Jedro

Tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo, kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. Dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnika za obnovo postopka v zadevi nezakonito odloženih odpadkov na območju saniranega plazu pri ..., v zvezi z odločbo št. 0618-1529/2014/68 z dne 31. 7. 2015. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik predlog utemeljeval na določbi 1. točke prvega odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter predlagal, da organ ugotovi, da je zavezanec za plačilo stroškov odstranitve odpadkov Mestna občina A. (v nadaljevanju A.) in ne predlagatelj, ker je Okrožno sodišče v Celju izdalo sodbo P ... z dne 26. 2. 2018, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke B. in ugotovilo, da je lastnica nepremičnine parc. št. 1142 k.o. ... A.. Predlog za obnovo postopka ni dovoljen, prav tako okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. Za izdajo odločbe je bila odločilna posest zemljišča, ne glede na dejstvo, ali je bila lastnik B. ali občina. Tožnik je za predmetno zemljišče 30. 1. 2002 sklenil koncesijsko pogodbo s podjetjem C. d.o.o. ter nato januarja 2013 uskladitveni aneks št. 2 h koncesijski pogodbi. Bistveno ob izdaji odločbe je bilo, da je s parcelo tožnik razpolagal in jo imel v posesti. Da je bil dejanski posestnik, izhaja tudi iz priloge 7 zapisnika, saj je podal tudi zahtevek za sečnjo. Iz samega predloga za obnovo postopka v ničemer ne izhaja, da bi dejstvo drugačnega lastništva nepremičnine pripeljalo do drugačne odločbe, saj je bila posest ob izdaji odločbe nesporno ugotovljena, zato je predlog na podlagi prvega in drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgel. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Sodba o lastništvu A. ne pomeni novega dejstva oziroma možnosti uporabiti nov dokaz, saj je bistveno v zadevi, da je bil tožnik posestnik nepremičnine.

