Jedro

Glede tožbenega zahtevka je instančno sodišče pravilno ravnalo, ko je štelo, da gre za en sam tožbeni zahtevek. Tega je tožnik oblikoval v tožbi dne 04.07.1997, ko je zahteval plačilo 6.750.029 tolarjev odškodnine s pripadki, po seznanitvi z mnenji izvedencev pa je dne 15.12.1999 delno umaknil tožbo, tako da je zahteval plačilo 4.458.029 tolarjev s pripadki. Naslednje razpolaganje s tožbenim zahtevkom v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil 27.12.1999, ni bilo v skladu z 182. členom ZPP, ker tožnik ni oblikoval več različnih tožbenih zahtevkov. V tako imenovanem "sekundarnem tožbenem zahtevku" je sicer predlagal spremembo tožbe, ker je povečal tožbeni zahtevek na 4.898.029 tolarjev odškodnine s pripadki (drugi odstavek 184. člena ZPP), vendar je šlo za enak zahtevek, saj je bil naperjen proti istemu tožencu, na podlagi iste dejanske in pravne podlage (prvi odstavek 182. člena ZPP v zvezi z 41. členom ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pravilno zapisalo, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o razpolaganju tožeče stranke s tožbenim zahtevkom (270. in 272. člen ZPP), toda ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj ni šlo za kombinacijo dveh različnih tožbenih zahtevkov in ni zakonite podlage za tak tožbeni zahtevek, s katerim bi tožnik uveljavljal, naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita, tako da se izrek glasi: "Tožena stranka - zavarovalnica mora plačati tožniku M. T. 3.578.029 SIT (z besedo: tri milijone petstooseminsedemdeset tisoč devetindvajset tolarjev) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo; * od zneska 31.500 SIT od 27.07.1997 do plačila, * od zneska 9.009 SIT od 10.04.1997 do plačila, * od zneska 9.520 SIT od 11.06.l996 do plačila, * od zneska 8.000 SIT od 10.08.1999 do plačila in * od zneska 3.520.000 SIT od 04.02.2000 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 630.418 SIT, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 04.02.2000 do plačila in 26.293 SIT, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 16.11.2000 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev." V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožniku 14.407 SIT stroškov za revizijo z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 19.06.2002 do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo potrebna prisilna izvršitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 2.728.029 tolarjev odškodnine z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od zneskov: od 31.500 tolarjev od 27.07.1997 do plačila, od 9.009 tolarjev od 10.04.1997 do plačila, od 9.520 tolarjev od 11.06.1996 do plačila, od 8.000 tolarjev od 10.08.1999 do plačila in od 2.670.000 tolarjev od izdaje sodbe do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči dne 10.03.1996, da mu je zaradi nesreče nastala premoženjska in nepremoženjska škoda in da je zanjo odgovorna tožena stranka, pri kateri je imel zavarovano odgovornost za svoje vozilo N. P., ki je povzročil nesrečo. Sodišče je tožniku prisodilo za premoženjsko škodo 58.029 tolarjev z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Za nepremoženjsko škodo mu je po subsidiarnem tožbenem zahtevku priznalo 2.670.000 tolarjev in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi zdravljenjem 1.200.000 tolarjev, za strah 250.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.000.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi skaženosti 220.000 tolarjev, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva prve sodbe dalje. Tožnikov primarni tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo je zavrnilo, prav tako sekundarni tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo, ki presega prisojene zneske.

