Jedro

Pomen IOP obrazca je odvisen od konkretnih okoliščin zadeve. Tožeča stranka je med ostalim trdila, da je pred podpisom tožena stranka že izvedla nekaj plačil po spornih računih, da je torej na ta način konkludentno, nato pa še s predložitvijo podpisanega IOP obrazca pripoznala, da ima obveznost do tožeče stranke v vtoževani višini, kar bi res lahko kazalo, da bi lahko imel obrazec pomen pripoznave dolga v smislu 364. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 z dne in zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 48.046,60 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da IOP obrazca za toženo stranko ni podpisala pooblaščena oseba, zato ne vsebuje nikakršne izjave volje v smeri pripoznave dolga, kar pomeni, da zastaranje ni bilo pretrgano. Zastaranje bi sicer lahko pretrgala delna plačila, vendar je bil predlog za izvršbo vložen po preteku treh let od zadnjega plačila.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Navaja, da je sodišče sledilo izjavam direktorja tožene stranke, čeprav gre za osebo, zainteresirano za izid pravde. Svoje navedbe je prilagajal poteku postopka, ne da bi zanje ponudil kakršnekoli dokaze s potrebno dokazno težo. Sodišče je samo navedlo, da je zgolj laično vpogledalo v podpise, kar vse brez upoštevanja celotnega dokaznega postopka ne daje podlage, da bi lahko nekritično sledilo direktorju tožene stranke. Tak zaključek pomeni neutemeljeno privilegiranje tožene stranke. Posebej to velja, ker sta bili obe predpogodbi podpisani leta 2006, sporni podpis pa je nastal šele tri leta pozneje, zato je najmanj možno tudi to, da se je podpis zakonitega zastopnika tožene stranke skozi leta spreminjal. Zavrnitev izvedbe dokaza z izvedencem grafologom je neutemeljena. Toženec je šele na naroku za glavno obravnavo vsebinsko utemeljil ugovor zastaranja z neresničnimi trditvami, da IOP obrazca ni potrdil niti direktor niti pooblaščena oseba, celo, da je s štampiljko razpolagal kar sam tožnik. Za take trditve ni predložil nobenega dokaza. Nasprotno pa je tožnik, ko je zanikal toženčeve navedbe, podal ustrezne dokazne predloge, to je vpogled v tožnikovo poštno knjigo in zaslišanje K.M. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, niti jih ni sprejelo v dokazni sklep. Ker dokaznega sklepa v sodbo ni povzelo, ni jasno, katere dokaze je izvedlo, sodba nima razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v poštno knjigo. Priča K.M. bi vedela izpovedati o okoliščinah knjiženja terjatev in poteku komunikacije s toženo stranko, zato ne drži, da tožeča stranka z zaslišanjem te priče ni dokazovala odločilnega dejstva. Sodišče se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dejstva, da je IOP obrazec požigosan s štampiljko tožene stranke. Dejstvo je, da s štampiljko lahko razpolaga le za to pooblaščena oseba. Ker je označena s številko, je direktorju tožene stranke gotovo znano, kdo je z njo razpolagal. Direktor tožene stranke ni trdil, da IOP obrazec ne vsebuje njegove prave in resnične volje, temveč zgolj, da obrazca ni podpisal on osebno. To pa še ne pomeni, da vsebine obrazca ni poznal in se z njo strinjal. Splošno znano je, da IOP obrazcev ne podpisujejo vedno direktorji, ampak druge osebe po njihovem pooblastilu in z njihovim soglasjem. Že trditev direktorja, da običajno on podpisuje listine, pomeni, da obstajajo tudi listine, ki jih ne podpisuje on. Ne nazadnje naj bi imeli v družbi štiri žige. Da so izjave direktorja tožene stranke neresnične, izhaja tudi iz dokazov, ki jih tožena stranka prilaga pritožbi. Ker je direktor šele proti zaključku prvega naroka zanikal, da bi podpisal obrazec in navajal, da je za podpise pooblaščen samo on, da štampiljke z oznako 1 nimajo, tožeča stranka takrat ni imela možnosti, da bi na vse navedbe odgovorila in predlagala dokaze. Šele v pritožbi podani predlogi so zato pravočasni. Le na tak način je mogoče zadostiti načelu enakega obravnavanja strank in zagotovitve poštenega sojenja. Sklicevanje sodišča zgolj na formalno pomanjkljivost obrazca in še to nedokazano pomeni nedopustno arbitrarno odločanje sodišča in kršenje pravice do kontradiktornega postopka