Jedro

Tožeči stranki je po 9. točki 249. člena ZUP/86 treba priznati položaj stranke v postopku, saj sicer ne bi mogla učinkovito varovati pravic, ki ji gredo kot vlagateljici zahteve za denacionalizacijo po določbah ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo z dne 15.3.1999 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote R. z dne 11.9.1998, s katerim je bil zavržen njen predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z delno odločbo Upravne enote R. z dne 1.10.1997, s katero so bile denacionalizacijskima upravičenkama Zvezi ... in SZKB, vsaki v deležu do ene polovice, vrnjene v last in posest nepremičnine, ki so bile podržavljene H. in p. T. L.P. Tožena stranka je ugotovila, da v obravnavanem primeru ne obstoji uveljavljani obnovitveni razlog iz 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), saj tožeča stranka ni izkazala nikakršnega razmerja do stvari, o kateri se je v denacionalizacijskem postopku odločalo. Denacionalizacijski postopek je bil voden po določbah 67. člena Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 13/93, 22/94, 35/96 - ZZad) in sta bili kot upravičenki do vrnitve premoženja določeni Zveza ... in SZKB. Tožeča stranka pa kot predlagateljica obnove postopka, pravnega nasledstva po H. in p. L.P. ni izkazala.

Upravno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da stališče tožene stranke ni pravilno. Tožeča stranka namreč v tožbi ponavlja svoje pritožbene navedbe, da bi v denacionalizaciji moralo njej biti vrnjeno premoženje, ki je bilo odvzeto H. in p. L.P., saj s Pravili H., ki jih je predložila, lahko izkaže pravno nasledstvo po le tej in tako tudi pravico do denacionalizacije. Poleg tega pa je v tožbi navedla, opozorila pa je na to tudi že v pritožbi, da je že 5.12.1993 pod št. 129/93 pri Upravni enoti Ribnica vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega H. in p. L.P. Glede na te navedbe, ki jih prvostopni organ in tudi tožena stranka sploh nista presojala, pa upravno sodišče meni, da je tožeči stranki v obravnavanem denacionalizacijskem postopku treba priznati položaj stranke, saj sicer ne bi mogla učinkovito varovati pravic, ki ji gredo kot vlagateljici zahteve za denacionalizacijo po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zato tožeča stranka v tem denacionalizacijskem postopku izkazuje svoj pravni interes in je iz tega razloga tudi upravičena do vložitve predloga za obnova postopka.

Stranka z interesom, Zveza ... vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz sklepa upravnega organa prve stopnje razvidno, da je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka 7.9.1998. Iz dopisa tožeče stranke Zvezi ... z dne 17.4.1998 je razvidno, da je tožeča stranka dne 17.4.1998 poslala dopis, v katerem med drugim navaja, da ji je znano, da je Zvezi ... in SZKB vrnjeno premoženje bivše H. in p. T., L.P. Nadalje je tožeča stranka dne 15.4.1998 poslala upravnemu organu prve stopnje dopis, v katerem navaja, da je pooblaščenec tožeče stranke v marcu 1998 izvedel, da je bilo podržavljeno premoženje upravičenca v postopku denacionalizacije izročeno Zvezi ... in SZKB. Meni, da je tožeča stranka zamudila subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, ki je po 263. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) en mesec. Tožeča stranka je predlog za obnovo postopka vložila po več kot štirih mesecih. Že to je zadosten razlog, da se izpodbijana sodba razveljavi in potrdi odločba tožeče stranke. Odločba tožene stranke in sklep prvostopnega organa sta materialno pravno pravilna. Prvostopni organ je pravilno štel, da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba, saj tožeča stranka v tem postopku nima in ne more pridobiti statusa stranke v tem postopku. Te izrecno določa Zakon o zadrugah. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in potrdi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je prijavilo udeležbo kot zastopnik javnega interesa, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor stranke z interesom, da je tožeča stranka zamudila subjektivni rok enega meseca za vložitev predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka. Po določbi 5. točke 1. odstavka 252. člena ZUP/86, lahko v primeru iz 9. točke 249. člena ZUP/86 stranka predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu od dneva, ko ji je bila odločba vročena. Iz podatkov v upravnih spisih pa ni razvidno, da bi bila delna odločba upravnega organa prve stopnje z dne 1.10.1997 tožeči stranki vročena. Iz spisov tudi ni razvidno, kdaj je tožeča stranka navedeno odločbo dejansko dobila (1. odstavek 98. člena ZUP/86). Zaradi tega tožeča stranka ni bila v zamudi s predlogom za obnovo navedenega postopka, kar nepravilno v pritožbi ugovarja stranka z interesom. Tožeča stranka ima namreč v tem primeru, kolikor tega že ni storila, pravico zahtevati vročitev navedene dokončne odločbe o vrnitvi premoženja, ki je bila izdana v upravnem postopku, v katerem ni bila udeležena, sklicujoč se na pravico do obnove postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Sicer pa je po presoji vrhovnega sodišča kot predlog za obnovo postopka šteti že vlogo tožeče stranke z dne 15.4.1998, vlogo z dne 2.9.1998 (ki jo prvostopni organ napačno šteje kot predlog za obnovo postopka), pa kot dopolnitev vloge z dne 15.4.1998. Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je v obravnavanem primeru podana aktivna legitimacija tožeče stranke za obnovo denacionalizacijskega postopka po 9. točki 249. člena ZUP/86. Pravilna je namreč ugotovitev, ki izhaja iz podatkov v spisih, da se je tožeča stranka že v pritožbi in nato tudi v tožbi sklicevala na to, da je pri istem prvostopnem upravnem organu dne 5.12.1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno H. in p. L.P. Navedeno zahtevo za denacionalizacijo je tožeča stranka vložila kot pravna naslednica H. in p. L.P. Zato je tožeči stranki tudi po presoji vrhovnega sodišča treba priznati položaj stranke v postopku, saj sicer ne bi mogla učinkovito varovati pravic, ki ji gredo kot vlagateljici zahteve za denacionalizacijo po določbah ZDen, v zadevi pod št. ...

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da tožeča stranka za obnovo postopka ne izkazuje svojih pravnih koristi, ker ji teh koristi Zakon o zadrugah (ZZad) ne priznava. Tožeča stranka svojega pravnega interesa za sodelovanje v postopku ne izkazuje po ZZad. Svoj pravni interes izkazuje po ZDen, po katerem je vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo v pravnomočno končanem postopku vrnjeno stranki z interesom.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.