Po tožnikovi pritožbi, češ da sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni mogoče preizkusiti in da je napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in spremenilo izrek o "primarnem tožbenem zahtevku", tako da je tožniku prisodilo za premoženjsko škodo glavnico 58.029 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Za nepremoženjsko škodo mu je prisodilo 3.170.000 tolarjev in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 1.400.000 tolarjev, za strah 250.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.300.000 in za duševne bolečine zaradi skaženosti 220.000 tolarjev. V presežnem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi s "sekundarnim tožbenim zahtevkom" je odločitev o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo razveljavilo. V preostalem, še izpodbijanem delu prve sodbe, pa je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede litispendence primarnega in sekundarnega tožbenega zahtevka se strinja, da je tožbeni zahtevek glede glavne stvari enak, poudarja pa razliko glede zamudnih obresti kot akcesornih terjatev. Zahtevka pa se razlikujeta, ker sta oba postavljena glede na različne cenovne razmere od zapadlosti (dan vložitve tožbe oziroma dan sodbe) in glede na različne kriterije pri odmerjanju odškodnine. V zvezi z zapadlostjo plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 312/98, v kateri so prisojene obresti za nepogodbeno odškodninsko obveznost po 919. členu ZOR in je sodišče izrecno zapisalo, da določbe četrtega odstavka ZOR ne veljajo le za primere, ko zahtevke uveljavlja zavarovanec, ampak tudi za primere ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja oškodovanec. Nadalje vrhovno sodišče poudarja, do določba 919. člena ZOR ne izključuje zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode. Revizija graja stališče instančnega sodišča, da postaneta obseg in višina nepremoženjske škode znana šele z izdajo prvostopenjske sodbe in da tožena stranka (zavarovalnica) šele z dnem izdaje sodbe pride v zamudo. Tako stališče je podcenjujoče do oškodovancev, odvetnikov in pravnikov na zavarovalnicah in bi v končni fazi onemogočalo vse izvensodne poravnave. Revizija poudarja, da sodna praksa že desetletja usklajeno stoji na stališču, da postaneta obseg in višina nepremoženjske škode znana z zaključenim zdravljenjem. Bistveno je, kdaj se škoda tako manifestira in v določenem obsegu, da oškodovanec lahko uveljavlja odškodninski zahtevek. To velja tako za zamudo, kot za zastaranje odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj razlikovanje ni mogoče. Ko je bilo tožnikovo zdravljenje končano, je tožnik 21.05.1997 lahko postavil svoj odškodninski zahtevek, najkasneje pa je tožena stranka prišla v zamudo, ko se je tožnikovo zdravljenje v celoti stabiliziralo 16.06.1998 oziroma 14 dni po tem datumu. Tedaj je potekel rok, ki ga je zakonodajalec v 919. členu ZOR določil za izplačilo odškodnine, razen če zavarovalnica dokaže, da je za ugotovitev njene obveznosti ali njenega zneska potreben daljši čas. Ker sodišči prve in druge stopnje nista razložili, zakaj naj bi zavarovalnica potrebovala daljši čas za ugotovitev obsega oziroma višine tožnikove škode, jima revizija očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči sploh nista ugotavljali kdaj je tožena stranka prejela ustrezno dokumentacijo, niti nista pojasnili, kakšno akontacijo bi morala izplačati po tretjem odstavku 919. člena ZOR. V zvezi z razlago o dvojni valorizaciji, ker se odškodnina po eni strani odmerja po razmerah ob izdaji sodbe, po drugi strani pa bi zamudne obresti tekle že od 15. dneva po prejemu odškodninskega zahtevka, se revizija sicer strinja, vendar meni, da bi bilo treba odškodnino pač prisoditi po razmerah ob izdaji sodbe in višino odškodnine enostavno preračunati na dan nastanka zamude na podlagi indeksov drobno prodajnih cen. Po mnenju revizije je sodna praksa, ki prisoja zamudne obresti za nepremoženjsko škodo šele od dneva prve sodbe dalje, odraz oziroma posledica popolnoma drugačnih razmer v času hiperinflacije, saj je v tistih časih pomenila edino možno zaščito oškodovancev. Toda načelno pravno mnenje, ki je bilo sprejeto v Bugojnem dne 29.05.1987 je zastarelo. Danes je slovenska valuta stabilna in inflacija znaša 6 % letno, zato je sodna praksa, ki temelji na tem mnenju, v direktnem nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, ki varuje pravico oškodovanca. Ker so inflacijske razmere podobne tistim iz 70-ih let, se mora tudi sodna praksa vrniti v razmere, ko je bil sprejet ZOR in priznavati zamudne obresti od dne, ko je oškodovanec dolžnika pozval k plačilu odškodnine oziroma od naslednjega dne po vložitvi tožbe. Na koncu navaja, da so zamudne obresti sankcija za zamudo in se sklicuje na 186. člen ZOR in 919. člen ZOR. Sodišču druge stopnje ponovno očita, da ni razumelo razlogov, zaradi katerih je tožeča stranka oblikovala primarni in sekundarni tožbeni zahtevek, in da ni prav, da upošteva le prvi odstavek načelnega pravnega mnenja, sprejetega v Bugojnem, drugega, ki upošteva čas od nastanka škode do plačila, pa ne. To zavarovalnice, ki morajo zasledovati ekonomske interese, naravnost sili v pravdanje, sodni postopki pa so predolgi in se še podaljšujejo. Tožnik v reviziji tudi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje prenizko ovrednotili nepremoženjsko škodo.

