Jedro

Toženka je obrazložila, zakaj pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP v zvezi z revizijo zoper sodbo št. III U 207/2015-4 ni izpolnjen: ugotovila je, da niso izkazani z zakonom določeni pogoji za dovoljenost revizije in le-te Vrhovno sodišče ne bi vsebinsko obravnavalo.

Tožnik je vložil številne prošnje za dodelitev BPP, zaradi nestrinjanja z odločitvami o njih pa nato sprožil upravne spore, v zvezi s katerimi tudi uveljavlja dodelitev BPP. Pri čemer gre, kot sam večkrat poudari, za eno in isto zadevo. Zato sodišče pripominja, da se v zadevah, ki izvirajo iz ravnanj prosilca, ki z veriženjem prošenj za BPP in pravnih sredstev zoper odločitve o njih preko sistema BPP skuša doseči, da bi se posredno znova in znova preverjale odločitve, s katerimi se ne strinja, dodelitev BPP po zakonu lahko odkloni. V takšnih okoliščinah sodišče nima pomislekov glede uporabe določbe 5. alineje 8. člena ZBPP. Zavrnitev prošnje za BPP, kadar gre za kverulantstvo, dopušča tudi ESČP. Niti iz Ustave niti iz EKČP namreč ne izhaja pravica, ki bi državo zavezovala, da s pozitivnim ravnanjem - financiranjem BPP daje varstvo takšnemu ravnanju stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za dodelitev izjemne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev revizije zoper sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Novi Gorici, št. III U 207/2015-4 z dne 11. 9. 2015. 2. Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP, ker bi želel redno in izjemno BPP za pravno svetovanje in zastopanje zaradi obnove postopka ali revizijskega postopka v zvezi z zgoraj navedeno sodbo. Po pozivu, naj prošnjo dopolni, se je skliceval na že podane opise dogajanj ter priložil svoje prejšnje vloge. Toženka pa je prejela tudi njegovo revizijo zoper sodbo III U 207/2015-4 s predlogom za odobritev BPP in zato štela, da tožnik uveljavlja dodelitev BPP za vložitev revizije. Izjemna BPP se lahko odobri, če prosilec izpolnjuje v prvem odstavku 22. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) določene dohodkovno-premoženjske kriterije, obenem pa tudi pogoje iz 24. člena ZBPP, ki v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Pri tem se toženka opre na določbe 1. alineje prvega odstavka in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ter poudari, da je pri odločanju o BPP vedno treba upoštevati tudi kriterij razumnosti zadeve. S sodbo III U 207/2015-4 je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. Bpp 304/2014-15 z dne 17. 6. 2015, s katerim je bila zavržena tožnikova prošnja za dodelitev BPP. Revizija je dovoljena pod pogoji iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpolnjevanja teh pogojev tožnik ni izkazal. Niti v prošnji niti v dopolnitvi ne navaja razlogov, zaradi katerih bi bila revizija dovoljena. To pomeni, da bi jo Vrhovno sodišče zavrglo in o njeni vsebini ne bi odločalo. Ker zato ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP, toženka prošnjo zavrne. Tožniku pojasni, da je plačila sodne takse v zadevi prost že po samem Zakonu o sodnih taksah.

3. Tožnik je vložil tožbo, s katero je poleg uvodoma navedene izpodbijal še pet drugih odločb toženke. Meni, da glede na številne odločbe in sklepe ni smiselno odgovarjati na vsakega posebej, saj gre pri vseh za odobritev BPP oziroma upravni spor, ker je bila ta zavrnjena, zadeva pa je pravzaprav ena in ista. Izpodbijana odločba je kopija predhodne odločbe s tem, da so navedene druge opravilne številke in priloge. Vrhovno sodišče vloge, ki jo poda oseba brez opravljenega pravniškega državnega izpita, ne sprejme, sam pa s svojim dohodkom revizije ali obnove postopka ne more začeti. Glede na dosedanje odločbe tožniku ni priznana popolna poslovna sposobnost, saj je bil brez soglasja oziroma privolitve predčasno invalidsko upokojen. Dodelitev BPP je zato utemeljena tudi zaradi invalidnosti. Sicer pa je tožnik podal okrog 60 prošenj za BPP, ki so bile vse zavrnjene ali zavržene. V vseh se je skliceval na kršitev človekovega dostojanstva in osebnostnih pravic oziroma varstvo tega, kar ureja 34. člen Ustave, ki ga sicer ni posebej navajal, vendar bi sodišče to moralo prepoznati glede na določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kjer je poudarjeno spoštovanje do mirnega zasebnega in družinskega življenja ter mirnega uživanja svojega premoženja. Zato je potrebna pravna pomoč odvetnika, da se uporabijo pravna sredstva in pravica do pritožbe po 25. členu Ustave. Odloči naj se, da je zadeva v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča. 4. Sodišče je s sklepom, št. III U 16/2016-3 z dne 26. 1. 2016, zadevo razdružilo tako, da se v tem upravnem sporu obravnava tožba zoper izpodbijano odločbo. Po pozivu sodišča z dne 28. 1. 2016, naj tožbo dopolni, je tožnik v vlogi z dne 22. 2. 2016 navedel, da je zaradi invalidnosti in ostalih okoliščin treba dodeliti odvetniško BPP, ne pa iskati razlogov za zavrženje prošenj. V nadaljevanju podaja navedbe, ki se nanašajo na druge postopke. Meni, da je na poziv, ki ga je treba razveljaviti, dovolj odgovorjeno, če pa sodišče želi bolj natančne pravne razloge, je to stvar odvetnika, kar kot nujno predhodno pravno sredstvo predvideva tudi EKČP. Pri svojih stališčih vztraja tudi v vlogah z dne 29. 2. in 5. 3. 2015. V slednji dodaja, da gre za oceno ustavnosti in zakonitosti 36. člena ZBPP pred njegovo spremembo 20. 3. 2015. Podal je točne navedbe o splošnih kršitvah človekovih pravic glede na EKČP, v tem trenutku pa gre za pravico do BPP, kar je v pristojnosti Upravnega sodišča, pri čemer ni jasne razmejitve med Upravnim sodiščem v Ljubljani in Upravnim sodiščem v Novi Gorici. Zadeva pa je sicer ena in ista.

