Jedro

V skladu s sedmim odstavkom 2. člena Evropske socialne listine (spremenjene) – MESL morajo države pogodbenice delavcem, ki delajo ponoči, zagotavljati posebne ugodnosti. Po tretjem odstavku 150. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnem 151. členu ZDR-1) mora delodajalec zagotoviti nočnim delavcem ustrezno prehrano med delom. Že ZDR-1 upošteva dejstvo, da si delavec ponoči težko priskrbi malico, zato delodajalcu nalaga, da delavcu omogoči ustrezno prehrano med delom. Skladno s šestim odstavkom 106.a člena ZVNDN pa je javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo delo v izmenah ali turnusu, priznan dodatek za prehrano v odstotkih glede na višino, ki se je znižala z uveljavitvijo 166. člena ZUJF od 31. 5. 2012 dalje. Po tem datumu je tožnik upravičen do manjšega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane za nočno delo, s čimer je zadoščeno tudi namenu ZUJF, to je zmanjšanju izdatkov proračunov. Navedeno pomeni, da se tudi po 31. 5. 2012 uporablja šesti odstavek 106. a člena ZVNDN in da je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem ter na tej podlagi sprejeta odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za nasprotno stališče in za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 6. 2012 dalje, in II. točka izreka).

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od novembra 2011 do avgusta 2015 plača v izreku navede zneske razlike povračil stroškov za prehrano med delom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov tečejo od vsakega 11. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da mu je dolžna povrniti pravdne stroške v znesku 981,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi sodbe v nasprotju z vsebino listin in navedbami strank. Obstaja nasprotje med samimi razlogi sodbe. Sodišče prve stopnje je kršilo 286. člen ZPP, ker je izvajalo dokaz, ki ga tožnik ni pravočasno predlagal. Sodišče je nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sodba je nepravilna zaradi napačnega stališča o bistvenem pravnem vprašanju, to je, ali se določba šestega odstavka 106.a člena ZVNDN uporablja od uveljavitve ZUJF, torej od 31. 5. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da se določba ZVNDN uporablja tudi po 31. 5. 2012. Pri tem je svojo odločitev zmotno oprlo na razlago materialnega prava po načelu in favorem laboratoris, da se različne pravne norme iste ravni razlagajo v korist delavca. Tožena stranka je pridobila stališče MORS z dne 23. 8. 2018, da se skladno s 164. členom ZUJF do uveljavitve kolektivne pogodbe za dejavnost poklicnega gasilstva za povračilo regresa za prehrano uporabljajo določbe 166. člena ZUJF. To pomeni, da se šesti odstavek 106.a člena ZVNDN ne uporablja od uveljavitve ZUJF dalje. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala nesklepčnost tožbe, saj se ta ni dala preizkusiti. Tožnik je kot sporno vrednost navajal 1.481,20 EUR, vendar v tožbenih navedbah ni pojasnil, kako je do tega zneska prišel. Zato bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Sodba je v stroškovnem delu nepravilna. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z 286. oziroma 286.a členom ZPP izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke, ki ga je tožnik podal šele na drugem naroku za glavno obravnavo. Na navedeno bistveno kršitev določb ZPP je tožena stranka opozorila takoj na naroku 9. 5. 2017, pa tudi v nadaljnjih vlogah in narokih, pa se sodišče o tem ni izreklo. Ugodilo je tožnikovemu predlogu za določitev drugega izvedenca, češ da naj bi sodni izvedenec mag. A.A. nedosledno zakonsko terminologijo tolmačil v škodo tožnika. Tudi tožena stranka je na mnenje dala utemeljene pripombe. Nato je mnenje izdelal sodni izvedenec B.B., sodišče prve stopnje pa je sodbo oprlo na mnenje prvega sodnega izvedenca, s tem da sodba nima razlogov o pripombah tožene stranke. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje že odločalo. S sklepom Pdp 789/2018 z dne 13. 3. 2019 je pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodilo ter razveljavilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka, v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 6. 2012 dalje, in v II. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. S sodbo pa je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Na pritožbo tožnika je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom Dsp 7/2019 z dne 5. 9. 2019 razveljavilo razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

6. Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo.

7. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana v primeru, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Prav tako je neutemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi bila podana le v primeru nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, ter med samimi temi listinami (protispisnost), ne pa v primeru, če sodišče vsebino listin (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. Gre za uveljavljanje drugega pritožbenega razloga, to je zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je prav tako neutemeljeno.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 286. in 286.a členom ZPP. Kot izhaja iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 7. 3. 2017, je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da se tožnik v 15 dneh lahko s pisno vlogo opredeli do novih navedb in dokaznih predlogov tožene stranke v zvezi z načinom obračuna in izplačanih povračilih. Tožnik je skladno s tem sklepom podal vlogo z dne 26. 4. 2017 in nato na naroku 9. 5. 2017 izrecno in pravočasno podal dokazni predlog za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem ekonomske stroke.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 180. člena ZPP, ker naj bi bila tožba nesklepčna in bi jo sodišče prve stopnje zato moralo zavreči. Kdaj predsednik senata izda sklep o zavrženju tožbe, je določeno v prvem odstavku 274. člena ZPP, v katerem pa med razlogi za zavrženje ni naveden primer, ki ga navaja tožena stranka, ker je vprašanje sklepčnosti tožbe vprašanje materialnega prava. Res je sicer, da tožnik v zahtevku ni navedel vtoževanega zneska, je pa opisno navedel obveznosti tožene stranke, na podlagi katerih je zahtevek določljiv. V tožbi je navedel vrednost spornega predmeta 1.481,20 EUR, pri čemer iz tožbi priloženih dokazov takšna vrednost sicer ni razvidna, je pa razvidna iz izračuna terjatve (A6), ki ga je tožnik priložil prvi pripravljalni vlogi. Takrat je podal zneskovno opredelitev zahtevka, ki se glasi na plačilo 830,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Glede nepravnomočnega dela odločitve sodišča prve stopnje (izpodbijani del sodbe), ki se nanaša na čas od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.), tj. od 31. 5. 2012 do avgusta 2015, se je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu Pdp 789/2018 sklicevalo na sklep pritožbenega sodišča Pdp 466/2017 z dne 9. 11. 2017 v istovrstni zadevi in zavzelo stališče, da se šesti odstavek 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN; Ur. l. RS, št. 64/94 in nasl.) ne uporablja od uveljavitve ZUJF dalje. Ob ponovnem odločanju pa je pritožbeno sodišče presodilo, da je materialno pravno pravilno nasprotno stališče, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

11. ZUJF določa trajne in začasne ukrepe, med drugim na področju povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov. Zakoni, ki se spreminjajo in dopolnjujejo za zagotovitev vzdržnih javnih financ in za zmanjšanje izdatkov proračunov, so taksativno našteti. Med temi zakoni ni ZVNDN. V drugem odstavku 247. člena ZUJF je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona za javni sektor preneha veljati Zakon o višini povračil stroškov in drugih prejemkov (ZPSDP; Ur. l. RS, št. 87/97 in nasl.). ZUJF torej izrecno ne razveljavlja ZVNDN.

12. Po prvem odstavku 164. člena ZUJF se določbe od 164. člena do 181. člena ZUJF uporabljajo do uveljavitve kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, ki bodo sklenjene po sprejetju tega zakona, s katerimi se uredijo povračila stroškov v zvezi z delom in nekateri drugi prejemki. V tretjem odstavku 164. člena ZUJF je določeno, da se v času uporabe tega zakona za zaposlene v javnem sektorju določbe kolektivnih pogodb, predpisov ter splošnih aktov, ki urejajo povračila stroškov in druge prejemke drugače, ne uporabljajo. Z Aneksom h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012) je bila višina regresa za prehrano med delom usklajena z zneskom iz 166. člena ZUJF. Določba tretjega odstavka 164. člena ZUJF se poveže z drugim odstavkom 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) oziroma z drugim odstavkom 130. člena Zakona o delovnih razmerij (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določata, da se višina povračila stroškov določi z izvršilnim predpisom oziroma podzakonskim aktom, če ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Termin predpis, ki je v besedilu tretjega odstavka 164. člena ZUJF naveden za kolektivnimi pogodbami, se nanaša na pravne akte, ki so nižje pravne veljave od zakona. Zato med predpise ni mogoče šteti ZVNDN, to je določb 106. a člena tega zakona, ki urejajo delo v izmenah in prerazporeditev delovnega časa, niti šestega odstavka 106.a člena ZVNDN, ki določa dodatek za prehrano v nočnem času.

13. V skladu s sedmim odstavkom 2. člena Evropske socialne listine (spremenjene) – MESL morajo države pogodbenice delavcem, ki delajo ponoči, zagotavljati posebne ugodnosti. Po tretjem odstavku 150. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnem 151. členu ZDR-1) mora delodajalec zagotoviti nočnim delavcem ustrezno prehrano med delom. Že ZDR-1 upošteva dejstvo, da si delavec ponoči težko priskrbi malico, zato delodajalcu nalaga, da delavcu omogoči ustrezno prehrano med delom. Skladno s šestim odstavkom 106.a člena ZVNDN pa je javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo delo v izmenah ali turnusu, priznan dodatek za prehrano v odstotkih glede na višino, ki se je znižala z uveljavitvijo 166. člena ZUJF od 31. 5. 2012 dalje. Po tem datumu je tožnik upravičen do manjšega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane za nočno delo, s čimer je zadoščeno tudi namenu ZUJF, to je zmanjšanju izdatkov proračunov. Navedeno pomeni, da se tudi po 31. 5. 2012 uporablja šesti odstavek 106. a člena ZVNDN in da je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem ter na tej podlagi sprejeta odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za nasprotno stališče in za zavrnitev tožbenega zahtevka.

14. Upoštevaje podatke v tožnikovih plačilnih listah je sodni izvedenec mag. A.A. (njegovo mnenje je sodišče prve stopnje upoštevalo) izdelal izvedensko mnenje in dopolnitev, v kateri je odgovoril tudi na pripombe, ki jih je podala tožena stranka. Zato ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da na njene pripombe ni podan odgovor. Sodni izvedenec je izračune izdelal po dveh variantah. Tožnik je zahtevek prilagodil izračunom po varianti 2 in sodišče je tako določenemu zahtevku ugodilo, ker se je strinjalo s tem izračunom. Pritožbeno sodišče se pridružuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je izračun pravilen tako glede dejanskega stanja kot z vidika pravne podlage. Pritožba neutemeljeno navaja, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, kje in na kakšni podlagi je izvedenec dobil podatke za izračun niti po kateri metodologiji je prišel do izračunanih zneskov povračila stroškov prehrane za nočno delo. Sodni izvedenec je pri vsaki varianti navedel metodologijo izračuna, kar je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (39. točka obrazložitve). Tako je bilo pri varianti 2 upoštevano, da je celotno nadomestilo (povračilo) priznano za vsak dan prisotnosti, če je delovni čas trajal 4 do 8 ur. V primeru 12-urne izmene je upoštevano celotno in dodatno polovično povračilo za prehrano. Če je bilo opravljeno nočno delo, je upoštevano 50 % povečanje povračila, če je nočno delo trajalo več kot 4 ure. Če pa je nočno delo trajalo manj kot 4 ure, je 50 % povečanje upoštevano, v kolikor je tožnik opravil več kot 1/3 nočnega dela glede na letni obseg polnega delovnega časa. Tak pogoj pa je tožnik izpolnil oziroma imel zgolj v letu 2011, ki ne sodi v presojano obdobje. Izračun je razviden v "obračunu delovnega časa in izračunu povračila stroškov za prehrano - razširjena tabela 4" (C2).

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).