Jedro

To, da je prosilec za mednarodno zaščito brez dokumentov, samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ampak se je tožnik v drugih državah članicah EU, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, predstavljal z drugimi osebnimi imeni oziroma dal lažne osebne podatke. Že iz tega razloga je imela toženka tehtne razloge za dvom v njegovo istovetnost in je zato omejitev gibanja utemeljena na podlagi 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Sodišče se tudi ne more strinjati s tožnikom, da njegovo ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje številnih držav članic EU, vse do prihoda v Slovenijo in ne le do prve varne države. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da ni podanih nobenih okoliščin, ki bi kazale na namen tožnika zapustiti ozemlje Slovenije pred zaključkom postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku začasno omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 23. 9. 2013 do dne 23. 12. 2013, na podlagi 4. odstavka 51. člena v povezavi s 1. alineo 1. odstavka 51. člena in 3. alineo 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/2011 in nadaljnji) v povezavi s 3. točko 3. člena ZMZ.

V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik 23. 9. 2013 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, istega dne pa mu je bila ustno na zapisnik naznanjena omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti in pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC. Ob podaji prošnje in vse do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi lahko izkazal svojo istovetnost glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/2011 in nadaljnji). Pri podaji prošnje je navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Na posebno vprašanje je še odgovoril, da v Somaliji ni imel nobenega dokumenta in je od doma odšel brez dokumentov, v Italiji pa je imel dokumente za bivanje, a so mu jih v času, ko je spal na ulici, ukradli. Posebej vprašan, zakaj se je na Norveškem v postopku za priznanje mednarodne zaščite predstavil z drugačnimi osebnimi podatki, je izjavil, da mu prej ni bil znan obstoj tovrstnih računalniških podatkov in da je dal lažne podatke tudi v Nemčiji, na Švedskem in na Finskem, in sicer iz razloga, da ga ne bi vrnili v Italijo. V navedenih državah pa se je po lastni izjavi predstavljal z osebo z imenom A.A., B.B., C.C. in drugo. Na vprašanje, da opiše pot, po kateri je pripotoval iz Somalije do Slovenije, je izpovedal, da je od doma odšel marca 2007 skupaj s svojim bratom in tremi sestrami do Kenije, v taborišče za begunce Dadab in tam ostal šest mesecev, nato je odšel v mesto Nairobi, od tam pa je 29. 2. 2008 odšel v Ugando, nato pa 1. 3. 2008 iz Ugande do Južnega Sudana in od tam v mestu Kartum, po tem pa proti Libiji, kamor je prispel v začetku meseca aprila 2008 ter v začetku avgusta istega leta odšel iz Libije proti Italiji ter dne 4. 8. 2008 prispel na otok Lampedusa, kjer je zaprosil za azil; dne 8. 8. 2008 so ga preselili v Kalabrijo v azilni dom, kjer je ostal devet mesecev ter v tem času prejel dovoljenje za bivanje in italijanski potni list za begunce. Nato je dne 7. 5. 2009 z letalom preko Švedske od tam z ladjo odpotoval na Finsko in v Helsinkih zaprosil za azil, vendar je bil čez šest mesecev vrnjen v Italijo. Po vrnitvi ni imel zagotovljene nastanitve, ni imel kje spati, bil je zunaj na mrazu. Zato je odšel na Nizozemsko in dne 1. 12. 2009 tam zaprosil za azil ter na odločitev čakal devet mesecev. Ker se je bal, da bo vrnjen v Italijo, je dne 20. 6. 2010 odšel na Švedsko ter tam en mesec bival ilegalno, nato pa odšel na Norveško, kjer je približno 24. 8. 2010 zaprosil za azil, vendar je bil pred novim letom 2010 vrnjen nazaj v Milano, od tam pa je sam odšel v Rim in v mesecu marcu 2011 odšel iz Italije v Belgijo, kjer je prav tako zaprosil za azil, a je bil tudi od tam dne 15. 6. 2011 vrnjen v Italijo, v mesto Rim. Ker tam ni imel kje spati, je odšel proti avstrijski meji in si tam našel začasno delo na kmetiji, nato pa je odšel v Avstrijo, od koder je bil ponovno vrnjen v Italijo, od koder je nato odšel v Švico in dne 1. 