3. Tožnik v tožbi navaja, da vztraja pri stališču, da bi moral organ predlogu za obnovo postopka ugoditi, saj je novo sporočeno dejstvo dokaz, da je po samem zakonu edina zakonita lastnica nepremičnine A. in to že od 11. 3. 1993 dalje, ko je bil uveljavljen Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ). Po 39. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona le eden od načinov pridobitve lastninske pravice. Z ozirom na navedeno ni relevanten datum vpisa lastništva v zemljiški knjigi, saj ima ta vpis zgolj deklarativni značaj. Navedeno pomeni, da je potrebno A. šteti za dejanskega in zakonitega lastnika zemljišča od 11. 3. 1993 dalje, ne glede na vpis lastništva. Organa sta napačno presojala obstoj pogojev za obnovo postopka. Predlog bi morala obravnavati po vsebini, po tretjem odstavku 267. člena ZUP. V postopku, katerega obnova se predlaga, povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov ni bil znan, ter je bila iz navedenega razloga izdana odločba na podlagi 157.a člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Glede na vpis lastništva na zemljišču je bila obveznost naložena tožniku kot upravljavcu tega zemljišča v lasti B. Organ bi moral ugoditi predlogu tožnika in obnoviti inšpekcijski postopek, upoštevaje novo dejstvo, ki ga je tožnik uveljavljal s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2018. Upravni organ je napačno presojal dokaz o lastništvu. V posledici nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja je sprejel napačno odločitev. Kolikor bi sodba obstajala v času odločanja, bi bila A. zavezana k plačilu stroškov odstranitve odpadkov. Organa sta prezrla terminologijo, ki je bila uporabljena v 1. in 2. točki izreka odločbe z dne 31. 7. 2015, ki izraza "posestnik" ne vsebuje, vsebuje pa izraz lastnik zemljišča in izraz "upravljavec zemljišča", ter katere določbe so bile podlaga izdani odločbi. Le izrek postane pravnomočen in se lahko izpodbija, obrazložitev pa ne. Iz vsebine 1. točke izreka odločbe z dne 31. 7. 2015 izhaja, da je inšpekcijski zavezanec v predmetni zadevi lastnik zemljišča, na katerem se odpadki nahajajo, to je B., tožnik pa je v 2. točki izreka naveden zgolj kot oseba, ki jo kot upravljavca nepremičnine, ki je v lasti B., bremenijo stroški. Že iz izreka je razvidno, da tožnik ni bil določen kot zavezanec iz razloga, da bi bil posestnik ali zemljišča ali odpadkov. Tudi iz obrazložitve je jasno razvidno, da se odločba izdaja zavezancu, lastniku zemljišča, torej B. Določitev tožnika kot zavezanca ni temeljila na ugotovitvi njegovega statusa posestnika. Odločba je bila sprejeta, izhajajoč iz nepravilno ugotovljenega lastništva nepremičnine. Edina pravna podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za kritje stroškov je bila v svojstvu njegove funkcije upravljavca zemljišča v lasti B. kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča I U 1711/2015. Iz odločbe z dne 31. 7. 2015 je razbrati, da se izdaja na podlagi drugega odstavka 157.a člena ZVO-1. Nikjer v uvodu ni navedena podlaga, ki bi napeljevala na postopanje po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1. Pa tudi, če bi bilo to navedeno, je treba izpostaviti dejstvo, da je tretji odstavek 157.a člena ZVO-1 lahko pravna podlaga tako za določitev zavezanca iz razloga lastništva, kot tudi iz razloga, da je posestnik zemljišča. Inšpektorat se je v prvotnem postopku, kot pravno podlago za določitev tožnika kot zavezanca, skliceval na vpis v zemljiški knjigi, kljub dejstvom, iz katerih bi lahko sklepal, na podlagi četrtega odstavka 14. člena ZSKZ, da je lastnik A. Zato preseneča stališče, da ni treba upoštevati lastništva nepremičnin. V sodbi sodišča I U 1711/2015 je zapisano stališče, da kolikor bo tožnik uspel s tožbo na ugotovitev lastništva, da bi bila lahko to podlaga za zahtevek za vračilo plačanih sredstev za odstranitev nezakonito odloženih odpadkov. Z ozirom na takšno stališče bi morala biti v tej zadevi kot zavezanec določena A. Izpostavlja, da v svojstvu upravljalstva ne vrši dejanske posesti na zemljišču. Ne gre spregledati, da je tožnik glede na 2. člen ZSKZ bližje imetniku, ki v imenu in na račun lastnika (torej ne v svojem imenu in tudi ne za svoj račun), izvaja določene aktivnosti, podeljene z zakonom, saj nastopa kot upravljalec po določbi petega odstavka 2. člena ZSKZ, v imenu in na račun B. V tem smislu je tudi sklepal koncesijsko pogodbo v letu 2002. Iz le-te je razvidno, da jo kot koncendent sklepa B. in šele za njo tožnik. Poudarja še, da tudi SPZ loči pojem imetnika od pojma posestnika. Opredelitev statusa tožnika v inšpekcijskem postopku je razvidna tudi iz sodbe I U 1711/2015, natančneje njene vsebine pod točko 1 obrazložitve. Iz obrazložitve v 2. točki je razvidno, da je sodišče o lastništvu zemljišča odločalo kot o predhodnem vprašanju, opirajoč se pri tem na javne podatke. O tem tudi v točkah 15, 16 in 19 obrazložitve sodbe. Glede na to, da je bilo v prvotnem postopku sicer nekaj navedb v smeri posestnika zemljišča, kar pa je bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju, saj pritiče posest v vsakem primeru lastniku zemljišča, bi v vsakem primeru ugotovitev drugačnega lastništva na nepremičnini morala pripeljati do drugačne odločitve. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v nov postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Z 2. točko izreka odločbe z dne 31. 7. 2015 je bilo odločeno, da tožnik povrne stroške zbiralcu odpadkov, ki jih je bil dolžan odstraniti s parcele 1142 k.o. ..., katere zemljiškoknjižna lastnica je bila v času izdaje odločbe B. (1. točka izreka).

