Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Toženak je dokazala, da je tožnik: - v obdobju najmanj od 16. 5. 2019 dalje na območju Policijske postaje K. bodisi od voznikov E. iz Severne Makedonije bodisi od partnerke L.L. tedensko prevzemal še neugotovljeno število potnih listin tujcev tretjih držav in nato na mejnem prehodu M. v potne listine, vedoč da tujci meje ne prehajajo, vtisnil vstopni in izstopni žig mejne kontrole mejnega prehoda N., nato pa tako žigosane potne listine bodisi sam bodisi preko L.L. izročil voznikom E., s čimer je bilo tujcem omogočeno, da lahko navidezno zakonito prebivajo na ozemlju Republike Slovenije in v drugih državah Schengenskega območja, ter - v obdobju najmanj od 16. 5. 2019 dalje kot višji policist vodja izmene na Postaji mejne policije M. po prejemu denarne nagrade od voznikov avtobusnega potniškega prometa E. v potne listine tujcev tretjih držav vtisnil vstopni in izstopni žig mejne kontrole M. ali N., kar je uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti, ker tujci za prebivanje na območju Republike Slovenije ne izpolnjujejo pogojev, saj Schengenskega območja niso zapustili po poteku 90‑dnevnega prebivanja .Zato je izredna odpoved, podana iz razloga, določenega v 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zakonita.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek: (1) da se kot nezakonita odpravita sklep toženke št. ... z dne 19. 2. 2020 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 9. 4. 2020; (2) da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z aneksi pri toženki ni prenehalo in je tožnik še v delovnem razmerju za nedoločen čas z vsemi pravicami; (3) da se toženki naloži, da tožnika pozove na delo, ki ga opravlja po pogodbi o zaposlitvi z aneksi, in ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 4. 5. 2020 dalje prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje; (4) da se toženki naloži, da tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračuna bruto plače v višini 2.611,74 EUR in mu izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; (5) da se toženki naloži, da tožniku za čas prepovedi opravljanja dela obračuna bruto plače v višini 2.611,74 EUR in mu izplača neto razlike v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; (6) da se toženki naloži plačilo pravdnih stroškov tožnika z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje pravdne stroške.
2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je podal izčrpno trditveno podago, da je toženka odpoved podala prepozno. Toženka je kot datum, ko je ugotovila razlog za odpoved, navedla 31. 1. 2020. Teh navedb sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je kot datum ugotovitve razloga za odpoved štelo 8. 2. 2020. Tožnik je pred sodiščem prve stopnje dokazal, da je bila odredba za hišno preiskavo, preiskavo osebnih vozil ter osebno preiskavo izdana na podlagi predloga SDT, ki je že razpolagalo z vsemi dokazi, s katerimi so bili utemeljeni razlogi za sum, da je tožnik storil očitano kaznivo dejanje. Policisti PMP A. so že 7. 12. 2019 ugotovili neskladje med potnimi listinami in računalniško evidenco, o čemer so sestavili uradni zaznamek. 7. 12. 2019, 14. 12. 2019 in 21. 12. 2019 so izvajali tajno opazovanje, 3. 1. 2020 je bila izdana odredba Okrajnega sodišča na Ptuju. Takrat je toženka kot delodajalec ugotovila razlog za odpoved. O vsem je bila obveščena generalna direktorica Policije. V okviru toženke je bil notranje varnostni postopek zaključen z izdelavo poročila, takrat je bila vsa dokumentacija odstopljena SDT. Najkasneje takrat je začel teči subjektivni rok za podajo odpovedi. V podobni zadevi VIII Ips 337/2017 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da delodajalec ne more podaljševati roka za podajo odpovedi z vodenjem notranje varnostnih postopkov. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse. Tožnik je utemeljeno predlagal, da toženka predloži poročilo o notranje varnostnem postopku, ki ga je izvedel B.B.. Gre za listino, s katero tožnik ne razpolaga. Izpodbijana sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Obrazložitev je tako pomanjkljiva, da se odločitve ne da preizkusiti. Prav tako so razlogi v izpodbijani sodbi nasprotni vsebini listin v spisu. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vsebine Navodil o obveščanju in poročanju s področja kriminalitete, ki potrjuje obveščanje po hierarhični lestvici navzgor, kadar je storitve kaznivega dejanja osumljen policist. Ni se opredelilo do zavezujočih Usmeritev na področju notranje zaščite, ki direktorju področne PU nalagajo, da v roku treh dni obvesti SGD ter zadevo takoj odstopi SDT. To se je v konkretnem primeru zgodilo bistveno prej kot 8. 2. 2020. Tožniku se v odpovedi očitajo zgolj ravnanja, na katera se je nanašal notranje varnostni postopek. V postopku odpovedi mu ni bil omogočen zagovor. Bil je v priporu in se zaradi kratkega roka za pripravo zagovora ni mogel niti sestati s pooblaščencem. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je toženka dokazala tožniku očitana ravnanja. Tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Razlogi sodbe so v nasprotju z vsebino listin v spisu. Iz predloženih dokazov izhaja, da niso podani znaki kaznivega dejanja. Tožnik je dokazal, da se že več kot 25 let ukvarja z restavracijo, obnovo in popravilom starodobnih vozil. Dele za vozila kupuje preko kluba v Srbiji oziroma njegovega predsednika C.C.. Kot dokaz prilaga njegovo pisno izjavo. Predlaga zaslišanje C.C. kot priče. Dele iz Srbije mu pošljejo po pošti ali pripeljejo z avtobusi. Gre za avtobuse družbe D. (E.). Izključno zaradi nakupa delov za vozila se je sestal v vozniki avtobusov. Posnetek tajnega opazovanja dokazuje le, da so si predali večji predmet. Ta predmet je bil menjalnik vozila. Sicer so bili to manjši deli za vozila. Z ničemer ni potrjeno, da bi tožnik prejel podkupnino. Izpis s tožnikovega bančnega računa potrjuje, da je večje nakupe financiral s krediti. Ima le starejše vozilo v vrednosti približno 2.000,00 EUR, drugega premoženja nima. Ugotovljeni očitki temeljijo na sklepanju, kar je nedopustno. Noben dokaz ne kaže, da bi tožnik ravnal naklepno. Podan je utemeljen dvom, ali je tožnik storil očitano ravnanje, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti v njegovo korist. Toženka sama je priznala nezakonitost odpovedi, ker tožnika z dela ni odstranila takoj, ko je ugotovila razlog za odpoved. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb niti ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da z delovnim razmerjem ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnik je delo dobro opravljal. Nikoli mu ni bilo izrečeno opozorilo oziroma disciplinski ukrep. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.
3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.
6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V izpodbijani sodbi je navedlo razloge o vseh za odločitev bistvenih dejstvih in se opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnika. O odločilnih dejstvih ni navedlo nobenega nasprotja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Za odločitev bistvenih dejstev ni ugotavljalo izven trditvene podlage toženke. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je za podajo odpovedi pristojna oseba, generalna direktorica Policije F.F. razlog ugotovila dne 8. 2. 2020. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 sodbe izčrpno obrazložilo oceno izvedenih dokazov in ugotovitev, da je subjektivni rok za podajo odpovedi začel teči dne 8. 2. 2020, ter presojo, da je izredna odpoved, podana s sklepom z dne 19. 2. 2020, pravočasna. Odpoved bi bila pravočasna tudi, če bi sledili tožnikovi navedbi, da je rok začel teči dne 31. 1. 2020, ko je bila izdana odredba za hišno preiskavo, preiskavo osebnih vozil in osebno preiskavo (30-dnevni subjektivni rok, določen v drugem odstavku 109. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.).