6. 2011 prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bil 15. 9. 2011 vrnjen iz Švice nazaj v Italijo, v Rim. V septembru 2011 je preko Milana odšel v Francijo, nato na Nizozemsko in potem v Nemčijo, kjer je zaprosil za azil 3. 10. 2011 ter tam ostal leto in pol, nato pa je odšel na Švedsko in v mesecu marcu 2012 naprej na Dansko, kjer je zaprosil za azil. Dne 17. 4. 2012 so ga iz Danske vrnili v Italijo, kjer spet ni imel kje bivati in je živel po parkih, hrano pa je prejemal na Karitasu, razen ob sobotah in nedeljah. Nato je odšel v Trst, kjer je prenočeval na avtobusni in železniški postaji in občasno delal na kmetiji, da si je lahko kupil hrano in cigarete ter plačal telefonske pogovore s svojo družino. V Trstu se je odločil, da pride v Slovenijo in zaprosi za azil, ker je tam slišal, da je Slovenija dobra država. Na posebno vprašanje, ali si je v Italiji po tem, ko mu je dne 20. 2. 2012 potekla veljavnost dovoljenja za bivanje, le-to poskušal podaljšati je odgovoril, da ker ni imel nastanitve, tega ni mogel pričakovati ter na dodatno vprašanje, ali je po tem datumu v Italiji bival ilegalno, je tožnik odgovoril, da ne, ker je imel sklep, da čaka na podaljšanje dovoljenja. Na posebno vprašanje, ali je Italijo večkrat zapustil in odšel na Finsko, Nizozemsko, Norveško, Belgijo, Švico, Nemčijo, Švedsko, Dansko in tam zaprosil za mednarodno zaščito le iz razloga slabih življenjskih razmer v Italiji, je tožnik odgovoril, da to drži. Na nadaljnje vprašanje, ali je v Italiji sploh dobil dokončno odločitev v zvezi s podano prošnjo za mednarodno zaščito, je tožnik odgovoril, da ne. Tam je dobil le dovoljenje za bivanje ter na posebno vprašanje glede razlogov, da je Italijo samovoljno zapuščal še pojasnil, da ni imel kje spati, zato je prenočeval na ulicah, pod mostovi in v zelo slabih življenjskih razmerah, zaradi česar je večkrat pomislil tudi na samomor.

V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka še navaja, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena, ko predloži eno od po določbah ZTuj-2 navedenih listin, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost dokumenta, saj sam ne more pridobiti podatkov o istovetnosti prosilca v izvorni državi prosilca ob upoštevanju 129. člena ZMZ, po katerem mora vse zaupne podatke, ki jih prosilec poda v postopku po določilih ZMZ, varovati pred organi njegove izvorne države. Glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnil pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, ki pri podaji prošnje tudi ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez osebnih dokumentov. Tožena stranka dvomi v tožnikove izjave, saj se ni izkazal z nobenih osebnim dokumentom, prav tako ni izkazal niti legalnosti bivanja v Italiji, ker pri sebi ni imel nobenega dokazila o tem, da bi tam imel urejeno bivanje. Pri odločitvi je tožena stranka upoštevala predvsem to, da je tožnik po tem, ko je zapuščal Italijo in v drugih državah zaprošal za mednarodno zaščito, uporabljal drugačne osebne podatke, in sicer iz razloga, da ne bi bil vrnjen nazaj v Italijo. V obrazložitvi tožena stranka povzema stališča Vrhovnega sodišča RS v izpostavljenih sodbah, da istovetnost prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom, pri čemer izrecno izpostavlja dejstvo, da tožnik svoje osebne podatke spreminja in s tem zlorablja postopek mednarodne zaščite, ker pa do izdaje izpodbijanega sklepa tožnik ni predložil nobenega svojega osebnega dokumenta, je podan dvom o njegovi sedaj zatrjevani istovetnosti.

Nadalje tožena stranka na podlagi pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC z dne 23. 9. 2013 ugotavlja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že večkrat posredovani, in sicer s strani Italije 3. 9. 2008 in 25. 11. 2008, Finske dne 20. 5. 2009, Nemčije dne 4. 10. 2011, Danske dne 1. 3. 2013, Švedske dne 4. 2. 2013, Belgije dne 30. 3. 2011, Norveške dne 23. 8. 2010, Nizozemske dne 3. 12. 2009 in Švice dne 14. 7. 2011, kjer je prosilec prav tako že zaprosil za mednarodno zaščito.

