Jedro

V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na novo glasi: ''Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 264,47 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.''

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 157,19 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka 93,64 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je po delni izpolnitvi zahtevka 5. 12. 2017 tožbo dne 1. 10. 2018 umaknila v celoti. Sodišče ni odločilo o stroških postopka glede na uspeh strank v postopku, ampak ji je naložilo povračilo celotnih stroškov tožene stranke. Tožena stranka je plačilo tožniku izvedla le zaradi množičnih tožb, vendar tožnika o plačilu ni obvestila. Do delne izpolnitve zahtevka je prišlo v posledici vložitve tožbe, zato je poleg 158. člena ZPP relevanten tudi 154. člen ZPP. Meni, da je upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka in predlaga takšno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo in zato sprejelo napačno odločitev.

5. Tožeča stranka utemeljeno predlaga, naj se glede odločitve o stroških postopka upošteva, da je v sporu uspela. Tožbo je vložila zaradi plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 220,01 EUR. Delna izpolnitev zahtevka, ki je bila za sporno obdobje manjša le za 4,06 EUR, je bila izvršena 5. 12. 2017, tožeča stranka pa je tožbo v celoti umaknila 2. 10. 2018. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka utemeljilo na prvem odstavku 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Kot odločilno je štelo, da tožba ni bila umaknjena takoj, pri čemer se je sklicevalo zlasti na opredelitev besede "takoj" v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Zato je sklenilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti vse stroške postopka, kar je materialnopravno napačno. Vprašanje takojšnje izpolnitve je treba tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici (delne) izpolnitve zahtevka (v celoti) umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, pač pa kmalu po določni seznanitvi z izpolnitvijo. V vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, glede katerih bi prišla v poštev določba 156. člena ZPP o separatnih stroških. Zato je za odločitev o stroških postopka relevanten drugi odstavek 154. člena ZPP, ki se nanaša na upoštevanje deleža uspeha strank v postopku.

6. V sodni praksi je namreč uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe. V eni od podobnih zadev (v sklepu VSL II Cp 1707/2015) je sodišče presodilo, da umik tožbe po preteku štirih mesecev, odkar je tožena stranka izpolnila zahtevek, lahko pomeni kvečjemu podlago za zahtevek, da ji tožnik povrne t. i. krivdno povzročene stroške, ne pa stroškov, ki so toženi stranki nastali do umika tožbe. Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah. Enako stališče pa je v zvezi s tem vprašanjem (to je razlago pojma "takoj" v citirani določbi prvega odstavka 158. člena ZPP) v sodni praksi zavzeto v številnih odločbah višjih sodišč splošne pristojnosti (npr. v zadevah VSL I Cpg 1091/2015, I Cpg 1577/2013, I Cp 137/2016). V enem od navedenih judikatov (sklep VSL, I Cpg 1577/2013) je sodišče pojasnilo, da namen določbe prvega odstavka 158. člena ZPP ni v pretirano ozki in posledično nerazumno strogi določitvi časovnega obdobja, ki bi ga še bilo mogoče subsumirati pod termin "takoj", saj se s prevalitvijo negativne stroškovne posledice na tožečo stranko, če ta tožbe ne umakne takoj po izpolnitvi zahtevka s strani tožene stranke, skuša preprečiti nastajanje morebitnih nadaljnjih nepotrebnih pravdnih stroškov.

7. Tožeča stranka je v posledici vložitve tožbe dosegla izpolnitev zahtevka, kar pomeni, da je v sporu uspela. Zato ji je tožena stranka dolžna povrniti povzročene stroške postopka, saj je bila tožba potrebna.

8. Pri odmeri potrebnih stroškov tožeče stranke je pritožbeno sodišče upoštevalo določbe Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) ter toženi stranki priznalo 264,47 EUR (za tožbo, umik, predlog za izdajo dopolnilnega sklepa, materialne stroške v višini 2 %, vse po vrednosti točke 0,459 EUR in sodno takso). Plačilo tega zneska je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

9. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške, ki znašajo 157,19 EUR (pritožba: 250 točk, 2 % - materialni stroški, 22 % DDV, sodna taksa - 14,40 EUR). Pritožbeno sodišče je o pritožbenih stroških odločilo na podlagi 154., 155. in 165. člena ZPP.