Jedro

Če zavod vlogo šteje kot predlog za obnovo postopka ter jo zaradi zamude petletnega roka po 4. odst. 263. čl. ZUP zavrže kot prepozno, mora ugotoviti, kdaj je bila dokončna odločba tožnici vročena oz. mora iz zbranih listin in dokazov izhajati, da je od vročitve dokončne odločbe stranki do vložitve nove zahteve preteklo pet let. Drugostopenjski organ zavoda lahko presoja prvostopno odločbo v mejah postavljenega zahtevka tožnika v upravnem postopku in nima pravice sam (brez volje stranke) preoblikovati uveljavljenega zahtevka.

Ker je bila z dokončnim sklepom zahteva za vštetje časa prevzemnici kmečkega gospodarstva zavrnjena, lahko tožnica ponovno vloži zahtevek za vštetje tega obdobja v zavarovalno dobo. Zavod mora odločitev o zavrženju zahteve iz razloga, ker se po izdani zavrnilni odločbi dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek ni spremenilo (4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP) obrazložiti tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice M. K., da se razveljavi dokončna odločba tožene stranke št. P-7016254 z dne 20.9.2001 ter, da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji št. I-100-361/86 z dne

9.2.1987.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica s predlogom, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo pristojnemu upravnemu organu oz. ji prizna sporno obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo. Pritožuje se, ker je sodišče prve stopnje njen zahtevek obravnavalo le formalno in presojalo, ali je predlog za obnovo dovoljen, popoln in pravočasen, ni pa se vsebinsko ukvarjalo z njenim zahtevkom. Navaja, da je bila v postopku pri prvostopnem sodišču nepravilno upoštevana 4. tč. 260. čl. ZUP.

Zakonodajno pravna komisija Skupščine SRS naj bi v novembru 1986 podala mnenje, da imajo status prevzemnika tudi solastniki kmetij in ne le izključni lastniki. S sprejemom tega mnenja naj bi bil izpolnjen dejanski stan po omenjeni 4. tč. 260. čl. ZUP. Opozarja na enake primere, kot je njen, ko je bilo osebam, ki so se ukvarjale s kmetijsko dejavnostjo, tako obdobje priznano v zavarovalno dobo. Obstoj omenjenega obnovitvenega razloga je zatrjevala že v tožbi. Sodišče bi moralo pri toženi stranki ugotoviti primere, ko je bilo ob enakem dejanskem stanju priznano obdobje kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo. Nerazumljivo je, da je prvostopni organ njen zahtevek obravnaval vsebinsko in ga neutemeljeno zavrnil, ker se je pravno stanje spremenilo, kar naj bi izhajalo iz časopisnega članka z dne 25.5.1988. Drugostopni organ je zadevo v zvezi z njeno pritožbo nepravilno obravnaval kot prepozno vložen predlog za obnovo postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo zamudo roka za predlog za obnovo postopka, tožničin zahtevek zavrnilo in zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. V sodbi tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. S tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP), na katero na podlagi 2. odst. 350. čl. ZPP sodišče druge stopnje pazi uradoma.

Sodišče prve stopnje je potrdilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 20.9.2001, s katero je Centrala na sedežu ZPIZ zavrnila pritožbo tožnice, vloženo zoper sklep Območne enote ZPIZ z dne

27.6.2001, omenjeni sklep odpravila ter zavrgla predlog za obnovo postopka. Zavrženje predloga je utemeljila s potekom 5-letnega roka od vročitve odločbe stranki, zaradi katerega se v skladu s

4. odst. 263. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. RS št. 80/99 - 73/2004 - ZUP) obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti. V upravnem spisu ni dokaza o datumu vročitve dokončnega sklepa odbora za varstvo pravic tedanje Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 9.2.1987, zato ni jasno, na osnovi kakšnih dokazil je tožena stranka pred izdajo dokončne odločbe z dne

20.9.2001 ugotovila, da je od vročitve omenjenega sklepa, do vložitve tožničine zahteve dne 27.10.2000, že poteklo 5 let. O datumu vročitve sklepa ni izvedla nobenih dokazov, čeprav 8. čl. ZUP določa načelo materialne resnice, po katerem je potrebno v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Izpodbijana dokončna odločba v obrazložitvi ne vsebuje nobenih dejstev in dokaznih sklepov, na osnovi katerih bi tožena stranka lahko presodila, da je bila zahteva vložena po preteku roka.