V nadaljevanju povzema določila 1. odstavka 59. člena v zvezi z 51. členom ZMZ ter na podlagi ugotovitve, da so bili tožnikovi prstni odtisi že večkrat posredovani v bazo EURODAC s strani predhodno naštetih držav, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, je tožena stranka odločila, da tožniku omeji gibanje tudi zaradi pridobitve rezultata o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, kar ji omogoča 3. alinea 1. odstavka 59. člena ZMZ, saj ocenjuje, da je izrečeni ukrep iz tega razloga nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja pristojne države ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija predaje tožnika pristojni državi. Tožena stranka je glede na navedeno prepričana, da tožnik v primeru, da mu omejitev gibanja ne bi bila izrečena, ne bi počakal na izvršitev predaje. Nadalje meni, da tožnik s svojimi izjavami in dejanji kaže na izrazito begosumnost, saj je iz podanih izjav tožnika razvidno, da se v Italijo ne želi vrniti, zato je Italijo tudi že večkrat zapustil. Po mnenju tožene stranke so v konkretnem primeru brez dvoma podani razlogi iz 1. odstavka 51. člena in 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, kot tudi, da s svojo odločitvijo tožena stranka ni prestopila obsega oziroma meje prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njih ter je prav tako odločila v skladu z namenom danega pooblastila. V konkretnem primeru se je odločila za omejitev gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, saj če bi se izrečeni ukrep izrekel za območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil Azilni dom in spet odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije, kar je storil že večkrat v času bivanja v Republiki Italiji, s tem pa bi tožnik onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, oziroma pred utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Za toženo stranko je najpomembneje, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa, da se jim omogoča ilegalno prehajanje državnih meja z željo uresničevanja drugih razlogov in ne zaščite pred preganjanjem v izvorni državi. Po mnenju tožene stranke tako okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kot tudi njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu bivanje ne bi bilo omejeno, tožnik samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi onemogočilo meritorno odločitev o njegovi prošnji, pač pa bi se postopek moral ustaviti. Poleg tega je tožniku izrečena omejitev gibanja, določena za čas ugotavljanja njegove istovetnosti in ugotavljanja pristojnosti za obravnavo njegove prošnje, saj je za mednarodno zaščito zaprosil v več evropskih državah. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da so v tem primeru podani zadostni razlogi za začasno omejitev gibanja tožniku.

V nadaljevanju povzema določilo 1. in 2. alinee 2. odstavka 51. člena ZMZ in glede na vse navedeno tožena stranka meni, da bo le z izrečeno omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce Postojna mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do predaje tožnika državi, ki je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite. V zvezi z med trajanjem postopka predloženimi poročili različnih organizacij o razmerah prosilcev za mednarodno zaščito v Italiji tožena stranka meni, da so to splošne informacije, ki se ne nanašajo osebno na tožnika, ki je ob podaji prošnje sam navajal, da je bil ob prihodu v Republiko Italijo nastanjen v Azilnem domu in po tem v obdobju devet mesecev tudi na zasebnem naslovu, poleg tega pa je tožena stranka izhajala iz stališča, da prosilec za azil išče zaščito pred izvorno državo, ki jo je v Republiki Italiji tudi dobil, saj mu je po njegovih izjavah bilo izdano dovoljenje za bivanje, ki mu je leta 2012 sicer poteklo, vendar pa je podal vlogo za podaljšanje in na odločitev še čaka, na podlagi česar je mogoče sklepati, da je bilo njegovo trenutno bivanje v Italiji legalno. Zaradi vsega navedenega se je tožena stranka odločila, da je omejitev gibanja na prostore Centra za tujce nujna do ugotovitve tožnikove istovetnosti in do pridobitve odgovorov držav o njihovi pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje, v katerih je že pred tem zaprosil za mednarodno zaščito.

