Jedro

Tožnica bi morala premične stvari bolj določno opredeliti, saj jih sicer v postopku delitve ne bo mogoče identificirati in med pravdnima strankama razdeliti, še posebej, če bo potreben izvršilni postopek. Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico pozove, da premične stvari bolj določno opredeli (npr. po velikosti, znamki, barvi, obliki, starosti, letu izdelave,...). Šele, ko bodo premične stvari bolj določno opredeljene, bo mogoče v zvezi z njimi izvajati dokazni postopek.

Res se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do trditev tožnice, da sta imela s tožencem v letu 2004 dogovor, da tožnica ne bo več delala in bo ostala doma, da bo v celoti skrbela za gospodinjstvo in za dom, opravljala dela v hiši in zunaj hiše, obdelovala vrt, pomagala tožencu, ki se je šolal ter pomagala tudi v gostilni toženčeve stare matere. Vendar v tem delu ne gre za kršitev po 339. členu ZPP, ker po oceni pritožbenega sodišča ne gre za relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na višino deležev. Ne glede na to, ali je dogovor obstajal ali ne (toženec ga zanika), gre tožnici takšen delež iz naslova njenega finančnega in nedenarnega prispevka, kot ga bo v tem postopku dokazala. Ali drugače, tožnica je tudi v obliki dela prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, zato je za ugotovitev njenega deleža vseeno ali ob sklenjenem dogovoru ali brez njega, bistveno je, da se ugotovi, koliko je prispevala, saj je od tega odvisna višina njenega deleža. Če bi tožnica za svoje delo v gostilni toženčeve babice (in ne v gostilni toženca) dobila plačilo, bi se to plačilo štelo kot njen dohodek in bi prispevala k skupnemu premoženju, če plačila ni dobila, potem bi imela določene zahtevke proti stari materi toženca oz. njenim dedičem po drugih pravnih podlagah in ne iz naslova ustvarjanja skupnega premoženja.

Čeprav se sodišče ni izreklo v zvezi s trditvami tožene stranke v postopku, da je tožnica brezplačno živela v hiši, ki je bila last toženčeve babice, kasneje pa posebno premoženje toženca, in da ni nikoli plačevala nobene najemnine, navedena okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ni relevantna in ne more vplivati na višino deležev pravdnih strank. Ker je do 11. 11. 2014 tožnica brezplačno živela v hiši toženčeve babice, bi le njeni dediči (tudi toženec) po drugih pravnih podlagah lahko do tožnice imeli določene zahtevke. Od tega dne do razpada izvenzakonske skupnosti konec marca 2015 je tožnica res živela v hiši, ki jo je podedoval toženec, vendar je življenjsko logično in običajno, da v času, ko traja izvenzakonska skupnost, plačevanje najemnine med partnerjema ne poteka, saj skupno prebivališče financirata iz skupaj ustvarjenega premoženja (živita v ekonomski skupnosti). Sicer pa tako kratko obdobje, ko je tožnica živela v nepremičnini toženca, ne more vplivati na deleže. Izvenzakonski partner ima glede skupnega premoženja, ki je bilo odtujeno brez soglasja drugega izvenzakonskega partnerja, na razpolago denarni dajatveni zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v prvi alineji prvega odstavka I. točke izreka, ki se glasi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo v tej alineji naštete premične stvari, z izjemo, da se izpodbijana sodba se ne razveljavi za naslednje premične stvari: osebno vozilo znamke R., reg. št. ..., motorno vozilo znamke ... tovarniške oznake ..., reg. št. ..., traktor kosilnica letnik ..., motor ..., avtomobilski sesalec ... in moška ura ..., in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi v peti alineji prvega odstavka I. točke izreka, to je v delu, ki določa, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo denarna sredstva v višini 586,10 EUR.

III. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku I. točke izreka, s katerim je ugotovljeno, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 30 %, delež toženca pa 70 %, in v tretjem odstavku I. točke izreka, s katerim je določeno, da je A. A. dolžan B. B. v roku 15 dni plačati 7.249,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2016 dalje, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožbama tožeče in tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku II. točke izreka, s katerim je zavrnjen zahtevek za priznanje višjega deleža tožnice na skupnem premoženju nad 30 % in zahtevek za plačilo nad zneskom 7.249,79 EUR ter za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 11. 2016, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku III. točke izreka, s katerim določeno, da je B. B. dolžna A. A. v roku 15 dni plačati 700,00 EUR, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

VI. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v drugem odstavku IV. točke izreka, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo B. B. A. A. nad zneskom 700,00 EUR, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

VII. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v prvi alineji IV. točke izreka, s katero je zavržena nasprotna tožba, v delu zahtevka, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi osebno vozilo znamke R., reg. št. ... in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