Obširno povzema ugotovljene okoliščine, navaja primere iz nekaterih sodb na celjskem območju in meni, da ni razlogov za diskriminacijo.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta vse sestavine, ki so predpisane v 324. ali 360. členu ZPP. Obrazložitvi sodb vsebujeta vse tiste navedbe o dejstvih in predpise, na katere se opirata, na druge razloge, ki se zdijo pravdni stranki sicer pomembni, a niso odločilnega pomena, pa sodišči nista dolžni odgovarjati. Ugotavljanje datuma, ko je tožena stranka od tožnika prejela ustrezno dokumentacijo, za odločitev v zadevi ni pomembno in bodo razlogi pojasnjeni v nadaljevanju. Tudi glede tožbenega zahtevka je instančno sodišče pravilno ravnalo, ko je štelo, da gre za en sam tožbeni zahtevek. Tega je tožnik oblikoval v tožbi dne 04.07.1997, ko je zahteval plačilo 6.750.029 tolarjev odškodnine s pripadki, po seznanitvi z mnenji izvedencev pa je dne 15.12.1999 delno umaknil tožbo, tako da je zahteval plačilo 4.458.029 tolarjev s pripadki. Naslednje razpolaganje s tožbenim zahtevkom v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil 27.12.1999, ni bilo v skladu s 182. členom ZPP, ker tožnik ni oblikoval več različnih tožbenih zahtevkov. V tako imenovanem "sekundarnem tožbenem zahtevku" je sicer predlagal spremembo tožbe, ker je povečal tožbeni zahtevek na 4.898.029 tolarjev odškodnine s pripadki (drugi odstavek 184. člena ZPP), vendar je šlo za enak zahtevek, saj je bil naperjen proti istemu tožencu, na podlagi iste dejanske in pravne podlage (prvi odstavek 182. člena ZPP v zvezi z 41. členom ZPP). Zato je sodišče druge stopnje pravilno zapisalo, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o razpolaganju tožeče stranke s tožbenim zahtevkom (270. in 272. člen ZPP), toda ta pomanjkljivost ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), saj ni šlo za kombinacijo dveh različnih tožbenih zahtevkov in ni zakonite podlage za tak tožbeni zahtevek, s katerim bi tožnik uveljavljal, naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (tretji odstavek 182. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialnopravne predpise ko sta se po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/89) odločili, da tožniku pripada denarna odškodnina za vso premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 10.03.1996. Le pri odločanju o pravnem standardu pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo sta premalo upoštevali duševne posledice zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in tožnikov strah takoj po nesreči in med zdravljenjem. Sodišči prve in druge stopnje sta v tožnikovem primeru ugotovili, katere oblike nepremoženjske škode je utrpel, nato pa sta individualizirali obseg njegovega trpljenja.

Individualizacija je pomembna zato, ker ljudje ne čutimo enako in se različno odzivamo na bolečino in na tuje okolje; zlasti velike razlike med ljudmi pa se kažejo pri duševnih posledicah zaradi poškodbe. Te se lahko odražajo kot strah ali kot duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, ki so močno odvisne od oškodovanca samega, od njegovega načina življenja in od dela, ki ga opravlja. Zato je subjektivno občutenje posameznika bistveno za pravno presojo, kakšna je pravična denarna odškodnina. Ta presoja poteka v dveh fazah. Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je o določitvi razpona, ki ga je treba upoštevati za primere te vrste. Pri tem se kaže kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa imajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja in so na razpolago na različnih nosilcih, pa naj gre za računalniško evidenco ali za knjižno izdajo. Ožja individualizacija pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanu, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev višine odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin. Pri te-m se revizija neutemeljeno sklicuje na nekatere sodbe s celjskega območja, ker Vrhovno sodišče Republike Slovenije upošteva sodno prakso z območja celotne države in ožjo individualizacijo. Ker gre v konkretnem primeru za mladega oškodovanca, ki čuti posledice poškodbe in duševno trpi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki se kaže pri opravljanju dela in v življenju sploh, saj ne more opravljati dejavnosti, pri katerih ima skrčena kolena, tako da ne more prelopatati vrta in ima težave pri športnem udejstvovanju, je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je prvo sodišče prisodilo prenizko odškodnino za to obliko škode, vendar je ni zvišalo v zadostni meri. Revizijsko sodišče je prepričano, da je za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravična odškodnina 1.500.000 tolarjev, zato je delno ugodilo reviziji in pravnomočno prisojeno odškodnino zvišalo za 200.000 tolarjev.

Zvišalo je tudi odškodnino za strah, ker se je tožnik nedvomno ustrašil, ko je bil po nesreči ukleščen v poškodovanem vozilu, pa tudi zdravljenje se je kompliciralo, tako da je za prestani strah pravična odškodnina 400.000 tolarjev. Zato je sodišče delno ugodilo reviziji in zvišalo pravnomočno prisojeno odškodnino še za 150.000 tolarjev. Glede ostalih oblik nepremoženjske škode pa je ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje prisodili primerno odškodnino ter je zavrnilo ta del revizije kot neutemeljen.

V zvezi z izvajanjem revizije o datumu zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se sodišče v celoti strinja s tem, da pride dolžnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01). Toda vse navedeno pri doslej uveljavljeni sodni praksi ni učinkovalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. Ni mogoče trditi, da argumenti, ki jih ponuja revizija za spremembo sodne prakse, niso strokovno utemeljeni in prepričljivi. Pooblaščenci tožnika so že v več revizijskih zadevah uveljavljali enake trditve in ponudili enake argumente, vendar pa z njimi ustaljene dolgoletne sodne prakse niso uspeli spremeniti.

V 189. členu ZOR, ki opredeljuje obseg povrnitve gmotne škode in se uporablja tudi za nepremoženjsko škodo, je v drugem odstavku predpisano, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Zakon kaj drugega ne odreja. To določilo je povzročilo, da je v času naglo naraščajoče inflacije in hiperinflacije prišlo do spremembe dotlej uveljavljene sodne prakse, ker so bile obresti daleč pomembnejše od glavnice in so porušile vse razmerja. Tedaj so predstavniki zveznega sodišča, republiških sodišč in pokrajinskih sodišč ter vrhovnega vojaškega sodišča na skupni seji dne 25.1.1997 v Bugojnem sprejeli stališče, ki ga omenja revizija, ki pa danes ne zavezuje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa, ki se po osamosvojitvi Slovenije ni spremenila, saj je bila tedaj še vedno visoka inflacija. Žal tudi po letu 1993, ko zakonodajalec kljub poteku roka iz Ustavnega zakona za izvedbo ustave (UZIU, Ur. l. RS, št. 33/91 - I) ni sprejel ustrezne obligacijske zakonodaje, sodišča niso spremenila sodne prakse, vse do uveljavitve OZ in Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (ZPOMZO, Ur. l. RS, št. 45/95 in ZPOMZO-A, Ur. l. RS, št. 109/2001), tako da je pričakovati, da bodo sodišča ob uzakonjeni 8 odstotni obrestni meri zamudnih obresti (začasno sicer 13,5 odstotni obrestni meri) in prenehanju obrestovanja, ko vsota zapadlih obresti doseže glavnico, od 1.1.2002 dalje spet priznavala zamudne obresti za denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve terjatve dalje. Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 pa ni mogoče, ker bi to rušilo ustaljeno sodno prakso in enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91 - I) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletno sodno prakso, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, je treba spremeniti, vendar pa je treba upoštevati, da je sporov, v katerih oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo veliko, njihova obravnava pa je v različnih fazah sodnega (ali izven sodnega) postopka. Zato dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti le v posamičnem primeru, v katerem revident izrazi svoje nestrinjanje z ustaljeno razlago zakonskih določil, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Tudi sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pod opr. št. II Ips 312/98 tožniku ne da želenega rezultata in to iz dveh razlogov: najprej zato, ker je šlo v navedenem primeru za izključno pogodbeno zavarovanje odgovornosti podjetja in presojo razmerja po 919. členu ZOR, konkretni tožnikov primer pa temelji tudi na predpisih, ki zahtevajo obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu. Zato je zavarovalnica v zadevi II Ips 312/98 lahko uveljavila v pogodbi določeno omejitev zavarovalne vsote. Drugi razlog pa je v tem, da izkazanost obstoja zgolj ene sodbe, v kateri je sodišče zavzelo drugačno pravno stališče, še ne izkazuje utečene in enotne sodne prakse, pa čeprav gre za sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je celo objavljena v zbirki odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (zbirka odločb 1999, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 59).

Ker je revizijsko sodišče delno spremenilo pravnomočno prisojeno odškodnino, se je tožnikov uspeh pred sodiščem prve stopnje zvišal na 73 odstotkov. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odmerilo stroške na 689.014 tolarjev, je upravičen do vračila 502.980 tolarjev in do povračila stroškov za izvedenca 167.160 tolarjev, skupaj torej 670.140 tolarjev. Ker je tožena stranka upravičena do povrnitve 27 odstotkov stroškov od 147.120 tolarjev, kar znese 39.722 tolarjev, znaša razlika 630.418 tolarjev. Obresti tečejo od prve sodbe dalje. Poleg tega gre tožniku tudi povrnitev 39 odstotkov od priglašenih 67.417 tolarjev pritožbenih stroškov, to je 26.293 tolarjev z obrestmi od sodbe drugostopenjskega sodišča dalje.

Tožnik je upravičen tudi do povrnitve dela revizijskih stroškov v znesku 68.604 tolarjev. Ker je z revizijo uspel z 21-odstotki, mu gre povrnitev 14.407 tolarjev (prvi in drugi odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).