Jedro

Presoja višine odškodnine za strah.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati (še) 1.000.073 SIT zadoščenja z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 9.2.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval skupaj še 5.453.000 SIT zadoščenja) je zavrnilo, prav tako višji obrestni zahtevek, kolikor tožnik zahteva za čas od 9.2.2002 do 27.6.2003 višje zamudne obresti. Toženo stranko je še zavezalo, da mora tožniku povrniti 2.406.904 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno od posameznih delov te terjatve.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati še 3.300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 9.2.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 227.270 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2006, ter 68.436 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je tako tožniku priznalo celotno zahtevano zadoščenje za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pritožbo pa zavrnilo le v delu, ki se nanaša na odločitev o zadoščenju za strah. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnik iz tega naslova upravičen do 1.466.500 SIT zadoščenja.

Zoper ta del sodbe (se pravi zoper tisti del, s katerim zahtevku za odškodnino za strah ni bilo v celoti ugodeno) je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodišče njegovega primarnega in sekundarnega strahu ni ustrezno ovrednotilo. Utrpel je namreč zelo hud primarni strah (ki je trajal celih 14 dni), saj se je bal, da bo popolnoma oslepel. Intenziven sekundarni strah (v obliki zaskrbljenosti) je trajal dva meseca, nato pa se je spremenil v občutek zagrenjenosti, zaradi česar je moral poiskati celo pomoč psihiatra. Še vedno ga skrbi (in ga bo tudi v bodoče), kako se bo razvijalo stanje poškodovanih očes. Zdravniki so mu namreč dali vedeti, da obstaja velika verjetnost, da se bo z leti njegov vid tako poslabšal, da bo popolnoma oslepel. Pri odmeri odškodnine je bilo tudi premalo upoštevano dejstvo, da je tožnik je prestajal intenziven primarni strah ob operaciji leta 1997 ter da ga je nato ponovno skrbelo za izid zdravljenja.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) so revizijsko sodišče in stranke vezani na tisto dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje. Revizija dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja in pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve obeh sodišč, na primer pri zatrjevanju o tem, da je moral poiskati psihiatrično pomoč. Revizijsko sodišče se zato s temi revizijskimi trditvami ni ukvarjalo.

Sicer pa soglaša s stališčem pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje pri odmeri zadoščenja za strah pravilno upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo o individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije mora biti vselej upoštevano le tako, da ne privede do različnega obravnavanja oškodovancev pred sodišči zgolj v odvisnosti od vneme posameznega oškodovanca v prikazovanju obsega in teže posledic, ter tako, da odmera odškodnine ni le posledica izključno oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Upoštevati je treba, da ima načelo individualizacije višine odškodnine korektiv v enako pomembnem načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja presojo tožnikovih posledic v primerjavi tudi z bistveno hujšimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Prav primerjava dosojenega zadoščenja z drugimi podobnimi primeri (na primer v zadevah, ki jih je vrhovno sodišče obravnavalo pod opr. št. II Ips 729/2003, II Ips 656/2003 in II Ips 359/2003) pokaže, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine za strah (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl.). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).