V tožbi tožnik navaja, da jo vlaga zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Glede ugotavljanja istovetnosti prosilca kot podlage za omejitev gibanja iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v zvezi z navedbo v izpodbijanem sklepu, da je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika že zaradi tega, ker ni predložil nobene listine po ZTuj-2 tožnik, tožnik izpostavlja, da to ne drži, saj ta okoliščina sama po sebi ne zadostuje za omejitev gibanja prosilcu za azil, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost zatrjevane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. V tej zvezi se sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS že večkrat ponovilo, med drugim v zadevi I Up 176/2013 z dne 23. 5. 2013. Dodatno izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 423/2011 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1353/2011. V zvezi z navedbo, da ni z gotovostjo utemeljil, zakaj potuje brez dokumentov, tožnik meni, da ni jasna, saj v kolikor je pri tem imela tožena stranka v mislih dokumente iz Somalije, je tožnik že pojasnil, da teh nikoli ni imel, v kolikor pa se nanaša na dokumente iz Italije, pa je tožnik pojasnil, da jih je izgubil, oziroma, da so mu jih ukradli. Zato meni, da bi se morala tožena stranka opredeliti, kakšen standard gotovosti bi s pojasnilom tožnik moral doseči, ker v izpodbijanem sklepu to ni jasno. Kar se tiče argumenta, da je pri odločitvi o omejitvi gibanja upoštevala predvsem to, da je tožnik po tem, ko je zapuščal Italijo in v drugih državah zaprošal za mednarodno zaščito, uporabljal drugačne osebne podatke, da ne bi bil vrnjen nazaj v Italijo, kar bi sicer bil ob izostanku pojasnila tožnika pomemben argument v prid omejevanja gibanja, vendar je tožnik navedel razloge za svoje ravnanje, ki jih primeroma povzema v nadaljevanju tožbe, češ da so utemeljeni, razumni razlogi za odhod in izogibanje vračanju v Italijo tudi s spreminjanjem identitete, ki v tej zvezi dobi nov pomen, vendar se tožena stranka do tega tožnikovega bistvenega pojasnila naj sploh ne bi opredelila. Prav tako naj v ničemer ne bi utemeljila, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. V tej zvezi tožnik izpostavlja, da se omejitev gibanja ne sme odrediti zaradi neugotovljene identitete, ampak zaradi ugotavljanja identitete. Na kakšen način bo tožena stranka ugotovila identiteto tožnika in kako naj bi k temu pripomogla omejitev gibanja, pa naj tožena stranka ne bi utemeljila v svoji obrazložitvi, saj je le navedla, da osebnih podatkov tožnika preko pristojnih organov njegove izvorne države ne sme preverjati upoštevaje 130. člen ZMZ. Kako bo ugotavljala identiteto tožnika, je pomembno zato, da se presodi smiselnost omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca, saj po izčrpanju vseh vzvodov glede ugotavljanja istovetnosti prosilca nadaljnje omejevanje gibanja na tej podlagi nima več smisla. Iz navedenih razlogov je po mnenju tožnika omejitev gibanja na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ nedopustna. V zvezi z izrečeno omejitvijo gibanja na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ zaradi pridobljenega rezultata o obstoju prstnih odtisov v bazi EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, ki je po oceni tožene stranke nujen, da v času postopka ugotavljanja pristojne države tožnik ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija njegove predaje pristojni državi, je tožena stranka ocenila, da tožnik v primeru, da mu omejitev gibanja ne bo izrečena, ne bi počakal na izvršitev predaje, zato je po njeni ugotovitvi izrečeni ukrep omejitve gibanja nujen, saj s svojimi izjavami in dejanji tožnik kaže na izrazito begosumnost. V tej zvezi tožnik izpostavlja, da tudi v primeru obstoja prstnih odtisov v bazi EURODAC omejitev gibanja ne sme biti avtomatična, temveč utemeljena z razumnimi