Poleg tega sta tako tožena stranka v dokončni odločbi, kot sodišče prve stopnje brez podlage štela, da je tožnica predlagala obnovo upravnega postopka v smislu 261. čl. ZUP. Iz tožničine zahteve z dne 27.10.2000 s prilogo izhaja, da vlaga zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo, ne pa predlog za obnovo postopka. Kot predlog za obnovo je zahtevo okvalificiral šele organ druge stopnje tožene stranke in ob tem prekoračil pooblastila, ki jih ima po 253. čl. v zvezi z

246. čl. ZUP. V primerih s podobnim pravnim stanjem je Vrhovno sodišče RS že odločilo, da organ druge stopnje tožene stranke ne more odločiti izven okvira zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji in lahko le ob obstoju zakonitih razlogov iz 274. čl. (odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), 278. čl. (izredna razveljavitev) in 279. čl. (ničnost odločbe) ZUP s svojo odločbo razširi meje svoje odločitve oz. odločitve prvostopnega organa (npr. sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 298/2004 in VIII Ips 299/2004). S sklepom organa prve stopnje z dne 27.6.2001 je bila zahteva tožnice zavržena, vendar ne zaradi neizpolnitve pogojev za obnovo postopka, pač pa iz razloga po 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP, ker je ugotovil, da se po izdaji dokončne zavrnilne odločbe v letu 1987, dejansko ali pravno stanje, na katero se zahtevek opira, ni spremenilo. Po stališču Vrhovnega sodišča drugostopenjski organ postavljenega zahtevka ne more sam, brez volje stranke ali celo v nasprotju z njeno zahtevo, preoblikovati. Samo v primeru, da bi tožnica izrecno izjavila, da je njeno vlogo šteti kot predlog za obnovo postopka in bi odpravila pomanjkljivosti za njeno obravnavanje (v vlogi ni navedla obnovitvenega razloga in vseh okoliščin, ki jih mora predlagatelj obnove postopka verjetno izkazati v smislu 265. čl. ZUP), bi tožena stranka lahko njeno vlogo obravnavala ter o njej odločala kot o predlogu za obnovo postopka. Tega pa tožnica v predhodnem upravnem in v postopku pri sodišču prve stopnje ni storila, saj je izrecno uveljavljala vštevanje obdobja opravljanja kmetijske dejavnosti v zavarovalno dobo, ne pa predlagala obnovo postopka. Dokončna odločba Zavoda je zato že iz formalnih razlogov nezakonita in bi jo moralo sodišče prve stopnje razveljaviti.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo s tožečo stranko razčistiti, kakšen zahtevek je pri toženi stranki uveljavljala, saj iz njenih vlog v predsodnem postopku ni razvidno, da je predlagala obnovo postopka. Ugotoviti bo moralo, na kakšne okoliščine, ki bi takšen morebitni predlog utemeljevale in izkazovale njegovo pravočasnost, tožnica predlog sploh opira.

V primeru presoje, da gre za predlog za obnovo postopka, bo moralo ugotoviti, na kakšna dejstva in dokaze tožena stranka opira ugotovitev o zamudi roka za predlaganje obnove. Z dokončnim sklepom z dne 9.2.1987 tožnica namreč ni pridobila nobenih pravic in ji tudi niso bile z njo naložene nobene obveznosti, zato v smislu 12. čl. tedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 47/86) oz. 225. čl. ZUP odločitev v materialnopravnem smislu ni pravnomočna. Tožnica lahko vloži zahtevek za vštetje določenega obdobja v zavarovalno dobo in bi tožena stranka morala dokončno ugotoviti ali gre za primer iz 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP, po katerem organ zahtevo zavrže, če se po izdani zavrnilni odločbi dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Nespremenjeno dejansko in pravno stanje, kot podlago za zavrženje zahtevka, pa bo potrebno ustrezno obrazložiti z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 354. čl. ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.