Jedro

Namen 48. člena ZBPP je v tem, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan vrniti sredstva te pomoči, saj mu je država z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je prišel do premoženja. Določilo 48. člena ZBPP se torej nujno ne navezuje na uporabo določila 46. člena ZBPP v primerih, kadar Republika Slovenija od nasprotne stranke ne izterja zneskov iz naslova stroškov postopka, ker jih ta ni dolžna plačati. V tem primeru se 48. člen ZBPP uporabi povsem samostojno in je v takih primerih relevantno le to, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti v postopku uspel in da je pridobil premoženje oziroma dohodke.

Upravičenec do brezplačne pravne pomoči zaradi dolžnosti povrnitve stroškov brezplačne pravne pomoči iz 48. člena ZBPP v nobenem primeru ne sme biti oškodovan, saj je dolžan povrniti največ toliko, kot je pridobil premoženja oziroma dohodkov.

Sklepa o priznanju stroškov izvedeniških kot tudi odvetniških storitev sta pravnomočna, pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, pa je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave Republike Slovenije), torej le z izrednimi pravnimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da so bila na podlagi odločb Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 616/2005 z dne 12. 12. 2005 in 7. 3. 2006 ter Bpp 10/2011 z dne 24. 1. 2011 v korist tožnice iz naslova nudenje brezplačne pravne pomoči izplačana sredstva v višini 8.585,50 EUR. Tožnici je bil kot tožeči stranki v pravdnem postopku, za katerega ji je bila dodeljene brezplačna pravna pomoč, s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. P 373/2006 prisojen znesek v skupni višini 11.467,42 EUR. Iz tega naslova je od nasprotne stranke doslej prejela sredstva v višini 1.038,72 EUR. Sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči je dolžna tožnica povrniti v znesku 1.038,72 EUR v petih zaporednih mesečnih obrokih. Naknadno bo dolžna vrniti tudi vsa nadaljnja sredstva iz navedene sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, vse do višine 8.585,50 EUR, o čemer bo tožena stranka izdala nov sklep o vračilu sredstev.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 616/2005 z dne 12. 12. 2005 dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu sestave tožbe ter pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji v pravdi zaradi ugotovitve obsega in delitve skupnega premoženja, z dopolnilno odločbo pa še v obsegu oprostitve plačila sodnih taks in stroškov cenilca. Predmetna pravda se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, tožnica je v njej nastopala kot tožeča stranka, sodišče pa je v tej zadevi iz naslova odobrene brezplačne pravne pomoči izvedla več izplačil odvetnikom ter sodnima izvedencema skupaj v znesku 8.167,30 EUR. Z odločbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Bpp 10/2011 z dne 24. 1. 2011 pa je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji ter kot oprostitev plačila stroškov postopka v pravdni zadevi številka I P 321/2010, ki se je po nasprotni tožbi vodila zaradi ugotovitve obsega skupnega premoženja in določitve deleža, pri čemer je bila ta zadeva združena s prejšnjo pod enotno številko P 373/2006. Po tej odločbi pa je sodišče iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačalo odvetniški pisarni A. znesek 271,68 EUR ter trem pričam vsaki po 48,84 EUR, skupaj 418,20 EUR, tako da je v zadevah obeh brezplačnih pravnih pomoči izplačalo skupaj 8.585,50 EUR.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu z 46. členom tega zakona. Slednji določa, da terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na Republiko Slovenijo. Tožnici je bilo v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. P 373/2006 z dne 10. 6. 2013 v zvezi z instančno sodbo Višjega sodišča v Kopru prisojeno premoženje v znesku 11.467,42 EUR. Glede postopkovnih stroškov pa je bilo odločeno, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica s strani B.B. iz tega naslova prejela sredstva v višini 1.038,72 EUR. Upoštevaje dejstvo, da je tožnica, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspela v smislu prisojenega zneska v višini 11.467,42 EUR ter da ji nasprotna stranka ni dolžna povrniti stroškov postopka, je dejansko prejeta sredstva, ki doslej obsegajo znesek 1.038,72 EUR, kot glavna zavezanka dolžna povrniti Republiki Sloveniji skladno z 48. členom ZBPP. Upoštevaje to, da je tožnica prejemnica brezplačne pravne pomoči ter da prejema mesečni dohodek iz naslova pokojninskih in invalidskih dajatev v višini približno 400,00 EUR, je tožena stranka zaradi lažje povrnitve sredstev odločila, da je dolgovani znesek dolžna nakazati v petih obrokih. Eventualno prejeta nadaljnja sredstva po sodbi št. P 373/2006 pa bo v bodoče prav tako potrebno povrniti vse do zneska 8.585,50 EUR, o čemer bo tožena stranka izdala nove sklepe o vračilu sredstev.