VIII. Izpodbijana sodba se razveljavi v stroškovnem delu pod V. točko izreka, in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IX. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega in deležev pri skupnem premoženju pravdnih strank odločalo po tožbi in po nasprotni tožbi. Pritožbeno sodišče bo za tožnico po tožbi in za toženko po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožeča stranka oziroma tožnica, za toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi pa izraz tožena stranka oziroma toženec.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo: premične stvari, denarna sredstva na TRR toženca, naloženo zavarovanje z jamstvom glavnice investicijskega sklada K. v investicijski vrednosti 5.001 EUR na ime A. A., pes pasme doberman po imenu ..., denarna sredstva v višini 856,10 EUR, pri tem pa je ugotovilo, da znaša delež tožnice pri skupnem premoženju 30 %, delež toženca 70 % ter je tožencu naložilo, da tožnici plača 7.249,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 11. 11. 2016 dalje (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek po tožbi v delu, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi podjetje T. oziroma osnovna sredstva tega podjetja na dan 28. 3. 2015 v skupni vrednosti 58.585,39 EUR oziroma denarna sredstva v višini 57.999,29 EUR, delnice, ki se glasijo na ime A. A. ter denarna sredstva na TRR toženca nad višino 836,48 EUR. Zavrnilo je zahtevek za priznanje višjega deleža tožnice na skupnem premoženju nad 30 % in zahtevek za plačilo nad zneskom 7.249,79 EUR ter za zakonske zamudne obresti, ki tečejo pred 11. 11. 2016 (II. točka izreka). Delno je ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodijo: denarna sredstva na TRR toženca v negativni višini -1.749,18 EUR, nepremičnini parc. št. ..., k. o. X, naložbeno zavarovanje z jamstvom glavnice investicijskega sklada K. v investicijski vrednosti 5.001 EUR na ime B. B., ter je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni plačati 700,00 EUR (III. točka izreka). Delno je zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi znesek 4.500,00 EUR, ki je bil porabljen za nakup kuhinje ter da je tožnica dolžna tožencu plačati znesek nad 700,00 EUR (IV. točka izreka). Pravdni postopek je ustavilo glede dela zahtevka za vpis solastninske pravice pri obeh nepremičninah in sicer v korist tožnice do četrtine in v korist toženca do treh četrtin (V. točka izreka). Nasprotno tožbo je zavrglo v delu, da v skupno premoženje ne sodita osebni vozili znamke R. in V. (IV. točka izreka) ter je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

3. Sodbo in sklep sodišča prve stopnje delno izpodbijata obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

4. Tožnica v pritožbi in v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da se ne strinja, da je sodišče določilo delež tožnice pri skupnem premoženju na 30 %, delež toženca pa na 70 %. Sodišče prve stopnje je delo in skrb tožnice prenizko ocenilo. Sodišče se ni opredelilo do tožničinih zatrjevanj, da sta s tožencem v letu 2004 sklenila dogovor, da tožnica ostane doma in skrbi za gospodinjstvo, za hišo in za vse ostalo, med drugim tudi za pomoč v gostilni toženčeve stare matere, v kateri je delala vsak dan med 15.00 in 17.00 uro. S tem je prispevala k ohranitvi skupnega premoženja. Med njima je bil dogovor, da tožnica toženca spremlja v F., kjer je nastopil diplomatsko službo in kasneje v G. Tožnica je v letu 2013 začela skrbeti za toženčevo staro mater C. C. Ves čas od leta 2011 je pomagala v toženčevem podjetju T. Sodišče ni pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala, da bi toženec skupno premoženje zmanjševal v obliki daril in plačil zaradi nezvestobe, saj je predlagala, da sodišče vpogleda in prečita zadevo opr. št. I P 157/2015, iz katere je razvidno, da je toženec na takšen način zapravljal in zmanjševal skupno premoženje pravdnih strank. Tožnica ne sprejema odločitve sodišča, da v njene prihodke ni štelo dodatka za nezaposlenega partnerja v času, ko sta bila s tožencem v tujini, ter pokojnine in dodatka za pomoč in postrežbo C. C. Sodišče ni upoštevalo, da zaradi tega, ker je tožnica skrbela za nepokretno toženčevo staro mater več kot leto dni, ni bilo potrebno plačevati doma starejših občanov, s čimer je s svojim delom prispevala k skupnemu premoženju. Tožnica navaja, da bi sodišče moralo pri opredelitvi skupnega premoženja upoštevati enovit pristop in določiti enotne deleže na vsem skupnem premoženju v celotnem obdobju izvenzakonske skupnosti. Vsekakor je sodišče v premajhni meri ocenilo delo tožnice, ki je trajalo 16 let, tožnica je predlagala angažiranje izvedenca ekonomske stroke, ki naj oceni vrednost njenega dela, sodišče dokaznega predloga ni izvedlo, niti se ni opredelilo, zakaj ga je zavrnilo. Sodišče je odločilo predvsem glede dohodkov pravdnih strank, kar je nepravilno. Prav tako je nepravilna ocena, da so bili skupni toženčevi prihodki štirikrat višji od tožničinih. Sodišče ni navedlo, za katera obdobja je analiziralo prihodke pravdnih strank, kot tudi ne, katere tožničine prihodke je upoštevalo, zato se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo od toženčevih prihodkov odšteti znesek 26.579,04 EUR, ki ga je od leta 1999 do leta 2015 plačeval kot preživnino za svojo hčerko D. D. Sodišče bi moralo upoštevati vse dokaze iz tretje in četrte vloge tožnice in je njene dokaze neupravičeno zavrnilo. V odgovoru na pritožbo je v zvezi s posameznimi predmeti skupnega premoženja navedla, da je predmete identificirala kolikor je bilo to mogoče, zato je odločitev sodišča v tem delu pravilna. Tudi svojo vlogo v podjetju T. je podrobno opisala in je tudi v zvezi s tem sodišče pravilno odločilo. Prav tako toženec ni glede kuhinjskega pohištva dokazal, da spada v skupno premoženje terjatev nad višino 1.000 EUR.