razlogi, ter da samo dejstvo, da je že zaprosil za azil v različnih državah, še ne zadostuje za omejitev gibanja, ker bi pomenilo nedopusten avtomatizem. Čeprav v tem kontekstu tožena stranka izpostavlja begosumnost, ki jo utemeljuje na dejanjih in izjavah prosilca, vendar po mnenju tožnika tožena stranka tudi tu izpusti bistvena ravnanja in pojasnila tožnika, ki kažejo na nasprotno, da je pri njem nizka stopnja begosumnosti, oziroma, da le-ta sploh ni podana. Po mnenju tožnika je iz njegovih odgovorov, ki jih citira v tožbi jasno, da ni zapustil Italije oziroma drugih držav zaradi nepomembnih razlogov ali zlorabljanja azilnih postopkov, pač pa je bil njegov odhod vedno povezan s strahom, da bo vrnjen v Italijo, kjer je bil soočen z življenjsko stisko, socialno bedo ter je večkrat razmišljal o samomoru. Iz policijske depeše z dne 20. 9. 2013 izhaja, da se je tožnik sam odločil za prihod v Slovenijo, kjer bo zaprosil za azil, kar je tudi storil in je ob vložitvi prošnje tudi pojasnil, kdaj in kje je za mednarodno zaščito že zaprosil, kot tudi, kako je bilo o njegovih prošnjah odločeno. Taka ravnanja in izjave pa kažejo na to, da je namenoma prišel v Slovenijo in tu ni bežal pred policijo, ampak jo je iskal zato, da bi lahko zaprosil za azil, ter svoje preteklosti ni skrival. Vse to po mnenju tožnika nakazuje na nizko stopnjo begosumnosti in jo postavlja pod vprašaj, tožena stranka pa naj bi se do teh dejstev oziroma ravnanj tožnika sploh ne opredelila. Nadalje v tožbi izpostavlja, da je omejitev gibanja na Center za tujce v Postojni najstrožja oblika omejitve gibanja in bi njena uporaba morala biti namenjena zgolj najbolj begosumnim primerom, medtem ko naj bi bilo prosilce, ki prostovoljno pridejo v Slovenijo in tu zaprosijo za azil, potrebno obravnavati drugače. Kot razlikovalni faktor izpostavlja prostovoljnost prihoda, na katerem bi morala temeljiti odločitev, ali bo sploh prišlo do omejitve gibanja in kakšna omejitev gibanja bo uporabljena. Tožnik v zvezi z upoštevanjem njegovih argumentov pri utemeljevanju izpodbijanega sklepa toženi stranki očita, da naj ne bi bilo upoštevano in vrednoteno nobeno pojasnilo tožnika o njegovem ravnanju, češ da golo povzemanje njegovih izjav ni mogoče šteti za upoštevanje in vrednotenje, saj bi bila sicer lahko vsaka obrazložitev podana na način, da se povzemajo vse izjave prosilcev in se na koncu navede, da je odločitev utemeljena na „vsem navedenem“. V tej zvezi se sklicuje na stališče v sodbi št. I U 787/2012, zlasti v točki 94 na strani 45, ki je bila sicer sprejeta v primeru odločanja o prošnji za mednarodno zaščito drugega prosilca, vendar meni, da bi jo morala tožena stranka analogno upoštevati tudi v tem primeru ter se opredeliti do izjav in ravnanj, ki govorijo v prid tožniku, ne pa le razlogov, ki govorijo v prid njeni odločitvi. Po mnenju tožnika izrečeni ukrep omejitve gibanja na Center za tujce ni upravičen in glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se pri tem v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je po prejemu tožbe razpisalo narok za glavno obravnavo dne 8. 10. 2013 in nanjo, med drugim, povabilo tolmača za somalijski jezik, ki ga je postavilo s sklepom opr. št. I U 1527/2013-4, vendar se imenovani tolmač za somalijski jezik dne 8. 10. 2013 razpisane glavne obravnave ni udeležil in svoje odsotnosti ni opravičil, zato je sodišče dne 8. 10. 2013 začeto glavno obravnavo preložilo na dan 9. 10. 2013 ter v predmetni sporni zadevi, v soglasju s strankama, dodatno za tolmačenje imenovalo še sodnega tolmača Č.Č., in sicer za tolmača za angleški jezik, ki ga tožnik razume, poleg materinega somalijskega jezika.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 9. 10. 2013 v dokaznem vpogledalo upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka in v skladu z določilom 5. odstavka 51. člena ZMZ ustno zaslišalo tožnika.