7. Zoper tožnika je tekel predkazenski postopek, ki ga je vodilo Specializirano državno tožilstvo (SDT). Iz nobenega izvedenega dokaza ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi generalna direktorica Policije karkoli ugotovila pred 8. 2. 2020. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo skladnim izpovedim prič F.F., G.G. in H.H., poleg tega je pravilno upoštevalo izpoved I.I., zaposlenega pri SDT, ki je izpovedal, da je SDT v tožnikovem primeru samo vodilo preiskavo in da so šele, ko so se odločili realizirati hišno preiskavo, za pomoč zaprosili policijo, pri čemer niti Policijska uprava J. niti Služba za notranji nadzor nista vedeli, da je predmet preiskave tožnik. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je toženka razlog za podajo odpovedi ugotovila dne 7. 7. 2019, ko so policisti Postaje mejne policije A. ugotovili neskladje med potnimi listinami in računalniško evidenco, v decembru 2019, ko se je izvajalo tajno opazovanje, oziroma dne 3. 1. 2020, ko je bila izdana odredba Okrajnega sodišča na Ptuju. Rok za podajo odpovedi ne začne teči, ko določena oseba, ki niti ni pooblaščena za podajo odpovedi, izve določeno informacijo ali izvede določen ukrep, ampak, kot že navedeno, je bistven trenutek, ko razlog za odpoved ugotovi za podajo odpovedi pristojna oseba. V konkretnem primeru je bila to generalna direktorica Policije F.F. dne 8. 2. 2020, ko sta jo z vsem seznanila predstavnika Službe za notranje preiskave.
8. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 337/2017, s katerim je po ugoditvi reviziji razveljavilo izpodbijani odločitvi sodišča prve in druge stopnje, v ponovljenem postopku pa je sodišče presodilo, da je odpoved zakonita (torej tudi pravočasna; sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 727/2019). Stališče, ki ga je zavzelo sodišče v razveljavitvenem sklepu, da delodajalec z vodenjem notranje varnostnega postopka ne more podaljševati roka za podajo odpovedi, v konkretnem primeru ni bistveno, saj v konkretnem primeru ni šlo za podajo odpovedi po zaključku notranje varnostnega postopka. Slednji niti še ni zaključen in poročilo, ki ga izpostavlja pritožba, še ni izdelano. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja Usmeritve na področju notranje zaščite in Navodila o obveščanju in poročanju s področja kriminalitete. Pred sodiščem prve stopnje je tožnik predložil preglednico – Tabela obveščanja, ki prikazuje, kako poteka obveščanje znotraj Policije. Iz predloženih Usmeritev na področju notranje zaščite pa izhaja, da se o pomembnih ugotovitvah, predvsem pa o izvedenih preiskovanjih kaznivih dejanj obvesti generalni direktor policije ali direktor policijske uprave. Vsebina navedenih listin z ničemer ne dokazuje, da je generalna direktorica Policije F.F. razlog za podajo odpovedi tožniku ugotovila pred 8. 2. 2020, sploh ob upoštevanju dejstev, da je predkazenski postopek vodilo SDT in da notranje varnostni postopek ni končan.
9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je toženka tožniku omogočila zagovor, ki ga določa drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Z vabilom z dne 10. 2. 2020 ga je seznanila z očitanimi ravnanji, na zagovor dne 14. 2. 2020 je pristopil pooblaščenec, ki je predložil pisni zagovor, v katerem je tožnik očitke zavrnil. V pritožbi neutemeljeno navaja, da z očitki ni bil seznanjen, in se sklicuje na dejstvo, da je bil v priporu. To dejstvo ne pomeni, da bi toženka morala zagovor preložiti.