5. Toženec v pritožbi in v odgovoru na pritožbo tožeče stranke glede posameznih predmetov skupnega premoženja navaja, kot je zatrjeval že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je tožba v delu, ki se nanaša na premične stvari, nesklepčna, saj predmetov, ki jih tožnica opisuje, razen vozil in psa, ni mogoče identificirati. Ni mogoče, da bi se v stanovanjski hiši med drugim nahajalo 20 m2 drv, 150 betonskih stebrov, 15 kolutov mreže za ograjo, železna vrata itd. Sodišče je v tem delu nekritično sledilo navedbam tožnice, da v skupno premoženje sodijo premičnine, ki jih tožnica sploh ni določno opredelila, niti ni dokazala, da ti predmeti sploh obstajajo, zato je takšen izrek neizvršljiv. Toženec je opredelil, kaj je za njega nesporno, ostale premičnine ne obstajajo, kar je toženec trdil, pa se sodišče do tega ni opredelilo ali pa gre za neke stare predmete, ki so bili v in ob hiši in jih nista pridobila s tožnico. Glede podjetja T. toženec navaja, da je sodišče neutemeljeno odločilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank terjatev iz tega podjetja v višini 57.999,29 EUR. Gre za njegovo posebno premoženje. V tem delu je sodišče odločilo v nasprotju s postavljenim zahtevkom. Neutemeljeno je sodišče upoštevalo znesek 58.585,39 EUR kot vrednost zalog, saj je toženec v postopku prepričljivo izpovedal vrednost zalog v višini 24.318,00 EUR, kar je pojasnila tudi računovodkinja. Prodajna vrednost artiklov ni enaka vrednosti zalog. Poleg tega je večjemu delu artiklov potekel rok trajanja in zaloge niso imele večje vrednosti. Dejansko stanje je bilo v tem delu napačno in nepopolno ugotovljeno. V kolikor bi karkoli iz naslova podjetja T. spadalo v skupno premoženje so to zgolj denarna sredstva v višini 586,10 EUR. Toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici dolguje še 7.249,79 EUR. Sodišče prve stopnje je delno že opravilo delitev glede podjetja T. in osebnega vozila V., ne pa tudi glede denarnih sredstev na računih in ugotovljenega negativnega stanja na računu toženca, kar ni pravilno. Glede pohištva kuhinje toženec navaja, da je povsem neutemeljeno zavzeto stališče, da v skupno premoženje spada terjatev v višini 1.000 EUR, saj sodišče nekritično verjame le tožnici. Toženec izpodbija ugotovljen delež tožnice do 30 % ter navaja, da bi njen delež lahko znašal največ 25 %, kolikor ji toženec priznava. Tožnica je imela vseskozi nižje prihodke od toženca, večino časa je prejemala zgolj nadomestilo za invalidnost, imela pa je velike potrebe in je porabljala tudi precejšen del toženčevih prihodkov. Zato tudi iz naslova skrbi za gospodinjstvo ter skrbi za toženčevo babico ni opravičljiv delež 30 %. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dejstva, da je tožnica brezplačno živela v hiši, ki je bila last toženčeve babice, kasneje pa posebno premoženje toženca ter da za prebivanje nikoli ni plačevala nobene najemnine. Ravno tako ni upoštevalo, da je toženec poskrbel za plačilo vseh življenjskih in bivanjskih stroškov ter da je v celoti financiral skupne dopuste. Sodišče je storilo napako pri odločanju po nasprotni tožbi, saj zahtevek po nasprotni tožbi za 5 % ni bil zavrnjen. Napačna je odločitev sodišča glede zavrženja nasprotne tožbe, saj zgolj dejstvo, da je tožnica vložila najprej tožbo, tega ne more upravičevati. V odgovoru na pritožbo navaja, da ni res, da sam ni prispeval za gospodinjstvo in za skrb za staro mater kot skuša tožnica prikazati. Pravdni stranki sta si skrb za gospodinjstvo porazdelili, tudi nista imeli skupnih otrok. Toženčeva babica je s pravdnima strankama živela kratek čas, pri čemer je zanjo skrbel tudi toženec. Pravilno je sodišče odločilo, da je toženčeva izobrazba rezultat njegovega truda. Da bi bil toženec nezvest tožnica ni dokazala. Sodišče je pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo dodatka za nezaposlenega zakonca, saj je slednjega prejemal toženec. Pravilno pa je tudi ravnalo, ker med tožničine prihodke ni štelo pokojnine in dodatka za pomoč in postrežbo toženčeve babice. Toženec babice ne bi dal v dom starejših občanov, saj si tega ni želela in bi ji v vsakem primeru zagotovil ustrezno oskrbo in pomoč na domu, zato ni mogoče govoriti, da je tožnica na račun skupnega premoženja mesečno prihranila minimalno 450,00 EUR. Ne gre spregledati dejstva, da je tožnica pomagala v gostilni toženčeve babice in ne v gostilni toženca, zato tega njenega nedenarnega prispevka sodišče sploh ne bi smelo upoštevati pri določitvi deleža na skupnem premoženju. Ni res, da se sodbe v delu dohodkov pravdnih stran ne da preizkusiti. Sodišče je upoštevalo preživnino, ki jo je toženec plačeval za hčerko D. D. Pravilno je tudi upoštevalo ugovor prekluzije, prav tako ni bilo potrebno postavljati izvedenca.

6. Pritožbi pravdnih strank sta delno utemeljeni.

Popolnost tožbe

7. Pritrditi gre pritožbi toženca, da tožnica večji del premičnih stvari ni določno opredelila. V zvezi s tem je sodišče v 7. točki izpodbijane sodbe navedlo, da je zahtevek v tem delu dovolj določen oziroma določljiv, saj je bilo obema strankama znano, za katere premične stvari gre. Ob izrecnem tožničinem seznamu premičnih stvari je sodišče prve stopnje presodilo, da je trditveno in dokazno breme, da določene premične stvari iz seznama ne sodijo v skupno premoženje oziroma da jih ni več, prešlo na toženca. Ker ga ni zmogel, se je sodišče naslonilo na tožničin seznam iz tožbe. Po oceni pritožbenega sodišča bi morala tožnica premične stvari bolj določno opredeliti, saj jih sicer v postopku delitve ne bo mogoče identificirati in med pravdnima strankama razdeliti, še posebej, če bo potreben izvršilni postopek. Sodišče prve stopnje naj zato v ponovljenem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico pozove, da premične stvari (razen tistih, glede katerih sodba ni bila razveljavljena) bolj določno opredeli (npr. po velikosti, znamki, barvi, obliki, starosti, letu izdelave,...). Šele, ko bodo premične stvari bolj določno opredeljene, bo mogoče v zvezi z njimi izvajati dokazni postopek. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da niso utemeljene navedbe tožene stranke v pritožbi, da se določene stvari v hiši zaradi svojih lastnosti ne morejo nahajati in da je že zaradi tega tožba delno nesklepčna. V kolikor gre za takšne stvari kot npr. samohodna kosilnica, stroj za čiščenje snega, 150 betonskih stebrov, 15 kolutov mreže za ograjo s pripomočki, železna vrata, avtoprikolica..., zadostuje, da je tožeča stranka navedla, da se navedene premične stvari nahajajo na naslovu nepremičnine in gre šteti, da se na tem naslovu lahko nahajajo v hiši ali zunaj nje. Se je pa sodišču prve stopnje zapisala očitna pisna pomota, saj naslova stanovanjske hiše ni v celoti povzelo, izostala je hišna številka, kar bo treba v ponovljenem postopku popraviti.

