Jedro

Povečana vrednost in zato obstoj terjatve iz naslova vlaganj v nepremičnino nista ovira za vzpostavitev lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca na celi nepremičnini. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj v nepremičnino torej na podlagi dopolnjene določbe 25. člena ZDen ne pridobi stvarnopravnih upravičenj, temveč obligacijsko terjatev. Tako stališče je že zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, U-I-367/98 z dne 25. 5. 2000 (OdlUS IX/1). Že iz samega besedila 26. člena ZDen-B, ki ga je v tej določbi uporabil zakonodajalec "organ, ki vodi postopek", izhaja, da se nanaša na postopke, ki ob uveljavitvi ZDen-B še niso bili pravnomočno končani, pa tudi sicer je naslovljena na najemojemalce in upravičence do vrnitve. Do povrnitve vlaganj je zavezanec za denacionalizacijo upravičen le, če je zaradi njegovih vlaganj prišlo do povečane vrednosti nepremičnine. Ker se upošteva le dejanski učinek vlaganj niti ni nujno, da je povečana vrednost enaka vloženim sredstvom. Če je zaradi vlaganj prišlo do večvrednosti nepremičnine, je zavezanec po petem odstavku 25. člena ZDen upravičen le do razlike v vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla: zahtevo tožnika za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 826/95-16 z dne 28. 1. 1998, v zadevi denacionalizacije stavbe K. 4 v A., vrnjene z odločbo Ministrstva za kulturo z dne 13. 4. 1995, za vrnitev razlike v vrednosti, nastale zaradi investicij zavezanca, s priznanjem solastnine na denacionalizirani nepremičnini (1. točka izreka) in zahtevo tožnika za izplačilo povečane vrednosti z zakonitimi obrestmi (2. točka izreka). V obrazložitvi sklepa navaja, da je pritožbo tožeče stranke zoper odločbo o vračilu nepremičnine "Sanatorij E" Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo, in v svoji sodbi ugotovilo, da je izvedeniško mnenje in cenitev izvedenca AA, izdelana julija 1994, pravilna, v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in metodologijo vrednotenja. Vrednost nepremičnine se je po podržavljenju zmanjšala za 5,25%. Predlagatelj obnove je s cenitvijo z dne 5. 7. 1996 in dodatkom k cenitvi z dne 8. 4. 1998 cenilca B.B. dokazoval bistveno povečano vrednost nepremičnine. Revalorizirana vlaganja po izračunu tega izvedenca znašajo 632.001 DEM, ob denacionalizaciji v juliju 1994 pa naj bi bila vrednost celotne nepremičnine 984.075 DEM. Cenitev iz leta 1996 je že bila predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in pozneje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, dodatek k cenitvi pa je nov dokaz in se nanaša na hipotečna bremena, ki niso bila poplačana s strani zavezanca oziroma tega v postopku ni dokazal. Tožena stranka ocenjuje, da izvedenskega mnenja in dodatka na podlagi že ugotovljenega dejanskega stanja, ki se razlikuje od izvedenskega mnenja v rednem postopku, ni mogoče šteti za nov dokaz. Pri tem se sklicuje na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerih je bil predlog za obnovo postopka vložen tudi prepozno, po preteku enomesečnega subjektivnega roka. Sprememba ZDen pa ni obnovitveni razlog iz 249. člena ZUP. Ker je predlog za obnovo postopka prepozen in ker ni verjetno izkazan obnovitveni razlog, je tožena stranka predlog zavrgla. Podrejeni zahtevek, ki se nanaša na vlaganja, ki naj bi presegla zakonski prag v smislu ZDen-B, je pravočasen. Po novem petem odstavku 25. člena ZDen lahko zavezanec zahteva iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti pod določenimi pogoji. V rednem postopku je že bila ugotovljena vrednost stavbe in so bila upoštevana vsa dokazana investicijska vlaganja zavezanca. Novela ZDen metod vrednotenja ni spremenila. Ker je bila manjvrednost vrnjene nepremičnine že pravnomočno ugotovljena, ponovno ugotavljanje investicijskih vlaganj zavezanca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine nima podlage v petem odstavku 25. člena ZDen. Vlagatelj bi bil upravičen do povračila vlaganj, če bi bilo v že pravnomočno končanem postopku ugotovljeno povečanje vrednosti. Ker pa je bila ugotovljena manjvrednost stavbe v času vračanja, ni bilo pogojev za uvedbo postopka za ugotavljanje višine vrednosti vlaganj, kar je narekovalo zavržbo te zahteve.