ter ustavnega načela enakosti pred zakonom. IOP obrazec je podpisala oseba, ki razpolaga s toženčevo štampiljko, brez kakršnegakoli ugovora je bil ta obrazec poslan s strani tožene stranke na sedež tožnika, ugovore, da obrazec ni bil podpisan, je toženec podal šele na naroku za glavno obravnavo, kljub temu, da je bil predlog za izvršbo vložen že leto dni pred tem, poleg tega je tožena stranka v letu 2007 izvedla delna plačila. Trditve sodišča, da IOP obrazec vsebuje le prepis podatkov iz poslovnih knjig tožene stranke in ne vsebuje nikakršne izjave v smeri pripoznave dolga, so pravno zmotne in v nasprotju z vsakršno življenjsko logiko. Nerazumno bi bilo od tožnika zahtevati, da bi dodatno preverjal, ali je obrazec, ki ga je ožigosanega in podpisanega prejel s strani toženca, podpisala pooblaščena oseba. Posledic malomarnosti toženca, ki ni navedel, kdo je obrazec podpisal, ni mogoče naprtiti tožniku. Nenazadnje bi takšna praksa, kot jo nakazuje sodišče, prosto odpirala vrata za nadaljnje zlorabe s strani dolžnikov.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranke še na prvem naroku za glavno obravnavo navajajo dejstva in predlagajo dokaze. Neutemeljeno je zato sklicevanje pritožnika, da bi morala tožena stranka navedbe o dejstvih podati že prej. Prav tako ni mogoče z dejstvom, da je tožena stranka nekatere navedbe podala šele na prvem naroku, utemeljiti prepoznega (šele v pritožbi) predlaganja dokazov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je razlika med podpisom zakonitega zastopnika tožene stranke in podpisom na IOP obrazcu tolikšna, da je že na prvi pogled očitno, da ne gre za podpis iste osebe, zato izvedba dokaza z izvedencem grafologom (ki ga je tudi sicer tožeča stranka predlagala le po potrebi) ni bila potrebna.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je situacijo, ko ni jasno, čigav je podpis na obrazcu, povzročila tožena stranka. Ker ni konkretizirano navajala, katere osebe so sploh pooblaščene za izjavo volje na IOP obrazcih, tudi ni bilo mogoče preverjati, ali je katera od teh oseb podpisala obrazec. Navedbe tožene stranke so bile namreč preveč pavšalne, da bi terjale kakšno posebno aktivnost tožeče stranke v smeri dokazovanja, da je obrazec podpisala oseba, ki je pooblaščena za zastopanje. Drži, da ima IOP obrazec glede na vsakokratne konkretne okoliščine lahko le pomen priznanja dejstev (prepisa podatkov iz poslovnih knjig), ne pa tudi izjave volje, vendar tožena stranka svojih ugovorov ni gradila na pomenu obrazca, temveč je le zanikala, da bi obrazec sploh podpisala in ožigosala ona, da torej ne gre za njeno listino. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem ni opredelilo do dejstva, da je obrazec opremljen z žigom tožene stranke. Tožeča stranka je predlagala dokaze, s katerimi bi dokazovala, da je obrazec prejela po pošti od tožene stranke, teh dokazov sodišče prve stopnje ni izvedlo in tudi ni obrazložilo, zakaj je predlog za njihovo izvedbo zavrnilo. Enako velja za predlagano zaslišanje priče K.M. ki naj bi vedela povedati o knjiženju obveznosti in izpolnitvah tožnika po asignacijskih pogodbah. Pomen IOP obrazca je namreč odvisen od konkretnih okoliščin zadeve. Tožeča stranka je med ostalim trdila, da je pred podpisom tožena stranka že izvedla nekaj plačil po spornih računih, da je torej na ta način konkludentno, nato pa še s predložitvijo podpisanega IOP obrazca pripoznala, da ima obveznost do tožeče stranke v vtoževani višini, kar bi res lahko kazalo, da bi lahko imel obrazec pomen pripoznave dolga v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V tem smislu se sodišče prve stopnje do že opravljenih plačil ni opredelilo.

Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni v celoti raziskalo dejanskega stanja glede zastaranja terjatve, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Če se bo namreč izkazalo, da ugovor zastaranja ni utemeljen, se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do ostalih ugovorov tožene stranke (v zvezi z asignacijsko pogodbo). Navodila za postopanje so vsebovana že v gornji obrazložitvi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP.