Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojene B.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.8.1996 obsojeno B.K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ in ji na podlagi 50. člena istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 256. člena KZ določilo kazen 3 mesece zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obsojenka v preizkusni dobi 2 let ne bo storila novega kaznivega dejanja. V skladu s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 17.12.1996 pritožbo zagovornice obsojene B.K. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenkina zagovornica dne 1.4.1997 iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, "obdolženko pa oprosti vseh stroškov postopka, saj nima sredstev, da bi jih plačala".

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnica zahteve uveljavlja le zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in jo je zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obsojene B.K. uvodoma zatrjuje, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa je iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti razvidno, da vložnica izraža predvsem svoje pomisleke glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tako ponavlja očitek, ki ga je izpostavila že v pritožbi zoper prvostopno sodbo, in ga je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo, da obsojenka v zapuščinskem postopku po pokojni B.R. poslovnih prostorov ni prevzela na podlagi odločitve sodišča, ki jo je razglasilo za volilojemnico, marveč na osnovi sklenjenega dednega dogovora. Z navedbami, da je sodišče v pravnomočni sodbi dopustilo možnost, da je A.K. obsojenki izročila kuverto z aneksom, ki je bil takrat lahko že podpisan, da so dediči vedeli za solidne odnose med obsojenko in pokojno, da sta priči D.B. in D.O. potrdili, da je vpričo njiju pokojna aneks odnesla v svoje prostore ter da je iz mnenja izvedenca grafološke stroke razvidno, da podpisa pokojne ni mogoče že na prvi pogled ločiti od spornega podpisa, kar po videnju obsojenkine zagovornice ne potrjuje dejstvenega sklepa, da je obsojenka vedela, da je podpis na aneksu v najemni pogodbi z dne 18.1.1990 ponarejen, vložnica zahteve izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje. Ne drži tudi očitek, ki po vsebini edini pomeni uveljavljanje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, da pravnomočna sodba nima razlogov, na podlagi katerih je sodišče prišlo do spoznanja, da je obsojenka vedela, da je podpis na aneksu k najemni pogodbi ponarejen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu utemeljilo tako, da je v razlogih sodbe navedlo, da je B.R. pred smrtjo oškodovanki M.S. povedala, da je za obsojeno že dovolj poskrbela, tako da slednja ne bo dobila ničesar, da je v oporoki, ki sicer ni bila veljavna, sporne prostore zapustila S., P.K.-ji, ki je kot priča podpisala oporoko, pa na izrecno vprašanje dejala, da obsojenka ne bo dobila ničesar. Obe sodišči tudi navajata, da B.R. v prisotnosti D.B. in D.O. obsojenki ni obljubila, da bo aneks podpisala in da je naslednji dan, to je 19.1.1990, v navzočnosti I.K., B.R. podpisala izjavo, s katero potrjuje podpis najemne pogodbe, ne pa tudi aneksa. Prav tako sta sodišči v obrazložitvi povedali, da pokojna B.R. obsojenki ni vrnila podpisanega aneksa, obsojenka pa je poslej o tem sploh ni spraševala. S temi razlogi je sodišče obrazložilo svojo ugotovitev, da je obsojenka vedela, da ji pokojna B.R. navedenih prostorov ni zapustila "v trajno last" in s tem tudi, da aneksa k najemni pogodbi ni podpisala ter da je podpis, v rubriki najemodajalka, ponarejen. Prav tako ne drži, da bi sodišči protispisno ugotovili, da se obsojenka ni udeležila prvega naroka v zapuščinskem postopku dne 6.9.1991, saj je iz obeh sodb razvidno ravno nasprotno. Okoliščina, ali je obsojenka na tem naroku predložila navedeni aneks, na katerem je bil podpis najemodajalke ponarejen, pa ni bistvena, saj je v opisu dejanja navedeno, da ga je v zapuščinskem postopku sodišču predložila v mesecu decembru 1991, česar pa niti vložnica zahteve ne prereka. Z nadaljnjo navedbo, da je napačno sklepanje sodišča, da bi bil aneks obravnavan, če bi bil predložen že na prvem naroku in s sklicevanjem na obsojenkino nepoznavanje predpisov, ki urejajo zapuščinski postopek, obsojenkina zagovornica prav tako zgolj izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

Kršitev zakona na katero se sklicuje vložnica v svoji zahtevi ni podana, zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu s 425. členom ZKP zahtevo zagovornice obsojene B.K. zavrnilo kot neutemeljeno.