Tožeča stranka izpodbija navedeno odločbo zaradi nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče po vpogledu v upravne spise, v spis Okrožnega sodišča v A. v pravdni zadevi o priznanju solastnine, v navzočnosti zastopnika javnega interesa in po zaslišanju strank, na glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo (točno: sklep) in dovoli obnovo ter vrne zadevo toženi stranki v nov postopek in ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da odpravi izpodbijano odločbo (točno: sklep) in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Navaja, da je tožena stranka v nasprotju s 262. členom ZUP namesto o obnovi postopka glede dejstev, ugotovljenih pred upravnim organom, odločala o obnovi postopka v upravnem sporu, ter v posledici tega nepravilno zavrgla zahtevek za izplačilo povečane vrednosti. Spregledala je odločanje o zahtevku po določitvi solastniškega deleža in spregledala ničnost upravne odločbe, saj je za predhodno vprašanje, glede katerega je vložena tožba na redno sodišče, izključno pristojno redno sodišče. Zato bi morala postopek obnoviti že iz ničnostnega razloga in po dovolitvi obnove v celotnem obsegu izreka upravne odločbe z upravnim postopkom počakati na ugotovitev solastnine na nepremičnini, ki je predmet vračanja. Nastanek solastnine, gradnja na tujem svetu je po Zakonu o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) izvirni način pridobitve lastninske pravice, in v tem postopku predstavlja za upravni organ predhodno vprašanje, ki povzroči sankcijo ničnosti, če ga kot glavno ali kot predhodno rešuje upravni organ sam. Niti sodni preizkus ni nadomestil sodnega odločanja rednega sodišča I stopnje. Sodnega postopka tedaj ni bilo, tožeča stranka bi morala biti nanj napotena po uradni dolžnosti, saj so ničnostni razlogi take narave, da nanje pazi upravni organ sam.

Tožena stranka je po navedbah tožeče stranke spregledala, da izrek prvostopne odločbe niti nima odločitve o vlaganjih, zato je na novo nastala možnost dokazovanja, kar je tožeča stranka poizkusila takoj po pridobitvi možnosti. Ni šlo za dokaz, obravnavan v upravnem postopku, niti ni bil predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem. Tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) poznata podobno ureditev uveljavljanja solastnine. Zakonodajalec je korenito posegel v ZDen, pri pogojih za obnovo izključuje ZUP, na kar kaže besedilo "mimo rokov". Tožnik je uveljavljal obnovo, ki jo je omogočila določba 26. člena ZDen-B in je treba odločati brez presojanja, ali so po ZUP razlogi dovoljeni in utemeljeni, ker ne gre za obnovo po ZUP. Niti upravna odločba niti sodba Vrhovnega sodišča RS nista bili izdani v času uveljavitve ZDen-B. Stranka z interesom v tem postopku C.C. v odgovoru na tožbo meni, da je odločitev tožene stranke pravilna.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je z vlogo z dne 3. 1. 1999 podal zahtevo po 24. členu ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98) za vrnitev razlike v vrednosti nepremičnine zaradi njegovih vlaganj s priznanjem solastnine, podrejeno pa z izplačilom povečane vrednosti in hkrati predlagal, da tožena stranka odloči o obnovi postopka v zvezi z njegovo zahtevo kot investitorja, to je, da se mu povrne razlika v vrednosti nepremičnine, nastala z njegovimi vlaganji. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z odločbo z dne 13. 4. 1995 odločila o vrnitvi v last in posest stavbe "Sanatorija E" denacionalizacijskim upravičencem, pritožbo denacionalizacijskega zavezanca, sedanjega tožnika, pa je Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. U 826/95-16 z dne 28. 1. 1998, zavrnilo kot neutemeljeno. Denacionalizacijski postopek je torej bil pravnomočno končan pred uveljavitvijo ZDen-B, ki se je začel uporabljati 7. 11. 1998, tj. naslednji dan po prenehanju zadržanja izvrševanja na podlagi sklepa Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998. Glede pravnomočno končanih postopkov je v 24. členu Zden-B določeno, da lahko stranke denacionalizacijskega postopka, kar tožnik kot denacionalizacijski zavezanec je, podajo zahteve iz 25. in 26. člena zakona tj. zahteve iz naslova več oziroma manjvrednosti nepremičnine za plačilo razlike v vrednosti, v roku enega leta od uveljavitve ZDen-B. Iz navedene določbe ne izhaja, da se o povračilu vlaganj odloča v obnovi denacionalizacijskega postopka. Iz sklicevanja na 25. in 26. člen ZDen je mogoče utemeljeno zaključiti, da je zakonodajalec za obravnavanje teh zahtev predvidel naknadno odločanje z dopolnilno odločbo. Prav tako iz navedenih določb izhaja, da povečana vrednost in zato obstoj terjatve iz naslova vlaganj v nepremičnino nista ovira za vzpostavitev lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca na celi nepremičnini. Upravičenec do odškodnine iz naslova vlaganj v nepremičnino torej na podlagi dopolnjene določbe 25. člena ZDen ne pridobi stvarnopravnih upravičenj, temveč obligacijsko terjatev. Tako stališče je že zavzelo Ustavno sodišče RS v odločbi, U-I-367/98 z dne 25. 