7. Predlogu za obnovo postopka je tožnik predložil nepravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2018, s katero je sodišče ugotovilo, da je na podlagi 14. člena ZSKZ lastnica sporne nepremičnine A. in je na podlagi 1. točke 260. člena ZUP zatrjeval, da gre pri predloženi sodbi za novo dejstvo oziroma dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

8. Upravni organ njegovemu utemeljevanju ni sledil, ker je menil, da drugačno lastništvo nepremičnine ne pomeni novega dejstva oziroma dokaza, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločitve, saj tožnik v predlogu ni izkazal, da je okoliščina, na katero je predlog oprl, verjetno izkazana. Namreč tožnik je bil zavezan za plačilo stroškov po tretjem odstavku 157.a člena ZVO-1 kot posestnik zemljišča, kar je bilo ugotovljeno na podlagi koncesijske pogodbe in aneksa ter zahtevka za sečnjo (priloga 7 zapisnika), kar je ustrezalo tako definiciji lastniškega posestnika, kot tudi neposrednega dejanskega posestnika (prvi odstavek 24. in prvi odstavek 27. člena SPZ), (glej tretji in četrti odstavek na strani 10, odločbe z dne 31. 7. 2015). Izraz "upravljalec", naveden v zvezi s tožnikom v 2. točki izreka, ne pomeni, da je bil tožnik zgolj formalno, na podlagi ZSKZ, določen za plačnika, ob v odločbi z dne 31. 7. 2015 ugotovljenem dejanskem stanju. Organ je tožnika določil za plačnika, ker je ugotovil, da tožnik izvaja na parceli neposredno dejansko posest. Ker torej odločitev, katere obnovo tožnik predlaga, temelji na dejstvu (ki je bilo podprto z dokazi in obrazloženo), da je tožnik oseba, ki na parceli 1142 k.o. ... izvaja dejansko oblast nad stvarjo - posest, tožnik z ugotovitveno sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2018, da je bila v času izdaje odločbe z dne 31. 5. 2015 lastnica sporne parcele A., ni izkazal, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Tožnik namreč ni bil določen za plačnika stroškov le na podlagi določb ZSKZ, ki so ga pooblaščala za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti (2. in 4. člen ZSKZ), ali vpisa B. v zemljiški knjigi, temveč kot dejanski posestnik nepremičnine, to dejstvo pa s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P ... z dne 26. 2. 2015 ni ugotovljeno drugače kot z odločbo z dne 31. 5. 2015. 9. V dokaz, da je bil tožnik obravnavan oziroma določen za plačnika stroškov le kot lastniški posestnik, se tožnik ne more sklicevati na sodbo I U 1711/2015, s katero je sodišče presojalo pravilnost in zakonitost odločbe z dne 31. 5. 2015. Pri presoji le-te je bilo bistveno zemljiškoknjižno lastništvo parcele, v zemljiško knjigo je bila vpisana B. in na tožnika je bilo na podlagi ZSKZ de jure in de facto preneseno upravljanje zemljišč, torej vsa upravičenja in tudi vsa vsebina lastninske pravice (glej sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 395/2016 z dne 5. 7. 2017). V taki pravni situaciji tožnikovi ugovori v zvezi z dejansko posestjo niso bili relevantni, zato se sodišče do njih ni opredeljevalo, kar pa ne pomeni, da v odločbi z dne 31. 5. 2015 dejstva v zvezi s tožnikovo dejansko posestjo niso bila ugotavljana in na njih odločitev ni temeljila.

10. Tožnik navaja, da je bilo v prvotnem postopku sicer nekaj navedb v smeri posestnika zemljišča, vendar se ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč zgolj sklicevalo na formalne listine. Kot je sodišče povzelo v osmem odstavku, s tako navedbo tožnika ne soglaša, saj je organ ugotavljal dejansko stanje relevantno glede na prvi odstavek 27. člena SPZ in ga tudi obrazložil. Sodišče ne soglaša tudi s tožnikovo navedbo, da bi v vsakem primeru ugotovitev drugačnega lastništva na nepremičnini (po 14. členu ZSKZ), morala pripeljati tudi do drugačne določitve inšpekcijskega zavezanca oziroma plačnika stroškov. V obravnavanem inšpekcijskem postopku ni šlo zgolj za refleksijo lastništvo (zavezanec) - posest (stroški), temveč se je ugotavljala tudi dejanska oblast nad nepremičnino, ki jo je izvajal tožnik. Ugotovljeno je bilo tudi, da A. posesti na parceli ne izvaja (glej peti odstavek strani 10 odločbe z dne 31. 7. 2015). Ta dejanska oblast nad parcelo, na kateri so bili odloženi odpadki, pa je bila podlaga za določitev tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov. Glede na navedeno je organ pravilno uporabil 267. člen ZUP, ker okoliščina na katero je tožnik predlog oprl, ni bila verjetno izkazana.

11. Glede na navedeno, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.