določbi 1. odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pri presoji vprašanja, ali je sporni zapis posegel v tožničino čast in dobro ime, je sodišče prve stopnje izhajalo iz opredelitve po kazenskem pravu in pravilno opozorilo na, v pravni teoriji in sodni praksi, zavzeta stališča glede pojma razžalitve in pojma žaljive obdolžitve. Pravilno je opozorilo, da za razžalitev zadostuje zavest o žaljivosti, pri žaljivi obdolžitvi pa se storilec zaveda možnosti, da trditve niso resnične. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je zapis v spornem članku posegel v tožničino čast in dobro ime. Sodišče prve stopnje je izjemno skrbno analiziralo objavljen članek in navedlo jasne, prepričljive, predvsem pa pravilne razloge za sklep o protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja obeh tožencev. Odgovornost prve toženke temelji na določbi 1. odstavka 147. člena OZ, saj ni dokazala, da je njen delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, drugi toženec pa odgovarja na podlagi 2. odstavka istega člena, saj je bila škoda povzročena namenoma.

Ni se mogoče strinjati s stališčem pritožbe, da je vsebina članka nevtralna ter da ni mogla povzročiti pravno priznane škode. Res so v članku navedene tudi pozitivne stvari o tožnici, vendar pa le te protipravnosti ravnanja tožencev ne izključujejo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da so navedbe v spornem članku pri povprečnem bralcu tožnico prikazale v negativni luči. Protipravnost ravnanja tudi ni izključena zato, ker je novinar objavljene podatke povzel iz drugih medijev. Četudi članek ni prinesel nič novega, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odločilnega pomena, da gre za take trditve, ki so posegle v tožničino čast in dobro ime, njihove resničnosti pa toženca nista dokazala.

Pravdni postopek temelji na načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je odločitev, da je tožnica trpela intenzivne duševne bolečine oprlo na tožničino izpoved, ki ji je utemeljeno verjelo, saj jo potrjujejo tudi podatki v listinski dokumentaciji. Navedeni dokazi so sodišču prve stopnje nudili zanesljivo podlago za odločitev, da intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki jih je trpela tožnica, opravičujejo denarno odškodnino v znesku 2.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine utemeljeno upoštevalo določbo 216. člena ZPP, ki daje podlago za odločanje po prostem preudarku. S prisojeno odškodnino je bilo znatno, in v korist tožencev, upoštevana okoliščina, da je tožnici škoda nastala tudi z objavami v drugih medijih.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zoper začetek teka zakonskih zamudnih obresti. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje, s katerim je bila spremenjena pretekla sodna praksa, namreč, da zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje. Drugi odstavek 299. člena OZ določa, da v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj svojo obveznost izpolni. Sodišče prve stopnje je zato zakonske zamudne obresti pravilno priznalo od roka, ki ga je tožeča stranka dala toženi za izpolnitev denarne obveznosti.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala, na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi nastale ji pritožbene stroške. Na isti pravni podlagi bo morala povrniti stroške še tožeči stranki, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo. Stroški obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v vrednosti 375 točk, 2 % materialne stroške v vrednosti 7,5 točk in 20 % DDV v vrednosti 75 točk, skupno torej 457,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR morata toženca v 15 dneh tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 209,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči dan po izteku izpolnitvenega roka.