Prekluzije

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni dopustilo dokazila tožeče stranke v prilogi A36, priloženega drugi pripravljalni vlogi, to je oporoke z dne 22. 7. 2012, saj je v prvi pripravljalni vlogi kot dokaz predlagala le sklep o dedovanju po pokojni C. C. in ne pa tudi oporoke, čeprav se je že v tej vlogi jasno opredelila do dedovanja. Posledično pravilno ni dopustilo ponovno predložene oporoke v prilogi A41. Sodišče bi moralo dopustiti izpisa iz zemljiške knjige v prilogi A40, saj se nanašata na zatrjevanje o neplačevanju najemnine, glede katere je tožeča stranka pravočasno odgovarjala na navedbe tožene stranke. Sodišče pravilno ni dopustilo listin v prilogah A43 in A44, to je odpiralni čas gostilne P. in izpis iz AJPES za gostilno C. C. s.p., saj bi glede na navedbe v tožbi ti listini tožnica lahko predložila najkasneje na prvem naroku, ker je že v tožbi navajala, da je v popoldanskem času tam delala. Sodišče bi moralo dopustiti dokazila v prilogah A42 in od A45 do A 50, ki se nanašajo na dohodke in poizvedbe o dohodkih pravdnih strank. Tožnica je s prvo pripravljalno vlogo, ki jo je vložila pravočasno na prvem naroku za glavno obravnavo, podala dokazni predlog, to je pridobitev podatkov o tem, kakšne dohodke je imel toženec na začetku izvenzakonske zveze ter je navedla, da jih bo predložila naknadno. S tem si je zagotovila pravočasnost predložitve zgoraj navedenih listin. Iz navedenih razlogov je pravočasna tudi listina v prilogi A51, to so dohodninske odločbe za tožnico od leta 1999 do leta 2005. Tudi sicer je sodišče dohodninske odločbe za tožnico upoštevalo na način, da jih je samo pridobilo (priloga C2). So pa neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da sodišče ne bi smelo upoštevati druge in tretje pripravljalne vloge toženca, v kateri naj bi ta prepozno navajal nove dokaze in navedbe. Toženec je v drugi in tretji pripravljalni vlogi prvič odgovarjal na trditve in predlagane dokaze tožeče stranke v njenih vlogah, kar ni mogoče šteti za prepozno.

Obseg skupnega premoženja

9. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da v njuno skupno premoženje sodijo: osebno vozilo znamke R., osebno vozilo znamke V., reg. št. ..., motorno vozilo znamke ..., tovarniške oznake ..., reg. št. ..., traktor kosilnica letnik ..., naložbeno zavarovanje z jamstvom glavnic investicijskega sklada v vrednosti 5.001 EUR na ime A. A., naložbeno zavarovanje z jamstvom glavnice investicijskega sklada v vrednosti 5.001 EUR na ime B. B., nepremičnini parc. št. ... k. o. X, pes pasme doberman po imenu ... in naslednje premične stvari: motor ..., sesalec ... in moška ura .... Navedeno je bilo kot nesporno ugotovljeno na prvem naroku za glavno obravnavo dne 11. 11. 2016. Prav tako s pritožbama ni bilo izpodbijano, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank denarna sredstva na TRR toženca v višini 836,48 EUR in denarna sredstva na TRR toženca v negativni višini -1.749,18 EUR. Ker je bil obseg zgoraj navedenega skupnega premoženja ugotovljen kot nesporen oziroma s pritožbama odločitev sodišča ni bila izpodbijana, se pritožbenemu sodišču do tega obsega ni bilo potrebno opredeljevati in je s sodbo ter z delno sodno poravnavo pravnomočno ugotovljen.

10. Glede premičnih stvari: samohodna kosilnica, laks kosilnica, tablični računalnik, kamera, DVD predvajalnik in strešni kovček za osebni avto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo med pravdnima strankama prav tako nesporno ugotovljeno, da spadajo v njuno skupno premoženje, vendar je glede teh premičnih stvari pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo iz razloga, ker niso določno opredeljene. Že zgoraj je pojasnjeno, da bo treba glede premičnih stvari tožbo narediti popolno, šele nato bo mogoče odločati o obsegu skupnega premoženja.

11. Poleg tega, da toženec zatrjuje, da tožba ni popolna, v pritožbi navaja tudi, da je že v prvem postopku izpodbijal obseg skupnega premoženja glede premičnih stvari in sicer, da tožnica ni dokazala, da ti predmeti sploh obstajajo (razen tistih, za katere je nesporno ugotovljeno, da spadajo v skupno premoženje) ter da jih nista pridobila s tožnico. Toženec v tem delu izpodbija obseg skupnega premoženja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje trditveno in dokazno breme o tem, da določene premičnine iz seznama tožnice obstajajo in da sodijo v skupno premoženje, nepravilno prevalilo na toženca. Povsem pa je neobrazložena ugotovitev sodišča prve stopnje, zakaj je verjelo tožnici, tožencu pa ne. Ko bo tožnica svojo tožbo dopolnila, bo na tožencu, da bo tožbo v delu premičnih stvari substancirano prerekal in bo moral opredeliti, zakaj posamezna stvar ne spada v skupno premoženje. Nato naj sodišče prve stopnje tožnico in toženca glede premičnih stvari ponovno zasliši glede vsake posamezne stvari in naj ponovno ugotovi obseg skupnega premoženja v zvezi s premičnimi stvarmi. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje kritično presoditi tako trditve tožnice kot trditve toženca. Namreč določene premične stvari (npr. pohištvo v hiši, luči, kuhinjski aparati, garderobne omare, jogiji, spalne blazine...) so potrebne za normalno vsakodnevno življenje v nepremičnini in je težko verjeti, da jih v hiši ob odhodu tožnice ni bilo, za razliko od nekaterih drugih stvari (npr. 150 betonskih stebrov, 15 kolutov mreže s pripomočki za napenjanje mreže in žice, železna vrata,...).