Tožnik je na zaslišanju glede svojega osebnega imena povedal, da je njegovo uradno ime, ki ga je navedel v Republiki Sloveniji, in sicer D.D., da je rojen ... 1983 v E. (Somalija) in je državljan Somalije. Posebej vprašan, da je iz podatkov spisa razvidno, da je za azil zaprosil že v številnih državah EU in ali lahko sam pove, v katerih državah je to storil, je tožnik odgovoril, da je najprej prišel v Italijo in zaprosil za azil na Lampedusi, nato pa še na Finskem, Nizozemskem, Norveškem, Belgiji, Švici, Nemčiji, Švedski, Danski in slednjič še v Sloveniji. Na posebno vprašanje, ali je točen podatek iz upravnega spisa, da je tožnik Somalijo zapustil leta 2007, je tožnik to potrdil in pojasnil, da je iz Somalije odšel v Kenijo, kjer je potem bival 6 mesecev v taborišču Združenih narodov, ki se imenuje Dadab, skupaj s svojim bratom in tremi sestrami. Ti so še vedno v navedenem taborišču, mama, s katero ima tožnik občasno stike po telefonu, pa živi v Somaliji, v svoji hiši v E. Pri njej živita tudi tožnikova hči in žena. Na vprašanje, kje in kdaj je bila rojena njegova hči ter ali je ob rojstvu dobila kakšne osebne dokumente, je tožnik odgovoril, da je bila rojena v Somaliji v bolnišnici za urgentne primere in da tam nihče ne dobi rojstnega lista, za razliko od tožnika, ki je bil rojen (... 1983) v pravi bolnišnici in zato ima dokumente, vendar po letu 1991 tega ni več mogoče pridobiti. Na nadaljnje vprašanje, če te dokumente, za katere je omenil, da jih ima, lahko pokaže sodišču, je odgovoril, da jih zdaj nima. Na nadaljnje vprašanje, kje se ti dokumenti nahajajo in ali bi jih lahko naknadno predložil, je tožnik odgovoril, da so bili ti dokumenti v Italiji med letoma 2009 in 2012, nato pa je šel tožnik iskat boljše življenje drugam oziroma je imel samo dokument „soggiorno“. Posebej vprašan, katero ime je tožnik kot svoje ime navedel, ko je v Italiji zaprosil za azil, je tožnik odgovoril, da je tedaj navedel kot svoje ime F.F., nato je v Belgiji pri vložitvi prošnje za azil kot svoje ime navedel ime G.G., na Danskem pa je za azil zaprosil kot oseba z imenom H.H. ter v Švici pod imenom F.F. V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na 1. alineo 1. odstavka 51. člena ter 3. alineo 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje med drugim tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3., 4. in 5. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu omejitve gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2., 3. ali 4. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa omejitve gibanja tožniku. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v tem primeru. Tožena stranka je pojasnila, da je podan dvom o zatrjevani istovetnosti tožnika, sodišče pa z njenimi preudarki strinja ob dejstvu, da je tožnik, ko je bil ustno zaslišal na glavni obravnavi, sam potrdil, da je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Italiji, Belgiji, na Danskem in tudi v Švici navedel drugačne osebne podatke (F.F., I.I., G.G., H.H.) in je, posebej vprašan o razlogih za različno navajanje osebnih podatkov, pojasnil, da se je bal vrnitve v Italijo in da so ti osebni podatki, ki jih sedaj navaja v Republiki Sloveniji ob vložitvi prošnje in na ustnem zaslišanju pred sodiščem, enako kot pred tem že na policiji, uradno njegovo ime. Sodišče se, da ne bi prišlo do ponavljanja, na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 71. člena ZUS-1 strinja z razlogi, ki jih je za odločitev v izpodbijanem sklepu pravilno v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla tožena stranka, v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno izmed navedenih listin po določbah ZTuj-2, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost in da tožnik ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo ni predložil nobene tovrstne listine ter da je na svoji poti v EU, kamor je vstopil na otoku Lampedusa v Italiji do Slovenije potoval ilegalno, iz pridobljenih rezultatov iz baze EURODAC pa izhaja, da so bili prstni odtisi tožnika v to bazo že posredovani s strani Italije, Finske, Nemčije, Danske, Švedske, Belgije, Norveške, Nizozemske in Švice. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ker je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna ena izmed predhodno navedenih držav članic EU, je ukrep omejitve gibanja potreben tudi zato, da tožnik v času do njegove predaje državi, članici EU, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, ne bo zapustil ozemlja Republike Slovenije ter da bo mogoča realizacija njegove predaje tej državi. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da bo le z omejitvijo gibanja tožniku na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove istovetnosti in dokler se ne bo izvršilo predvidene predaje tožnika državi, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za azil, zlasti ob dejstvu, da je tožnik med drugim na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi 9. 10. 2013 navedel, da je Republiko Italijo večkrat zapustil zaradi slabih bivalnih in splošnih socialno ekonomskih razmer in iskal boljše življenje v predhodno naštetih drugih državah EU, od koder pa so ga pristojni organi vračali v Italijo oziroma se je iz Nemčije sam vrnil v Italijo, ker po 1 letu in 4 mesecih ni dobil odgovora na tam vloženo prošnjo za azil. Tožnik v tožbi med drugim navaja, da iz nekaterih judikatov izhaja, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po ZTuj-2. Sodišče se sicer strinja, da če gre zgolj za to, da je prosilec brez dokumentov, to samo po sebi še ni zadosten razlog za ukrep omejitve gibanja, vendar pa v konkretnem primeru ni šlo zgolj za to, da bi bil tožnik brez osebnih dokumentov, ampak je v izpodbijanem sklepu med drugim navedeno tudi, da se je v Nemčiji, na Švedskem in na Finskem, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito, predstavljal z drugimi osebnimi imeni in dal lažne osebne podatke.