5. Toženka je sodišču predložila spise zadeve, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Sodišče lahko sledi tudi razlogom, s katerimi je utemeljena, ter jih zato na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v celoti ne ponavlja. Glede na tožnikove ugovore dodaja:

8. Za odločanje o prošnji za dodelitev BPP je v primeru, kot je obravnavani, po določbah 31a. člena ZBPP pristojen organ za BPP Upravnega sodišča RS; o tožbi zoper njegovo odločitev pa v skladu z določbami ZUS-1 odloča to sodišče. Takšno zakonsko ureditev je že presojalo Ustavno sodišče in ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo (odločba, št. U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012, Uradni list RS, št. 45/2012). Podlage, da bi sodišče sledilo predlogu, naj ugotovi oziroma odloči, da je zadeva v pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča, torej ni.

9. Ker se tožnik sklicuje na zakonito zastopanje, stanje invalidnosti in pravno neukost, sodišče pojasnjuje, da - glede na listine v spisu in sicer sodišču znane podatke - tožniku ni v celoti ali delno odvzeta poslovna sposobnost in s tem ne sposobnost, da sam opravlja dejanja v upravnem in sodnem postopku. Zato ni podlage, da bi ga v postopku moral zastopati zakoniti zastopnik (glej 46. in 47. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, ter 77. in 78. člen Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožniku v pojasnilo sodišče dodaja, da tudi v primeru, če je oseba delno ali v celoti poslovno in zato procesno nesposobna, to ne vodi avtomatično do njenega zastopanja po odvetniku. Taki osebi se praviloma postavi skrbnik, ki zanjo odloča, ali in kako bo ta oseba sodelovala v določenem uradnem postopku. Vloge in druga dejanja, ki jih opravi sama oseba brez procesne sposobnosti, pa po sodni praksi Vrhovnega sodišča nimajo pravnega učinka. Okoliščine, kot so invalidnost oziroma pravna neukost, tudi ne zadoščajo za odobritev zastopanja po odvetniku v okviru BPP, ampak morajo biti za to izpolnjeni vsi z ZBPP predpisani pogoji.

10. Z izpodbijano odločbo toženka tožnikove prošnje za dodelitev BPP ni zavrgla, ampak jo je po vsebinski presoji zavrnila, ker je ugotovila, da z zakonom določeni pogoji za dodelitev BPP niso izpolnjeni. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se namreč pri presoji upravičenosti prosilca do BPP kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, kot predpisuje 1. alineja omenjene zakonske določbe. Navedeni pogoj je treba upoštevati pri odločanju o dodelitvi redne BPP (tretji odstavek 11. člena ZBPP), izjemne BPP (prvi odstavek 22. člena ZBPP) in tudi nujne BPP (prvi odstavek 36. člena ZBPP)(1). Kot pravilno poudari toženka, ni namen ZBPP, da bi se BPP dodeljevala za zadeve, ki so očitno nerazumne oziroma v katerih prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh. Če bi se BPP dodeljevala tudi za takšne zadeve, bi to zaradi omejenosti proračunskih sredstev prej ko slej privedlo do tega, da niti upravičeni prosilci, ki bi sicer imeli izglede za uspeh v zadevi, svoje pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva ne bi mogli uresničiti. Pogojevanje dodelitve BPP z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (prim. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002). Zgolj nestrinjanje prosilca z določeno sodno odločitvijo torej za dodelitev BPP za izpodbijanje te odločitve ne zadošča, ampak mora biti izkazano, da ima prosilec v konkretni zadevi verjetne izglede za uspeh s pravnim sredstvom, tako da je razumno začeti postopek oziroma vložiti pravno sredstvo.

11. Toženka je obrazložila, zakaj opisani pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP v zvezi z revizijo zoper sodbo št. III U 207/2015-4 ni izpolnjen: ugotovila je, da niso izkazani z zakonom določeni pogoji za dovoljenost revizije in le-te Vrhovno sodišče ne bi vsebinsko obravnavalo. V skladu z drugim odstavkom 83. člena ZUS-1 je revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, dovoljena, če: (1.) vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR; (2.) gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; (3.) ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revizija torej ni dovoljena zoper vsako v upravnem sporu izdano pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, temveč je dovoljena le v predhodno navedenih primerih, in sicer bodisi zaradi potrebe za zaščito pravnega položaja revidenta zaradi resnosti posledic konkretne sodbe (visoka vrednost spornega predmeta ali druge zelo hude posledice) bodisi zaradi obstoja širšega interesa (pomen spornega pravnega vprašanja oziroma odločitve Vrhovnega sodišča o njem kot vodila za sodno prakso).

12. Da bi bil izpolnjen kateri od navedenih pogojev za dovoljenost revizije zoper sodbo III U 207/2015-4, iz tožnikovih sicer obširnih, vendar splošnih navedb tudi po presoji sodišča ne izhaja, niti tega ni mogoče zaključiti glede na vsebino omenjene sodbe in ostalih listin v predloženem spisu toženke. Ker je tožnik podal tudi navedbe in priložil listine, ki se nanašajo na pravdni postopek I P 158/2015 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, na izvršilna postopka pred Okrajnim sodiščem v Idriji in Ljubljani ter na odločbo Delovnega in socialnega sodišča, izdano 9. 10. 2015 (torej po izdaji sodbe III U 207/2015-4), sodišče dodaja, da dovoljenosti revizije ni mogoče utemeljiti z razlogi, ki se nanašajo na druge postopke, in zato tudi ne s sklicevanjem na posledice, ki bi lahko sledile zaradi odločitev v drugih postopkih. Razlogi se morajo nanašati na konkretni upravni spor, v katerem je bila izdana sodba, zoper katero se vlaga revizija, v obravnavani zadevi torej na upravni spor III U 207/2015. V tem pogledu pa tožnik ostaja pri povsem splošnem zatrjevanju kršitev človekovih pravic ter že navedenih in zavrnjenih stališčih, da bi mu BPP morala biti odobrena. Ker se sklicuje tudi na 25. člen Ustave, sodišče dodaja, da je revizija izredno pravno sredstvo, izrednih pravnih sredstev pa, kot je že večkrat jasno izreklo Ustavno sodišče, pravica iz 25. člena Ustave ne zajema.

13. O tožnikovi pritožbi zoper sklep, naveden v 4. točki obrazložitve, je bilo odločeno v zadevi III U 16/2016. Glede na navedbe, da bi bilo treba razveljaviti tudi poziv k dopolnitvi tožbe, sodišče tožniku pojasnjuje, da zakon podlage za to ne daje. Pa tudi sicer poziv tožniku ni bil v škodo, saj sodišče tožbe ni zavrglo, ampak jo je v korist tožnikove pravice do sodnega varstva vsebinsko obravnavalo in pri tem presodilo tudi argumente, ki jih je tožnik navedel v po pozivu podanih vlogah.

14. Iz okoliščin obravnavane zadeve, predvsem pa iz navedb samega tožnika v tem upravnem sporu izhaja, da je tožnik vložil številne prošnje za dodelitev BPP, zaradi nestrinjanja z odločitvami o njih pa nato sprožil upravne spore, v zvezi s katerimi tudi uveljavlja dodelitev BPP. Pri čemer gre, kot sam večkrat poudari, za eno in isto zadevo. Zato sodišče pripominja, da se v zadevah, ki izvirajo iz ravnanj prosilca, ki z veriženjem prošenj za BPP in pravnih sredstev zoper odločitve o njih preko sistema BPP skuša doseči, da bi se posredno znova in znova preverjale odločitve, s katerimi se ne strinja, dodelitev BPP po zakonu lahko odkloni. V takšnih okoliščinah sodišče nima pomislekov glede uporabe določbe 5. alineje 8. člena ZBPP. Zavrnitev prošnje za BPP, kadar gre za kverulantstvo, dopušča tudi ESČP. Niti iz Ustave niti iz EKČP namreč ne izhaja pravica, ki bi državo zavezovala, da s pozitivnim ravnanjem - financiranjem BPP daje varstvo takšnemu ravnanju stranke.

15. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (63. člen ZUS-1).

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka oziroma 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Izpodbijana odločba namreč temelji na pravilno presojenih podatkih oziroma listinah upravnih spisov, tožnik pa v upravnem sporu ni navajal novih dejstev, pomembnih za odločitev v tem sporu, in tudi ne predlagal izvedbe takšnih dokazov.

opomba (1) : Takšno stališče glede 36. člena ZBPP je bilo v sodni praksi ustaljeno tudi že pred novelo ZBPP-C, objavljeno v Uradnem listu RS dne 20. 3. 2015. V čem naj bi bil ZBPP v tem delu neustaven, iz navedb tožnika ne izhaja, pa tudi sodišče samo ne vidi podlage za takšen očitek in tudi ne, kako bi lahko vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.