12. Neutemeljeno je pritožbeno stališče tožene stranke, da v skupno premoženje pravdnih strank ne sodi terjatev odsvojenega podjetja T. v višini 57.999,29 EUR. Pravilno je odločilo sodišče prve stopnje, da ne gre za toženčevo posebno premoženje in pravilno v odgovoru na pritožbo odgovarja tožeča stranka, da je bilo podjetje ustanovljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti, torej je bilo ustvarjeno z delom v trajanju izvenzakonske skupnosti in zaradi tega spada v skupno premoženje pravdnih strank. Sodišče je tudi pravilno upoštevalo vrednost zalog oziroma osnovnih sredstev podjetja ob razpadu izvenzakonske skupnosti. Pritožbeno sodišče tožencu pojasnjuje, da je z računom z dne 26. 8. 2005 (priloga B11), ki ga je predložil sodišču in nasprotni stranki, potrdil, da je v času prodaje vrednost podjetja znašala 58.585,39 EUR. Zato pritožbene navedbe glede tega, da prodajna vrednost artiklov ni enaka vrednosti zalog in da je v zvezi z navedenim dejansko stanje napačno in nepopolno ugotovljeno, niso utemeljene.

13. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo zahtevek tožnice, da podjetje oziroma osnovna sredstva v vrednosti 58.585,39 EUR oziroma denarna sredstva v višini 57.999,29 EUR spadajo v skupno premoženje. Kadar gre za odsvojitev dela skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, kar v tem primeru ni sporno, skupno premoženje ne preneha, le spremeni svojo obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Zato lahko prikrajšani zakonec svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanega skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.1 Tožnica je pravilno uveljavljala dajatveni obligacijski zahtevek na plačilo in ni utemeljena pritožbena trditev toženca, da je sodišče odločilo v nasprotju s postavljenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je terjatev v višini 57.999,29 EUR pravilno upoštevalo in jo poračunalo, pritožbeno sodišče pa je takšen poračun, zaradi tega, ker je sodbo razveljavilo glede deležev pravdnih strank pri skupaj ustvarjenem premoženju, posledično moralo razveljaviti. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo, da spadajo v skupno premoženje iz naslova podjetja T. denarna sredstva v višini 586,10 EUR, saj je takšen denarni znesek toženec ob prodaji podjetja dejansko prejel. Ob povedanem je sodišče v delu denarnih sredstev v višini 586,10 EUR pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženec je zahteval, da sodišče ugotovi, da v skupno premoženje sodi tudi znesek 4.500 EUR, ki je bil porabljen za nakup kuhinje tožničini hčerki. Ob povedanem v prejšnji točki je sodišče prve stopnje ugotovitveni zahtevek pravilno zavrnilo ter je odločalo o dajatvenem zahtevku toženca. Odločilo je, da je tožnica dolžna tožencu iz tega naslova plačati 700,00 EUR, saj je štelo za dokazano, da je bilo skupno premoženje oškodovano za znesek 1.000 EUR. Toženec utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v tem delu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je obrazložitev sodišča prve stopnje v 10. točki nejasna in nepopolna ter sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, poleg tega pa je sodišče prve stopnje nekritično verjelo le tožnici. Ni namreč prepričljiva obrazložitev, da bi toženec nedvomno prej spoznal, če bi bilo brez njegovega soglasja porabljeno 4.500,00 EUR kot pa 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku dejansko stanje glede prispevka pravnih strank za nakup kuhinje tožničini hčerki ponovno in popolnoma razišče in o tem zahtevku ponovno odloči, pri tem pa naj upošteva, da je dokazno breme, koliko je bilo iz skupnega premoženja namenjeno za kuhinjo tožničine hčerke, na tožencu, ki zatrjuje, da je bil ta znesek 4.500 EUR.

Deleža pravdnih strank

15. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da sta s tožencem živela v izvenzakonski skupnosti 16 let oziroma vse od leta 1999, toženec je trajanje izvenzakonske skupnosti prerekal z navedbo, da je tožnica v drugem postopku glede začetka izvenzakonske skupnosti izpovedala drugače. Ko je bil zaslišan, je izpovedal, da sta živela s tožnico v izvenzakonski skupnosti od leta 1999. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku najprej ugotovi ali je okoliščina pričetka izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama sporna, sedanji podatki iz sodnega spisa kažejo, da se je njuna izvenzakonska skupnost pričela v letu 1999. 16. V zvezi z dohodki obeh strank gre pritrditi pritožbi tožeče stranke, da izračuna sodišča ni mogoče preizkusiti. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo zgolj, da so glede na podatke iz dohodninskih odločb skupni toženčevi prihodki štirikrat višji od tožničinih, torej v razmerju približno 20 proti 80 v korist toženca. Pri tem je navedlo le listine v prilogah C2 in C3, iz katerih je to dejstvo ugotovilo. V navedenih prilogah se nahajajo dohodninske odločbe obeh pravdnih strank od leta 2000 dalje. Sodišče dohodkov iz prvega leta izvenzakonske skupnosti, to je za leto 1999, sploh ni upoštevalo, niti ni obrazložilo zakaj ne. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva ustvarjene prihodke v celotni dobi izvenzakonske skupnosti ter naj svoj izračun bolj temeljito obrazloži s tem, da obrazloži katere dohodke je upoštevalo pri tožnici, katere pri tožencu in katera obdobja je analiziralo. Ni pa mogoče pritrditi pritožbi tožeče stranke, da bi moralo sodišče posebej upoštevati, da sta imeli v začetku izvenzakonske skupnosti pravdni stranki približno enake dohodke. Dohodki se v povprečju obračunavajo na celotno dobo zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti. Nadalje pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pravilno v tožničine dohodke ni štelo pokojnine in nadomestila za nego in pomoč pokojne C. C., saj ti dohodki niso bili ustvarjeni z delom v izvenzakonski skupnosti kljub temu, da je tožnica za C. C. skrbela. Pravne podlage, da bi sodišče te dohodke prištelo k tožničinim dohodkom, ni. Prav tako sodišče pravilno na tožničini strani ni upoštevalo dodatkov, ki jih je toženec prejel za bivanje tožnice v tujini. Jasno je, da gre za toženčeve dohodke in ne za dohodke tožnice. Ti prihodki so prikazani pri vsakomesečnih toženčevih dohodkih, prejel pa jih je iz naslova opravljanja svoje diplomatske službe. Nadalje ni utemeljena pritožbena trditev tožnice, da sodišče pri obračunu ni upoštevalo zneska preživnine v višini 26.579,04 EUR, ki ga je toženec plačeval za svojo hčerko D. D. Iz sodbe izhaja, da je bila preživnina upoštevana in je nekoliko znižala toženčev delež. Utemeljena pa je pritožba v tej smeri, da naj sodišče pojasni, zakaj konkretnega zneska ni odštevalo od dohodkov tožnika. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje obrazloži na kakšen način je upoštevalo ta znesek in za koliko so se iz tega naslova znižali dohodki tožnika oziroma njegov delež pri skupnem premoženju. V zvezi z dohodki pa nadalje ni utemeljena pritožbena trditev tožnice, da je treba upoštevati, da zaradi njene skrbi za C. C. le ta ni prebivala v domu starostnikov in je tožnica na takšen način prihranila 450,00 EUR mesečnega zneska, ki bi ga bilo potrebno dati kot plačilo domu starostnikov. Toženec je namreč obrazložil, da svoje stare matere nikoli ne bi dal v dom, ker tja ni hotela in da bi ji, če zanjo ne bi skrbela tožnica, zagotovil varstvo na domu. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni dokazala, da bi navedeni mesečni strošek nastajal in da ga je v korist skupnega premoženja prihranila.

17. Res se sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do trditev tožnice, da sta imela s tožencem v letu 2004 dogovor, da tožnica ne bo več delala in bo ostala doma, da bo v celoti skrbela za gospodinjstvo in za dom, opravljala dela v hiši in zunaj hiše, obdelovala vrt, pomagala tožencu, ki se je šolal ter pomagala tudi v gostilni toženčeve stare matere. Vendar v tem delu ne gre za kršitev po 339. členu ZPP, ker po oceni pritožbenega sodišča ne gre za relevantno dejstvo, ki bi lahko vplivalo na višino deležev. Ne glede na to, ali je dogovor obstajal ali ne (toženec ga zanika), gre tožnici takšen delež iz naslova njenega finančnega in nedenarnega prispevka, kot ga bo v tem postopku dokazala. Ali drugače, tožnica je tudi v obliki dela prispevala k ustvarjanju skupnega premoženja, zato je za ugotovitev njenega deleža vseeno ali ob sklenjenem dogovoru ali brez njega, bistveno je, da se ugotovi, koliko je prispevala, saj je od tega odvisna višina njenega deleža. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ko ni ugotovilo, da bi se tožnica odrekla napredovanju v svojem poklicu zaradi toženčevega napredovanja v službi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je toženčeva kariera predvsem rezultat njegovega truda in dela in tožnica iz tega naslova neutemeljeno zahteva višji delež.

18. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je pri določitvi deležev premalo upoštevano, da je v času izvenzakonske skupnosti veliko delala v gostilni toženčeve stare matere, in sicer vsaj vsak dan od 15.00 do 17.00 ure, toženec njenega dela v gostilni ne prereka, prereka obseg tega dela. V odgovoru na pritožbo je navedel, da ne gre spregledati dejstva, da je tožnica pomagala v gostilni toženčeve babice in ne v gostilni toženca, in njenega nedenarnega prispevka sodišče sploh ne bi smelo upoštevati pri določitvi deležev pri skupnem premoženju. Res je toženec šele v odgovoru na pritožbo podal navedeni ugovor, vendar je pritožbeno sodišče dolžno paziti na pravilno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Namreč, če bi tožnica za svoje delo dobila plačilo, bi se to plačilo štelo kot njen dohodek in bi prispevala k skupnemu premoženju, če plačila ni dobila, potem bi imela določene zahtevke proti stari materi toženca oz. njenim dedičem po drugih pravnih podlagah in ne iz naslova ustvarjanja skupnega premoženja. Sodišče naj se v ponovljenem postopku do navedenih okoliščin izreče in ponovno presodi ali je pravilno, da je ta nedenarni prispevek tožnice v prvem sojenju upoštevalo pri tožničinem deležu. Ni prerekano, da je tožnica več kot eno leto skrbela za toženčevo staro mater. V tem delu je sodišče pravilno upoštevalo njeno skrb in nego kot nedenarni prispevek. Pravilno tudi ni sodišče prve stopnje pri deležu tožnice upoštevalo dejstva, da je toženec podedoval premoženje po C. C. Gre za posebno premoženje toženca po drugih pravnih podlagah in navedenega ni mogoče šteti v tožničin nedenarni delež.

