Jedro

Kriterije za presojo obstoja gospodarske enote, ki je predmet prenosa, je treba razlagati celostno in ne ločeno vsakega zase. Za presojo v obravnavnem primeru je odločilno dejstvo, da je prevzemnik začel opravljati isto dejavnost na istih sredstvih, in sicer takoj po prenehanju koncesije prenosnika z delom delavcev, ki so pri prenosniku delali na APM. Dejstvo, da prenosnik ni lastnik sredstev, danih v upravljanje, temveč je naročnik (koncedent - MOM), ne vpliva na pravni pojem prenosa po Direktivi.

Revidentove pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in druge pravice iz delovnega razmerja so po zakonu prešle na delodajalca prevzemnika že s samim prenosom dela podjetja, v katerem je delal. Revidentovo delovno razmerje je tako pri toženi stranki zakonito prenehalo in se nadaljevalo pri delodajalcu prevzemniku, zato nima podlage za zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki in za reparacijski zahtevek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 4. 1. 2007 nezakonito prenehalo in še traja. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki kot pomočnik vodje centra za vzdrževanje in urejanje avtobusne postaje. Tožena stranka je pravilno zaključila delovno knjižico brez izrecne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih – ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002). Tožena stranka ni uspela na javnem razpisu za podelitev ponovne koncesije za upravljanje in vzdrževanje Avtobusne postaje M. – APM, kjer je bil za novega koncesionarja izbran C. d.d., ki je po statusnem preoblikovanju v V. d.d. podpisal koncesijsko pogodbo z Mestno občino Maribor – MOM. V. d.d. bi kot prevzemnik po 73. členu ZDR že na podlagi samega zakona moral prevzeti vse delavce, ki so prej delali pri toženi stranki na APM. Tožena stranka zaradi spremembe delodajalca ni bila dolžna odpovedati pogodbe o zaposlitvi niti podpisati posebnega sporazuma o prenosu delavcev, tožnik pa ni bil dolžan skleniti nove pogodbe o zaposlitvi pri prevzemniku, čeprav je to storil. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni prišlo do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR pri prenosu koncesije upravljanja in vzdrževanja APM. Odločba o izbiri koncesionarja z dne 16. 8. 2006 in koncesijska pogodba med MOM in V. d.d. z dne 29. 11. 2006 ne določata ničesar o prenosu delavcev oziroma dejavnosti s tožene stranke na družbo V. d.d., zato ne moreta biti podlaga za prenos delavcev. Niso izpolnjeni pogoji iz zadeve Spijkers Sodišča Evropskih skupnosti – SES (C-24/85). Tožena stranka je imela na APM zaposlenih enajst delavcev, pri V. d.d. pa so se zaposlili le štirje, sodišči pa ne obrazložita, zakaj pri ostalih sedmih delavcih ni prišlo do prenosa. Ker so se pri V. d.d. zaposlili le štirje delavci tožene stranke od skupno enajstih, ni moglo priti do prenosa, ker niso bili prevzeti vsi delavci. Med toženo stranko in V. d.d. ni bil sklenjen pravni posel o prenosu podjetja, MOM je samostojno sklenil novo koncesijsko pogodbo z V. d.d, zato gre za dve ločeni (koncesijski) pogodbi in dve ločeni pravni razmerji. Sporazum o prevzemu delavcev s strani V. d.d. ni bil sklenjen, ker ga tožena stranka ni hotela podpisati. Tožena stranka bi morala obvestiti tožnika o prenehanju delovnega razmerja pri njej. S tem, ko so bili uporabljani žigi tožene stranke še po datumu prenosa koncesije, je izkazano, da je delal za toženo stranko in ne za koncesijskega prevzemnika. Pravno naziranje sodišč prve in druge stopnje je v nasprotju s 74. členom Ustave RS, saj bi po njem moral vsak gospodarski subjekt, ki z državo ali lokalno skupnostjo sklene koncesijsko pogodbo, hkrati prevzeti delavce prejšnjega koncesionarja.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. V obravnavani zadevi je glede utemeljenosti tožnikovega zahtevka ključno vprašanje, ali je prišlo do spremembe njegovega delodajalca v skladu s 73. členom ZDR. Ta določa v prvem odstavku za primer, če pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, da preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Navedena določba sledi Direktivi 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), ki zagotavlja varstvo delavcev v primeru spremembe delodajalca. Določbe ZDR o spremembi delodajalca je treba razlagati ob upoštevanju te Direktive in obsežne sodne prakse SES. Direktiva v 1.b točki 1. člena opredeli, kaj se šteje za prenos podjetja: prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska. Za ohranitev identitete gre v primeru, ko preneseno podjetje ali del podjetja nadaljuje ali ponovno začne opravljati enako ali podobno dejavnost pri novem delodajalcu. V primeru Spijkers (zadeva C-24/85 iz leta 1986) je SES navedel kriterije, ki naj bi se upoštevali za presojo o tem, ali gre za prenos v smislu Direktive (takrat še Direktive 77/78/EGS) ali ne. Za odločilni kriterij prenosa v smislu direktive je štel, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto. Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, pa je navedel okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Tudi v kasnejših primerih se je SES skliceval na kriterije iz zadeve Spijkers, deloma pa je svojo razlago še dopolnjeval. 8. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik leta 2001 razporejen s strani C. d.d. (predhodnik V. d.d.) k toženi stranki na delovno mesto pomočnika vodje centra za vzdrževanje in urejanje avtobusne postaje na podlagi sporazuma o prehodu delavcev, potem ko je tožena stranka s koncesijsko pogodbo prevzela upravljanje in vzdrževanje APM. Dne 29. 11. 2006 je bila po izteku pogodbe iz leta 2001 podpisana nova koncesijska pogodba med V. d.d. in MOM. Dne 21. 12. 2006 je potekal sestanek na temo primopredaje APM, na kateri so bili navzoči predstavniki tožene stranke, V. d.d. in MOM, ki so zapisniško sprejeli sklep, da V. d.d. kot novi koncesionar sprejme štiri zaposlene na APM. Tožena stranka je dejansko nehala opravljati koncesijsko dejavnost 4. 1. 2007, ko je tožena stranka zaključila tožnikovo delovno knjižico, s tem dnem je tudi prišlo do prenosa v skladu s 73. členom ZDR. Dne 5. 1. 2007 se je tožnik zaposlil pri V. d.d ob podpisu pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje prometa in nadaljeval z delom na APM. Nadaljevanje dela na APM pri V. d.d. je bilo ugotovljeno še za 3 delavce, ki so pred tem delali pri toženi stranki.

9. Tudi po presoji revizijskega sodišča se je pri prenosu koncesijskega opravljanja dejavnosti upravljanja in vzdrževanja APM izpolnil zakonski dejanski stan spremembe delodajalca iz 73. člena ZDR. Glede na razloge, ki jih je navedlo SES v zadevi Spijkers, je prišlo do prenosa gospodarske enote, saj je prevzemnik (V. d.d) začel opravljati isto dejavnost, kot jo je predhodno prenosnik (tožena stranka), pri tem uporablja ista materialna poslovna sredstva, med katerimi so poglavitne nepremičnine, ki sploh omogočajo obratovanje APM. Prevzel je tudi del delavcev, ki so delali v okviru APM.

10. Revident neutemeljeno meni, da bi morala biti med prenosnikom in prevzemnikom neposredna (pogodbena) pravna zveza. SES je v več zadevah zavzel stališče, da do prenosa podjetja v pomenu Direktive lahko pride brez neposredne pogodbene povezave (1) med prenosnikom in prevzemnikom (npr. Daddy's Dance Hall – C-324/86, Merckx in Neuhuys – združeni zadevi C-171/94 in C-172/94, Liikenne – C-172/99, Abler – C-340/01). Kriterije za presojo obstoja gospodarske enote, ki je predmet prenosa, je treba razlagati celostno in ne ločeno vsakega zase (13. odstavek obrazložitve zadeve Spijkers), zato je za presojo v obravnavnem primeru odločilno dejstvo, da je prevzemnik začel opravljati isto dejavnost na istih sredstvih, in sicer takoj po prenehanju koncesije prenosnika z delom delavcev, ki so pri prenosniku delali na APM. Dejstvo, da prenosnik ni lastnik sredstev, danih v upravljanje, temveč je naročnik (koncedent - MOM), ne vpliva na pravni pojem prenosa po Direktivi (zadeve Güney-Görres – C-232/04 in Demir – C-233/04).

11. Sodišče druge stopnje se je po presoji revizijskega sodišča o kriterijih, ki kažejo na prenos, določno in jasno opredelilo, zato ni prišlo do kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na pravno oceno prenosa ne more vplivati dejstvo, da prevzemnik ni zaposlil vseh delavcev prenesenega obrata – po revidentovih navedbah štiri od enajstih, saj je bilo to dejstvo pri presoji obstoja gospodarske enote in njenega prenosa upoštevano skupaj z ostalimi relevantnimi elementi, na kar je sodišče druge stopnje izrecno opozorilo na četrti strani svoje obrazložitve. Delovnopravni status delavcev, ki jih prevzemnik ni prevzel, čeprav bi jih moral, ni predmet tega delovnega spora. Ne drži, da bi sodišči prve in druge stopnje protispisno povzeli navedbe tožene stranke, saj iz listin v spisu izhaja, da je ta odklonila podpis posebnega sporazuma o prevzemu delavcev, ker je menila, da je že na podlagi 73. člena ZDR prišlo do zakonskega prenosa delovnih razmerij na prevzemnika, pri čemer se je bala, da bi ji podpis pogodbe škodil. Zaradi ravnanja prevzemnika, ki ni želel prevzeti delavcev brez sklenitve pogodbe, je tudi obvestila inšpektorja za delo. Prav tako na drugačno presojo ne more vplivati dejstvo, da prevzemnik poleg koncesijske dejavnosti opravlja tudi dejavnost avtobusnih prevozov, saj odločilno dejstvo predstavlja prenos obrata APM in morebitno prevzemnikovo opravljanje več dejavnosti poleg prenesene na to sploh ne vpliva.

12. Revidentovo zatrjevanje, da prevzeti delavci pri prevzemniku ne opravljajo istih del, je nedovoljena revizijska novota, ki zato ni upoštevna (372. člen ZPP). Z nestrinjanjem glede datuma prenosa obrata APM pa revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Namen Direktive in 73. člena ZDR je v zagotavljanju nepretrganosti delovnih razmerij, ki obstajajo v okviru gospodarske enote, neodvisno od spremembe delodajalca. Revidentove pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki in druge pravice iz delovnega razmerja so po zakonu prešle na delodajalca prevzemnika že s samim prenosom dela podjetja, v katerem je delal. Poseben dogovor o prevzemu delavcev zato tudi ni nujen pogoj za prenos njihovih delovnih razmerij na prevzemnika. Prav tako zaradi prenosa ni bilo treba sklepati novih pogodb o zaposlitvi. Revidentovo delovno razmerje je tako pri toženi stranki zakonito prenehalo in se nadaljevalo pri delodajalcu prevzemniku, zato revident nima podlage za zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki in reparacijski zahtevek (enako VIII Ips 315/2006).

14. S sprejetim stališčem ne gre za kršitev 74. člena Ustave RS, saj iz sodb prve in druge stopnje ne izhaja avtomatizem, po katerem bi moral vsak nov koncesionar prevzeti delavce prejšnjega koncesionarja ne glede na naravo in vrsto koncesije, ampak se mora za vsak primer posebej ugotavljati, če dejanske okoliščine ustrezajo pravnemu standardu prenosa podjetja/obrata po Direktivi oziroma spremembi delodajalca po 73. členu ZDR.

15. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Ker odgovor tožene stranke na revizijo ne vsebuje ničesar bistvenega, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da stroške tega odgovora krije tožena stranka sama (155. člen ZPP v povezavi s 165. členom ZPP).

Op. št. (1): Takšno stališče je bilo povzeto tudi že v odločitvah Vrhovnega sodišča (npr. zadeva VIII Ips 446/2007).