4. Tožeča stranka v tožbi meni, da ji v zvezi z zadevo P 321/2010 ni bilo ničesar prisojeno in ne izplačano. Obe zadevi sta bili sicer res združeni, vendar v zvezi z nasprotno tožbo nasprotne stranke ni ničesar dobila. Meni, da bi morali biti stroški v obeh zadevah praviloma ločeni. Če sta zadevi združeni, to še ne pomeni, da se lahko tudi stroški združijo. Poleg tega tudi nasprotuje glede plačila stroškov izvedencu C.C., ker je bil zaslišan kot priča in je že prejel plačilo za izdelavo cenitev in je dolžan, da svojo cenitev tudi po potrebi obrazloži na sodišču. Tožena stranka je tudi ni povprašala po njenem finančnem stanju. Od 400,00 EUR, ki jih prejema od ZPIZ-a mora odšteti 150,00 EUR za preživnino otrokom in če plača še obrok v višini 207,74 EUR, ne more preživeti z 40,00 EUR na mesec. Poleg tega preživlja še dva študenta in enega dijaka. Razen tega terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala in ni mogla preiti na Republiko Slovenijo po določbi 46. člena ZBPP. Tožnica meni, da ni preprečila nastopa subrogacije v korist države. Na podlagi 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP dolžan povrniti sredstva za BPP samo, če so izpolnjeni vsi pogoji v tem določilu. Ti pa niso bili izpolnjeni. Obveznost povrniti prejeto brezplačno pravno pomoč ima namreč samo tisti, pri katerem se ugotovi razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Če upravičenec ni dobil povrnitve stroškov od nasprotnega udeleženca, ga ne veže ta obveznost. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1110/2013. Meni, da je tožena stranka odstopila od ustaljene sodne prakse. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter izda nov sklep, s katerim naj ugotovi, da ni dolžna vračati brezplačne pravne pomoči, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da sta zadevi, za kateri je bila tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč, vsebinsko neločljivo povezani, obe se nanašata na ugotovitev obsega in določitve deležev na skupnem premoženju nekdanjih zakoncev. Vse storitve so bile po temelju potrebne že za prvotni postopek po tožbi tožnice, z nasprotnim zahtevkom pa niso nastajali dodatni stroški, saj je bilo v sodbi določeno, da vsaka stranka krije svoje stroške. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na to, da naj bi bili stroški izvedencu neupravičeno izplačani, pa tožena stranka navaja, da so sklepi o priznanju izvedeniških ter odvetniških storitev pravnomočni, tožnica bi jih morala izpodbijati s pritožbo oziroma upravnim sporom zoper sklepe, s katerimi so bili odmerjeni. Tožena stranka nima pravne podlage za presojo pravilnosti pravnomočnih odločitev glede stroškov postopka. Četudi ima tožnica slabe finančne razmere, je dolžna poravnati znesek, ki ga je država plačala iz naslova nudenja brezplačne pravne pomoči ne glede na svojo dobrovernost v odnosu do vračila sredstev. O tem je bila poučena v obeh odločbah o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. To, da je tožnica slabega materialnega stanja, je tožena stranka že sama upoštevala, sicer pa je upravičenec pri vračilu po 48. členu ZBPP varovan s tem, da se od njega v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravno podlago za vračilo javnih sredstev, pa tožena stranka pojasnjuje, da členi 46, 48 in 49 ZBPP predstavljajo različne pravne podlage za vračilo teh sredstev. Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1110/2013 z dne 4. 10. 2013, na katero se tožnica sklicuje, ureja drugačen dejanski oziroma zakonski stan, saj je bila v tem primeru zavezanka za plačilo sredstev nasprotna stranka po 46. členu ZBPP na temelju zakonske subrogacije, ki je stroške namesto Republiki Sloveniji že poravnala upravičencu do brezplačne pravne pomoči. V obravnavani zadevi pa gre za vračilo sredstev po 48. členu ZBPP, ker je bila tožnica v pravdnem postopku, v katerem ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspešna in je na tej podlagi pridobila premoženje. Po 48. členu ZBPP mora zavezanec vselej vrniti sredstva v postopku, ko obstaja razlika med stroški, ki so bili zanj plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP. Dolžnost vračila sredstev velja tudi v primeru, ko organ za brezplačno pravno pomoč od nasprotne stranke sredstev v obliki stroškov postopka ne izterja, med drugim tudi, če jih nasprotna stranka ni dolžna povrniti. V slednjem primeru je upravičenec dolžan povrniti izplačano brezplačno pravno pomoč v celoti do višine izplačanih sredstev, ker subrogacija v korist države proti nasprotni stranki sploh ni nastala. Sem spada tudi primer, kot je konkretni tožničin primer, ko je neodvisno od volje strank v postopku odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške. V primeru, kot je tožničin, upravičenec ni prost odgovornosti, določene v 48. členu ZBPP.