19. Tožnica je zatrjevala, da je toženec zaradi nezvestobe zmanjševal skupno premoženje pravdnih strank, pri tem se je oprla na odločbo VS RS II Ips 843/1994, kjer se je sodišče postavilo na stališče, da poudarjena razvedrilna dejavnost enega od zakoncev, zaradi katerih povečana skrb za ohranjanje skupnega premoženja in gospodinjstva pride na drugega zakonca, zmanjšuje delež prvega zakonca pri skupnem premoženju. Tožnica je predlagala dokazila, poleg zaslišanj tudi vpogled in prečitanje zadeve opr. št. I P 157/2015. Sodbe sodišča prve stopnje v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj je le v enem stavku navedeno, da tožnica ni dokazala svojih trditev, da bi toženec skupno premoženje zmanjševal v obliki daril in plačil za svoje ljubice. Sodišče je v 6. točki, ko je obrazložilo dokazni postopek, navedlo, da je vpogledalo v spis I P 157/2015, vendar iz podatkov sodnega spisa v tu obravnavani zadevi navedeno ne izhaja. Tožnica je svoj dokazni predlog po vpogledu v navedeni spis postavila v prvi pripravljalni vlogi, v tretji pripravljalni vlogi pa je ta dokazni predlog glede na dodatno podane trditve dopolnila in sicer, da naj sodišče v navedenem sodnem spisu vpogleda v določene listine ter naj vpogleda in prečita zapisnik o glavni obravnavi z dne 30. 5. 2016. Tožnica je v postopku tri zapisnike zaslišanj iz navedenega sodnega postopka predložila (listine v prilogi od A17 do A19), vendar pa je za narok 30. 5. 2016 predložen zapisnik le do 4. strani, kar pomeni, da iz njega ni razvidno pričanje priče E. E. Ravno to pričanje pa naj bi izkazovalo tožničine trditve. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku v okviru materialnoprocesnega vodstva najprej pozove tožečo stranko, da sama predloži tiste listine iz drugega sodnega spisa, za katere ocenjuje, da potrjujejo njene trditve, ali pa naj sodišče pridobi sodni spis in ga vpogleda, kot je predlagala tožnica. Potem naj ponovno kritično presodi ali je z navedenimi dokazi, ob upoštevanju izpovedi obeh strank in že zaslišanih prič, tožnica dokazala, ne samo, da je bil toženec zaradi nezvestobe prekomerno odsoten, ampak tudi da je bila zaradi njegove odsotnosti in prekomernega trošenja na njeni strani povečana skrb za ohranjanje skupnega premoženja in gospodinjstva. Le v takšnem primeru bi lahko bil iz tega naslova njen delež višji.

20. Prav ima pritožba toženca, da se sodišče ni izreklo o tem, da je toženec skrbel za plačilo vseh življenjskih in bivanjskih stroškov ter da je v celoti financiral skupne dopuste. Sodbe se tudi v tem delu ne da preizkusiti, zato naj v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje preveri trditve obeh strank, izvede potrebne dokaze in ugotovi, ali je iz tega razloga lahko toženčev delež višji. Tudi je res, da se sodišče ni izreklo v zvezi s trditvami tožene stranke v postopku, da je tožnica brezplačno živela v hiši, ki je bila last toženčeve babice, kasneje pa posebno premoženje toženca in da ni nikoli plačevala nobene najemnine. Vendar navedena okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ni relevantna in ne more vplivati na višino deležev pravdnih strank. Ker je do 11. 11. 2014 tožnica brezplačno živela v hiši toženčeve babice, bi le njeni dediči (tudi toženec) po drugih pravnih podlagah lahko do tožnice imeli določene zahtevke. Od tega dne do razpada izvenzakonske skupnosti konec marca 2015 je tožnica res živela v hiši, ki jo je podedoval toženec, vendar je življenjsko logično in običajno, da v času, ko traja izvenzakonska skupnost, plačevanje najemnine med partnerjema ne poteka, saj skupno prebivališče financirata iz skupaj ustvarjenega premoženja (živita v ekonomski skupnosti). Sicer pa tako kratko obdobje, ko je tožnica živela v nepremičnini toženca, ne more vplivati na deleže. 21. V obširni pritožbi tožnica na več mestih zatrjuje, da sodišče ni ustrezno upoštevalo njenega nedenarnega prispevka ter da ni upoštevalo enovitega pristopa pri obravnavanju skupnega premoženja. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da ni enotno pristopilo k ugotavljanju obsega in deležev pri skupnem premoženju, kakšni bodo deleži, bo odločeno v ponovljenem postopku.