10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka tudi v delu, v katerem je ugotavljalo, ali očitki toženke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi držijo. Sodišče prve stopnje za odločitev bistvenih dejstev ni ugotavljalo izven trditvene podlage toženke. O odločilnih dejstvih ni navedlo nobenega nasprotja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Pravilno je štelo, da je toženka dokazala, da je tožnik: - v obdobju najmanj od 16. 5. 2019 dalje na območju Policijske postaje K. bodisi od voznikov E. iz Severne Makedonije bodisi od partnerke L.L. tedensko prevzemal še neugotovljeno število potnih listin tujcev tretjih držav in nato na mejnem prehodu M. v potne listine, vedoč da tujci meje ne prehajajo, vtisnil vstopni in izstopni žig mejne kontrole mejnega prehoda N., nato pa tako žigosane potne listine bodisi sam bodisi preko L.L. izročil voznikom E., s čimer je bilo tujcem omogočeno, da lahko navidezno zakonito prebivajo na ozemlju Republike Slovenije in v drugih državah Schengenskega območja, ter - v obdobju najmanj od 16. 5. 2019 dalje kot višji policist vodja izmene na Postaji mejne policije M. po prejemu denarne nagrade od voznikov avtobusnega potniškega prometa E. v potne listine tujcev tretjih držav vtisnil vstopni in izstopni žig mejne kontrole M. ali N., kar je uradno dejanje, ki ga ne bi smel opraviti, ker tujci za prebivanje na območju Republike Slovenije ne izpolnjujejo pogojev, saj Schengenskega območja niso zapustili po poteku 90‑dnevnega prebivanja, kar mu je očitala v izredni odpovedi, podani iz razloga, določenega v 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. V točki 14 obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje opredelilo do tožnikovih navedb, potrjenih z vsebino njegove izpovedi, ki jih ponavlja v pritožbi in se nanašajo na poslovanje z rezervnimi deli za starodobna vozila. Pravilno je ocenilo, da tožnikova izpoved ni verodostojna, pri čemer na v odpovedi očitana ravnanja poleg srečevanja tožnika in njegove partnerke z vozniki E. kažejo potne listine tujcev tretjih držav, ki so bile najdene pri tožniku v okviru hišne preiskave, predvsem pa dejstvo, da je bil tožnik zadolžen za žige, s katerimi so bile sporne potne listine žigosane. Prav tako je na podlagi dejstva, da so bili v okviru hišne preiskave najdeni mobilni telefoni, denarna sredstva v višini 500,00 EUR in srbski dinarji, štelo za dokazano, da je tožnik za svoja ravnanja prejel nedovoljeno nagrado. Ugotovljenim dejstvom in pravni presoji sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi neutemeljeno oporeka in navaja, da bi v primeru dvoma sodišče moralo odločiti v njegovo korist. Na podlagi sklenjenega kroga indicev ni dvoma, da je tožnik v odpovedi očitana ravnanja storil, in to naklepno. Naklep tožnika izhaja že iz načina izvršitve ravnanj.
12. Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prvi odstavek 109. člena ZDR‑1 določa pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je te okoliščine in interese ugotavljalo izven trditvene podlage toženke. Toženka je že v odgovoru na tožbo navedla, zakaj z delovnim razmerjem ni mogoče nadaljevati, kot dokaz je predlagala zaslišanje prič O.O., G.G. in F.F.. Na podlagi ocene izvedenih dokazov in ob upoštevanju ravnanja, ki ga je storil tožnik, z znaki kaznivega dejanja, je pravilno utemeljilo izgubo zaupanja. Navedbe v pritožbi, da je bil tožnik dober delavec in da predhodno ni bil disciplinsko obravnavan, kar je potrdil, zaslišan kot stranka, nad izgubo zaupanja ne morejo pretehtati.
13. Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka sama priznala nezakonitost odpovedi, ker tožnika z dela ni odstranila, takoj ko je ugotovila razlog za podajo odpovedi. Ali delodajalec delavcu za čas postopka odpovedi prepove opravljanje dela, na presojo zakonitosti odpovedi ne vpliva (v konkretnem primeru je toženka tožniku s sklepom z dne 10. 2. 2020 prepovedala opravljati delo).
14. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).