6. Tožnica v pripravljalni vlogi dodatno obsežno utemeljuje svoje razloge, zaradi katerih meni, da izpodbijani sklep ni utemeljen.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZBPP v 48. členu določa, da če je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani pogoji za izdajo sklepa, s katerim je tožnici naložila povrnitev stroškov brezplačne pravne pomoči, torej so podani pogoji iz 48. člena ZBPP. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo tožnici v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici prisojeno premoženje v znesku 11.467,42 EUR in upoštevaje dejstvo, da je tožnica, ki ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspela v smislu prisojenega zneska ter da ji nasprotna stranka ni dolžna povrniti stroškov postopka, je dejansko prejeta sredstva, ki doslej obsegajo znesek 1.038,72 EUR, kot glavna zavezanka dolžna povrniti Republiki Sloveniji skladno z 48. členom ZBPP.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da bi se morali stroški v obeh zadevah obravnavati ločeno in da tožnici ničesar ni bilo prisojeno v zadevi opr. št. P 321/2010, to je po nasprotni tožbi, sodišče pojasnjuje, da sta obe zadevi neločljivo povezani, saj gre za isto zadevo, to je za ugotovitev obsega in določitev deležev na skupnem premoženju nekdanjih zakoncev. Ker je pravdno sodišče razsodilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, tožnici ne bi smeli nastati neutemeljeni dodatni stroški. Tožnica v pripravljalni vlogi dodatno in še bolj obsežno pojasnjuje, zakaj naj bi bila na slabšem glede povračila stroškov zaradi tega, ker sta bili zadevi združeni. Iz teh navedb izhaja, da toženec ni pravočasno poskrbel, da bi bili nastali stroški obeh zadev jasno ločeni po temelju in po dejanjih. Po mnenju tožnice, kot obsežno pojasnjuje v pripravljalni vlogi, jo nekateri stroški neutemeljeno bremenijo, saj bi morali iti v breme nasprotne stranke. Sodišče meni, da teh ugovorov v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Sodba o tem, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, je pravnomočna. Odločitve o posameznih zneskih, ki so bili plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči (npr. odločitve o plačilih cenilcem, odvetnikom...), bi bilo možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper posamezno tako odločitev, s katero so bili odmerjeni določeni zneski. Tudi v primeru plačila stroškov brezplačne pravne pomoči, ki so povezani z odločbo o brezplačni pravni pomoči, ki se nanaša na nasprotno tožbo, gredo ti stroški lahko prav tako v breme upravičenca do brezplačne pravne pomoči, če le ta v pravdi uspe in dobi premoženje.

10. Glede tožbenih navedb, v katerih tožnica izraža nestrinjanje glede plačila stroškov izvedencu in cenilcu, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da so tako sklepi o priznanju stroškov izvedeniških kot tudi odvetniških storitev pravnomočni in jih ni možno izpodbijati v tem upravnem sporu, pač pa je bilo to možno le v postopku odmere teh sredstev. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave Republike Slovenije), torej le z izrednimi pravnimi sredstvi.

11. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na slabo finančno stanje tožnice, pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka v izpodbijanem sklepu upoštevala to, kako bi lahko tožnica lažje povrnila dolgovani znesek in je zato odločila, da je dolžna znesek nakazati v petih obrokih (točka 10. obrazložitve sklepa). Ne glede na navedeno pa je potrebno upoštevati, da iz tretjega odstavka 48. člena ZBPP izhaja, da v nobenem primeru od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ni mogoče terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. Smisel tega določila je v tem, da upravičenec do brezplačne pravne pomoči zaradi dolžnosti povrnitve stroškov brezplačne pravne pomoči iz 48. člena ZBPP v nobenem primeru ne bi smel biti oškodovan, saj je dolžan povrniti največ toliko, kot je pridobil premoženja oziroma dohodkov. Iz navedenega razloga vračilo sredstev iz 48. člena ZBPP ne bi smelo vplivati na dohodke, ki jih upravičenec prejema. Izpodbijani sklep izhaja iz tega, da je tožnica od nasprotne stranke prejela sredstva v višini 1.038,72 EUR in zgolj v tem znesku je dolžna povrniti brezplačno pravno pomoč.

12. V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na tolmačenje 46. in 48. člena ZBPP, pa sodišče pojasnjuje, da je to sicer res, da v obravnavani zadevi terjatev iz naslova stroškov postopka do nasprotne stranke ni nastala, ker vsaka stranka trpi svoje stroške postopka in zato ne pride v poštev uporaba 46. člena ZBPP. Vendar pa je v obravnavani zadevi relevanten le 48. člen ZBPP, ki določa obveznost upravičenca do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je pridobil premoženje oziroma dohodke, da je dolžan povrniti Republiki Sloveniji stroške brezplačne pravne pomoči. To določilo je potrebno razlagati v tem smislu, da če je nasprotna stranka že plačala Republiki Sloveniji del stroškov iz naslova stroškov postopka, plača upravičenec do brezplačne pravne pomoči le razliko med temi stroški in celotno višino stroškov brezplačne pravne pomoči. Če pa nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka Republiki Sloveniji ni ničesar dolžna plačati, upravičenec do brezplačne pravne pomoči pa je kljub temu uspel v postopku in pridobil premoženje oziroma dohodke, potem je dolžan povrniti celoten znesek brezplačne pravne pomoči. Tudi če bi se sprejela taka razlaga, da ima obveznost povrniti brezplačno pravno pomoč samo tisti, pri katerem se ugotovi razlika med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, je še vedno odločitev tožene stranke pravilna, saj tudi če nasprotna stranka ni dolžna plačati stroškov iz naslova stroškov postopka, je vseeno nastala razlika med obojimi stroški, le da je v tem primeru znesek te razlike celoten znesek brezplačne pravne pomoči. V tem primeru namreč država, ki je nudila sredstva za brezplačno pravno pomoč, iz naslova stroškov postopka nasprotne stranke ne dobi ničesar in je torej razlika celoten znesek brezplačne pravne pomoči. Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1110/2013, na katero se tožnica sklicuje, je obravnavala drugačen primer. V tem primeru je namreč nasprotna stranka vrnila stroške izvršilnega postopka, sklep pa je bil v tem primeru odpravljen iz razloga, ker tožena stranka ni uporabila 48. člena ZBPP, ki bi bil v tistem primeru pravilna pravna podlaga za odločitev o zadevi. Tedanji sklep je bil tudi odpravljen zaradi tega, ker tožeča stranka ni imela že prej možnosti zatrjevati dejstev, da ni bila seznanjena s prejemom stroškov postopka od nasprotne stranke, niti ji ni bila pred izdajo sklepa dana možnost sklenitve morebitnega dogovora na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZBPP. Torej ne gre za primerljivo zadevo. S tem v zvezi se sodišče pridružuje razlagi tožene stranke, da je namen 48. člena ZBPP v tem, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan vrniti sredstva te pomoči, saj mu je država z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je prišel do premoženja. Določilo 48. člena ZBPP se torej nujno ne navezuje na uporabo določila 46. člena ZBPP v primerih, kadar Republika Slovenija od nasprotne stranke ne izterja zneskov iz naslova stroškov postopka, ker jih ta ni dolžna plačati. V tem primeru se 48. člen ZBPP uporabi povsem samostojno in je v takih primerih relevantno le to, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti v postopku uspel in da je pridobil premoženje oziroma dohodke. Enako stališče je upravno sodišče zavzelo tudi v nekaterih drugih sodbah, (npr. sodba opr. št. IV 102/2014, sodba opr. št. II U 209/2012, sodba opr. št. I U 899/2009).

13. Ker je glede na vse zgoraj navedeno izpodbijani sklep pravilen, je sodišče tožbo v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.