22. Delno utemeljeno se toženec pritožuje, da je sodišče že opravilo delitev glede podjetja T. in osebnega vozila V., ne pa glede denarnih sredstev in ugotovljenega negativnega stanja na računu tožencev, ter da takšna delna delitev ni pravilna. Pritožbeno sodišče je zgoraj obrazložilo, da ima izvenzakonski partner glede skupnega premoženja, ki je bilo odtujeno brez soglasja drugega izvenzakonskega partnerja (na strani toženca podjetje M., na strani tožnice denarna sredstva za kuhinjo njene hčerke), na razpolago denarni dajatveni zahtevek. V tem primeru je delitev nujno narediti, saj sicer o zahtevku ne bi bilo mogoče odločiti. Ali pravdni stranki delitvi preostalega skupnega premoženja v pravdi nasprotujeta ali ne, v prvem postopku ni bilo dokončno razčiščeno. Za del premoženja (vozilo V.) sta sklenili delno sodno poravnavo (list. št. 56 sodnega spisa), iz katere je razvidno, da spada vozilo v skupno premoženje, vrednost sta ocenili na 14.500,00 EUR ter je tožnica na račun skupnega premoženja prejela vozilo v izključno last. V nasprotni tožbi je toženec predlagal tudi delitev obeh nepremičnin z vpisom solastninske pravice v zemljiško knjigo in je glede tega dela sodišče postopek ustavilo (V. točka izreka sodbe in sklepa), obrazložilo pa, da se s tem že zahteva delitev stvari iz skupnega premoženja, čemur je namenjen nepravdni postopek, ter da bodo tudi ostale stvari iz skupnega premoženja predmet delitve v nepravdnem postopku. Navedeni sklep s pritožbama ni bil izpodbijan. Po ustaljeni sodni praksi v primeru, ko ena stranka ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja, sodišče takšne delitve ne sme izpeljati proti njegovi volji2. Zato bo potrebno v ponovljenem postopku najprej ugotoviti ali stranki nasprotujeta delitvi skupnega premoženja v pravdi, če temu nasprotujeta, bosta morali skupno premoženje deliti v nepravdnem postopku (razen dajatvenih zahtevkov, kjer je zaradi odtujitve premoženja brez soglasja drugega partnerja prišlo do oškodovanja skupnega premoženja). V zvezi s tem pa ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje poračunavalo tudi vrednost skupnega premoženja iz naslova vozila V., to je 14.500,00 EUR, saj toženec terjatve do tožnice v obliki dajatvenega zahtevka v tej pravdi ni uveljavljal. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi ali stranki nasprotujeta delitvi, ter naj, če bo delitev glede vozila V. vseeno opravilo, obrazloži zakaj je to storilo in po kakšnih podlagah.

23. Pritožba toženca ima prav, da je sodišče nepravilno zavrglo nasprotno tožbo v delu, da v skupno premoženje spada vozilo R. Sodišče prve stopnje je postopek po tožbi in po nasprotni tožbi združilo v skupno obravnavanje in odločanje, zato ni mogoče govoriti o litispendenci, če sta bila zahtevka za predmetno vozilo postavljena s strani obeh strank. Pravilno pa je zavržen zahtevek za vozilo V., saj je o njem že bilo odločeno s sodno poravnavo. Pritožbeno sodišče je zato sklep o zavrženju delno razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje.

24. V pritožbi tožnica opozarja, da je izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke predlagala, da bi ocenil njen nedenarni prispevek k ustvarjanju skupnega premoženja, sodišče pa svoje odločitve o zavrnitvi tega dokaznega predloga ni obrazložilo, kar bo moralo storiti v novem postopku. Če bo sodišče menilo, da bo lahko samo določilo deleže, potem izvedenec ne bo nujno potreben.

25. Tudi sicer je izrek izpodbijane sodbe in sklepa mestoma nejasen. Sodišče prve stopnje je poleg tega, da ni v celoti odločilo o vseh zahtevkih (toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da zahtevek po nasprotni tožbi nad 70 % deležem ni bil zavrnjen), odločalo o zahtevkih po tožbi in nasprotni tožbi tako, da jih je povzelo v narekovajih, čeprav se npr. zahtevek tožeče stranke ni nikoli glasil, da znaša njen delež pri skupnem premoženju 30 % in delež toženca 70 %. Stranki sta postavili drugačne denarne zahtevke kot jih je sodišče povzelo v narekovajih. Sodišču sta se zapisali tudi očitni pisni pomoti, ko je v izreku dvakrat navedlo točki IV in V. 26. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje naprej tožečo stranko pozove, da tožbo glede premičnih stvari dopolni, potem naj ponovno odloči o še spornem obsegu skupnega premoženja, to je za premične stvari in o terjatvi za kuhinjo, ter nato ob upoštevanju zgoraj podanih materialnopravnih stališč in procesnih napotil pritožbenega sodišča ponovno odloči o deležih pravdnih strank pri skupnem premoženju. Pri tem naj upošteva, da se pri ugotavljanju skupnega premoženja zahtevki po tožbi in po nasprotni tožbi praviloma obravnavajo skupaj, tako da sodišče najprej ugotovi obseg skupnega premoženja, nato ugotovi deleže, v preostanku zahtevke po tožbi in nasprotni tožbi zavrne, delitev pa opravi le ob soglasju strank. Obseg skupnega premoženja je delno ugotovljen v delni sodni poravnavi in v sodbi sodišča prve stopnje v prvem postopku, ter bo delno ugotovljen s sodbo v ponovljenem postopku. Zato bi bilo pravilno, da bi sodišče prve stopnje v izreku odločbe v ponovljenem postopku povzelo, kje vse je skupno premoženje ugotovljeno ter nato določilo deleže pri vsem skupnem premoženju.

27. Ker je zaradi kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Navodila sodišču prve stopnje so podana zgoraj (2. in 3. odstavek 360. člena ZPP).

28. Ponovno obravnavano na prvi stopnji narekuje načelo sorazmernosti, ekonomičnosti in smotrnosti, še posebej, ker bo sodišče prve stopnje moralo najprej zagotoviti, da bo tožba tožnice popolna, glede premičnih stvari pa bo moralo ugotavljati samostojni sklop dejanskih ugotovitev, ki jih bo lahko hitreje in ceneje, kot bi to storilo pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi. S ponovno obravnavno na prvi stopnji bo strankama omogočena tudi ustavna pravica do pritožbe (25. člen Ustave RS), za katero bi bili ob prvem ugotavljanju dejanskega stanja na pritožbeni ravni prikrajšani.

29. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj: odločbi VS RS sodba in sklep II Ips 19/2016 z dne 18. 2. 2016 in sodba in sklep II Ips 100/2015 z dne 10. 3. 2016, pa tudi sklep II Ips 784/2009 z dne 28. 1. 2009, sodba in sklep II Ips 876/2006 z dne 11. 12. 2008, VSL sodba II Cp 3498/2011 z dne 18. 1. 2012 in VSL sodba in sklep I Cp 634/2015 z dne 10. 6. 2015. 2 Primerjaj: Odločba VSRS, sklep II Ips 211/2014 z dne 28. 1. 2016.