V tožbi nadalje tožnik uveljavlja, da ni mogoče prosilcu omejiti osebne svobode zgolj na podlagi dejstva, da je v Republiko Slovenijo nezakonito vstopil brez uradnega dokumenta s sliko. Sodišče prav tako meni, da je treba v vsakem posamičnem primeru ugotavljati, ali je imel tožnik možnost priti z uradnim dokumentom, toženi stranki pa tožnik očita, da ni v ničemer utemeljila, na kakšen način naj bi omejitev gibanja tožniku prispevala k ugotavljanju njegove istovetnosti. V tej zvezi sodišče meni, da je tožnik očitno imel možnost vzeti uradni dokument, saj je sam na ustnem zaslišanju na glavni obravnavi sodišču izpovedal, da je ob rojstvu v Somaliji dobil rojstni list in da je v Republiki Italiji dobil potni list za tujce, ki pa mu je bil ukraden, vendar ni navedel, da si duplikata navedene listine ne bi mogel pridobiti. Po mnenju tožnika dvom v njegovo istovetnost ni v zadostni meri utemeljen, vendar pa sodišče nasprotno meni, da glede na to, da je tožnik po njegovi lastni izjavi v zvezi s svojo identiteto v Italiji, na Finskem, v Nemčiji, na Danskem, Švedskem, v Bolgariji, na Norveškem, Nizozemskem in v Švici navajal drugačne podatke pri vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot naknadno v Sloveniji in da je že zaradi tega tožena stranka imela tehtne razloge za dvom v njegovo istovetnost. Omejitev gibanja je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ zaradi dvoma v identiteto tožnika po presoji sodišča pravilna.

Po presoji sodišča je tožena stranka iz razlogov, navedenih pod točko 14, 15 in 16 te sodbe, imela utemeljene razloge za to, da je sklepala, da tožnik ne bi počakal na izvršitev predaje, v kolikor tožniku gibanje ne bi bilo omejeno. Sodišče se v konkretnem primeru tudi ne more strinjati s tožnikom, da ilegalno prehajanje meja ne kaže na begosumnost, saj ni mogoče prezreti dejstva, da je tožnik ilegalno prehajal meje številnih držav članic EU, vse do prihoda v Slovenijo in ne le do prve varne države, zato je po mnenju sodišča tožena stranka logično pravilno sklepala na možnost begosumnosti. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da v konkretnem primeru ni podanih prav nobenih okoliščin, ki bi kazale na morebiten namen tožnika zapustiti ozemlje Republike Slovenije pred zaključkom postopka. Tožena stranka je iz opisanih razlogov pravilno utemeljila tudi, zakaj je nujno, da je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi 2. odstavka 51. člena ZMZ. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika moč sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da nastanitvenih prostorov, s katerimi sicer razpolaga tožena stranka (Azilnega doma) ne bi zapustil samovoljno še pred realizacijo predaje odgovorni državi članici EU za obravnavanje njegove prošnje, v kolikor bi bil vanj nastanjen, in tudi državo, pri čemer je pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik ilegalno večkrat prečkal številne državne meje, kar je izrecno potrdil tudi, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem.

Iz opisanih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno.

Sodišče o oprostitvi plačila sodnih taks ni posebej odločalo, ker je tožnik, kot poudarja v tožbi, že na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oproščen plačila sodnih taks.