Jedro

V primeru, ko dva tožnika v eni pravdi uveljavljata vsak svojo odškodnino iz škodnega dogodka, se dovoljenost revizije presoja po vrednosti zahtevka vsakega posameznega tožnika.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna prvi tožeči stranki za nastalo gmotno škodo in drugi tožeči stranki za nastalo negmotno škodo iz zavarovanja civilne odgovornosti do 70 % in drugi tožeči stranki iz naslova sklenjenega AO plus zavarovanja do 30 %, za preostalih 30 % zahtevane odškodnine za prvi tožeči stranki nastalo gmotno škodo iz zavarovanja civilne odgovornosti pa je odgovoren drugi tožnik.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper drugostopenjsko sodbo. Trdi, da je sporna odškodnina v znesku 1.729.000,00 SIT in izpodbija temelj odškodninske odgovornosti v obsegu preostalih 70 %. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbena zahtevka obeh tožnikov zavrneta kot neutemeljena, podrejeno pa tako, da sta soprispevka tožnikov znatno višja.

V odgovoru na revizijo tožeča stranka navaja, da je revizija neutemeljena.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Vmesna sodba o podlagi tožbenih zahtevkov obeh tožnikov je bila izdana dne 15.12.2000, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99). Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP so se od uveljavitve tega zakona dalje uporabljale vse njegove določbe, torej tudi določbe o reviziji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT.

Izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe je vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi. Pri tem se kot vrednost spornega predmeta upošteva samo vrednost glavnega zahtevka. V obravnavanem primeru, v skladu s prvim odstavkom 191. člena ZPP, dva tožnika uveljavljata vsak svojo oškodnino iz škodnega dogodka, to je prometne nezgode. Prvi tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode na avtomobilu, drugi tožnik pa povrnitev nepremoženjske škode. V taki situaciji je vsak tožnik v pravdi samostojna stranka, dovoljenost revizije pa se presoja po vrednosti zahtevka vsakega posameznega tožnika. Zmotna je smiselna navedba v reviziji, da je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti zahtevkov obeh tožnikov. Ker prvi tožnik uveljavlja odškodnino v znesku 729.000,00 SIT, drugi tožnik pa odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT, nobeden od teh zneskov ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP. To pomeni, da v tej pravdni zadevi revizija ni dovoljena. Glede na to, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče je odločilo, da mora tožeča stranka sama trpeti svoje stroške odgovora na revizijo, ker s to vlogo ni prispevala k odločitvi sodišča in zato ne gre za potrebne stroške (1. odstavek 155. člena ZPP).