5. 2000 (OdlUS IX/1). Zato so tožnikova tožbena izvajanja, da se v upravnem postopku postavlja predhodno vprašanje lastninske pravice na nepremičnini, o čemer je pristojno odločati sodišče s splošno pristojnostjo, če o tem odloča upravni organ kot o glavnem ali predhodnem vprašanju, pa je upravna odločba nična, zmotna. ZDen-B niti ne predvideva, da se vlaganja zavezanca upoštevajo kot stvarni vložek, s priznanjem solastninske pravice, pa tudi sicer odločanje o lastnini kot reševanje predhodnega vprašanja v upravnem postopku ni izključeno (argumentum a contrario prvi odstavek 145. člena ZUP/86). Tožnikovo mnenje, da obnovo postopka v takšnih primerih omogoča 26. člen ZDen-B, nima podlage. Že iz samega besedila, ki ga je v tej določbi uporabil zakonodajalec "organ, ki vodi postopek", izhaja, da se nanaša na postopke, ki ob uveljavitvi ZDen-B še niso bili pravnomočno končani, pa tudi sicer je naslovljena na najemojemalce in upravičence do vrnitve. Tožnik pa ni najemojemalec v smislu določb ZDen, temveč zavezanec, kot je to potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi, opr. št. U 826/95-16 z dne 28. 1. 1998. ZDen-B ureja posebno obnovo v 23. členu, ki so jo lahko v šestih mesecih po uveljavitvi ZDen-B, iz obnovitvenih razlogov po ZDen-B, predlagale stranke, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec. Tožnik v svojem predlogu z dne 3. 1. 1999 ni navedel obnovitvenega razloga, utemeljeval pa ga je z izvedeniškim mnenjem izvedenca BB iz leta 1996 in 1998. Tožena stranka je tožnikov predlog ocenjevala po 249. členu ZUP/86. Napačno sicer navaja, da je bila cenitev iz leta 1996 že upoštevana pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, saj je vrhovno sodišče odločalo na podlagi dejanskega stanja, kakšnega je ugotovila tožena stranka v svoji odločbi z dne 13. 4. 1995 (vrednost stavbe je ugotavljala na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca AA), ustavno sodišče pa tudi ni presojalo dokazov, izvedenih v upravnem postopku. Po mnenju sodišča pa ima tožena stranka prav, da izvedeniškega mnenja in dodatka k temu mnenju ni mogoče šteti za novo dejstvo oziroma nov dokaz, saj cenitev izhaja iz dejstev, ki so bila znana že v prejšnjem postopku, ovrednotenje naknadno ugotovljenih adaptacij pa kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za obnovo. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je bil predlog za obnovo postopka glede na določbo 252. člena ZUP/86 vložen prepozno. Zato je po presoji sodišča pravilno odločila, ko je predlog zavrgla. Takšno odločitev bi morala sprejeti tudi, če bi predlog obravnavala po ZDen-B, ki je po mnenju tožnika določil obnovo, saj ZDen-B obnove postopka iz razloga, ki ga je uveljavljal tožnik, v 23. členu ne dopušča. Ker je tožena stranka po presoji sodišča sprejela pravilno odločitev v zvezi s predlagano obnovo postopka, je pravilno odločila tudi o zahtevi za povrnitev vlaganj. Do povrnitve teh je zavezanec za denacionalizacijo upravičen le, če je zaradi njegovih vlaganj prišlo do povečane vrednosti nepremičnine. Ker se upošteva le dejanski učinek vlaganj, niti ni nujno, da je povečana vrednost enaka vloženim sredstvom (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. U 439/93 z dne 2. 2. 1995). Če je zaradi vlaganj prišlo do večvrednosti nepremičnine, je zavezanec po petem odstavku 25. člena ZDen upravičen le do razlike v vrednosti. V obravnavanem primeru pa do povečane vrednosti niti ni prišlo. Tožena stranka v svoji odločbi o denacionalizaciji z dne 13. 4. 1995 sicer ni navedla vrednosti stavbe ob podržavljenju in ob vračanju v izreku odločbe, čeprav jo je v postopku ugotovila, kar pa na samo odločitev ni vplivalo. Ta odločitev je bila po tožbi tožnika, v kateri je ugovarjal glede upoštevanja njegovih investicij, tudi že presojana v upravnem sporu in je pravnomočna. Zato po mnenju sodišča ni podlage za ponovno ugotavljanje vrednosti podržavljene nepremičnine. Ker ni bila ugotovljena povečana vrednost nepremičnine ob vračanju, ni bilo pogojev za uvedbo postopka za uveljavljanje povrnitve vlaganj, in je tožena stranka utemeljeno tak zahtevek zavrgla.

Ker je sodišče presodilo, da je sklep tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, čeprav je tožnik predlagal odločanje na obravnavi, ker je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku.