Jedro

Življenjsko in logično je, da tožnika s tožencem ne bi sklenila darilne pogodbe, če ne bi bil njun zet. Dejstvo sklenjene zakonske zveze med tožencem in hčerko tožencev je bilo torej odločilno pri sklenitvi darilne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvotopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jima je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bosta tožnika pri nepremičninah parc. št. 96/2 – travnik v izmeri 140 m2, parc. št. 96/3 – stavbišče v izmeri 98 m2 ter parc. št. 96/4 – travnik v izmeri 567 m2, vpisanih pri z.k. vl. št. ..., k.o. S, vpisala kot lastnika in sicer vsak do ene idealne osmine, ker v nasprotnem primeru takšno listino nadomesti ta sodba. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku 1.396,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicuje na vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlaga spremembo oziroma podrejeno razveljavitev sodbe. Datum sklenitve sporne darilne pogodbe po oceni tožeče stranke ni relevanten za presojo motiva (nagiba). Iz obdobja sedmih let po sklenitvi zakonske zveze je mogoče kvečjemu zaključiti, da je bila zakonska zveza med toženo stranko in VV toliko večji motiv (nagib), saj sta v tem obdobju živela skupaj, se dobro razumela, tudi že nekaj ustvarila, zato je bilo popolnoma življenjsko, da tožnika darujeta tudi tožencu, saj nista mogla vedeti, da bo prišlo kasneje do razveze. Ni sporno, da je toženec s takratno ženo želel zgraditi delavnico, za katero financiranje sta potrebovala hipotekarni kredit. Končni cilj je lahko bil pridobitev hipotekarnega bančnega posojila ter kasneje izgradnja prizidka, vendar pa to v nobenem primeru ne predstavlja motiva (nagiba), zaradi katerega sta tožeči stranki zemljišče darovala tudi toženi stranki. Tudi tožnik je popolnoma jasno izpovedal, da je bivšemu zetu podaril skupaj s hčerko le iz razloga, ker je bil poročen z njo. Vrnitev darila pa zahteva iz razloga, ker ni več poročen z hčerko. Prav tako ni pravilen zaključek sodišča, da darila toženec tako ali tako ne bi mogel vrniti v naravi. Predmet darilne pogodbe namreč predstavlja idealni delež na vseh nepremičninah, ki so bile in ki so vpisane na tožeče stranke. Toženec je na obravnavi sam pojasnil, da so bila vlaganja pred pridobitvijo kredita manjšega obsega in celo zanemarljiva. Res pa je toženec skupaj s hčerko zgradil nov objekt – prizidek, ki se uporablja za delavnico in stanovanje. Vendar ta prizidek predstavlja črno gradnjo, saj nima potrebnih dovoljenj. Ob vrnitvi darila pa bi tožencu ostal eventuelno denarni zahtevek v vrednosti dosežene koristi, ki pa je ni, ker gre za črno gradnjo.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve, poudarja pravilnost dejanskih in pravnih razlogov sodbe ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe v celoti.

Pritožba ni utemeljena.

Obravnavana sodba vsebuje sledeče dejanske ugotovitve: tožnika sta z darilno pogodbo z dne 12.3.1994 tožencu (bivšemu zetu) in svoji hčerki VV podarila vsakemu ¼ nepremičnine, vpisane v vl. št. ... k.o. S; darilna pogodba je bila sklenjena dobrih sedem let po sklenitvi zakonske zveze toženca in VV, ki je bila razvezana s sodbo dne 13.10.2005; toženec in VV sta pred sklenitvijo darilne pogodbe izvedla nekatera manjša vlaganja v obstoječo stanovanjsko hišo; na podlagi sklenjene darilne pogodbe sta pridobila bančno hipotekarno posojilo in zgradila delavnico in stanovanje na zemljišču, ki je predmet darilne pogodbe. Tožeča stranka je jasno opredelila tudi materialnopravno podlago svojega zahtevka in sicer, da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe s tožencem sklenjena zakonska zveza s hčerko tožnikov, zaradi kasnejše razveze zakonske zveze, pa je odpadla podlaga pravnega posla. Sodišče prve stopnje je sicer povsem pravilno in v skladu s sodno prakso opredelilo pravno naravo darilne pogodbe. Ta je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjenca, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (1. odst. 51. člena ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti v skladu s 4. odst. 210. člena ZOR (o tem tudi Pravno mnenje občne seje VS RS, 21. in 22.12.1987 ter obširna sodna praksa). Da gre tudi v obravnavanem primeru za odpadlo pravno podlago darila obeh tožnikov, po presoji pritožbenega sodišča ne more biti niti vprašljivo. Pritožba ima prav, da datum sklenitve darilne pogodbe ni odločilen za presojo nagiba, niti med strankama nesporno dejstvo, da sta toženec in hčerka tožnikov pred sklenitvijo darilne pogodbe izvedla nekatera manjša vlaganja v obstoječo stanovanjsko hišo ter da sta za financiranje gradnje delavnice potrebovala hipotekarni kredit. Pritožba pravilno opozarja, da je življenjsko in logično le to, da tožnika s tožencem ne bi sklenila darilne pogodbe, če ne bi bil njun zet. Dejstvo sklenjene zakonske zveze med tožencem in hčerko tožencev je bilo torej odločilno pri sklenitvi darilne pogodbe.

Vendar je glede na ostale ugotovljene okoliščine kljub temu pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj vračilo darila v naravi tako, kot ga zahtevata tožnika, ni mogoče. Po ugotovitvah sodišča sta toženec in hčerka tožnikov na delu podarjene nepremičnine zgradila nov objekt – prizidek, ki se uporablja za delavnico in stanovanje. Navedeno dejstvo med strankama ni sporno. Po ustaljeni sodni praksi takšna sprememba na podarjeni nepremičnini predstavlja oviro za vračilo podarjenega premoženja v naravi. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da prizidek predstavlja črno gradnjo, zaradi česar naj bi obstajala dolžnost vrnitve v naravi, je ne le novo dejstvo, ki ga v pritožbi ni mogoče uveljavljati glede na določbo 1. odst. 338. člena ZPP, pač pa hkrati pomeni v konkretni situaciji tudi pravno povsem nerelevantno okoliščino. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP. Tožena stranka mora sama kriti stroške pritožbenega postopka, ker glede na vsebino odgovora na pritožbo ne gre za potrebne stroške postopka.