Jedro

Pravilni so dejanski zaključki sodišča prve stopnje o trajanju delovnega dne na misiji in da je tožnik v Afganistanu delo opravljal vse dni v tednu, pri čemer je bil ritem dela enak od ponedeljka do nedelje. Pravilno je zaključilo, da tožena stranka tožniku na misiji ni zagotovila dnevnega počitka med dvema delovnima dnevoma v nepretrganem trajanju 11 ur, do katerega je bil tožnik upravičen, temveč zgolj v nepretrganem trajanju 9,5 ur.

V skladu z drugim odstavkom 98. člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 12.302,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2019 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo še 16.787,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2019 dalje) je zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroška postopka v višini 215,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. V pritožbi zoper sodbo (pravilno ugodilni del) uveljavlja tožena stranka pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V pritožbi se sklicuje na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 1. 2003 in na ZDR-1, ki v prvem odstavku 155. člena določa, da ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur (prvi odstavek) ter drugi odstavek istega člena, ki določa, da ima delavec, ki mu je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 11 ur. Sklicevala se je tudi na 158. člen ZDR-1, ki določa izjeme, kjer je lahko pravica do dnevnega počitka omejena. Glede pripadnikov Slovenske vojske je po mnenju tožene stranke potrebno upoštevati določbe Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski, ki sta _lex specialis_ za urejanje delovnopravnih pravic pripadnikov Slovenske vojske. Glede na to, da drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi vsebuje besedilo "praviloma", je jasno, da je možna tudi ureditev, ki od tega odstopa. Iz določbe tretjega odstavka navedenega člena pa jasno izhaja, da se tedenski počitek lahko koristi v nekem referenčnem obdobju, to pa ni možno glede dnevnega počitka. Delovni čas in počitek pripadniku je podrobno opredeljen v 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski, ki določa, da je delovni čas pripadnikov, v skladu z Zakonom o obrambi odvisen od vrste, namena, obsega in zahtevnosti nalog, ki jih opravljajo pripadniki. Navedeni člen tudi določa, da se delovni čas pripadnikov, ki so napoteni na opravljanje vojaške službe v skupna ali druga poveljstva in enote izven države, odredi glede na pravila, ki veljajo za druge pripadnike takega poveljstva ali enote. V prvem odstavku 53. člena je določeno, da je delovni čas pri opravljanju vojaške službe izven države pripadnikov lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. V drugem odstavku je določena obveznost nadrejenega poveljnika, da mora pri razporejanju delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države omogočiti pripadnikom potreben počitek, upoštevati pa mora razmere in naloge, ki jih mora enota izvesti. Zakon o službi v Slovenski vojski je določil izjemo, kakršno predvideva tudi Direktiva 89/391/EGS, pri razlogih za urejanje take izjeme pa je bilo upoštevano predvsem dejstvo, da so pripadniki Slovenske vojske ali enote, napotene na opravljanje vojaške službe v sestavi skupnega poveljstva ali enote, kjer pa veljajo drugi predpisi oziroma pravila in se mora tudi slovenski del enote podrediti pravilom, ki veljajo za skupno poveljstvo ali enoto, saj bi bilo drugače onemogočeno njeno delovanje. Treba je zagotoviti potreben počitek, ne pa dnevni počitek v trajanju 12 oziroma 11 ur. V kakšnem trajanju naj poveljujoči zagotovi pripadnikom Slovenske vojske, napotenim v Afganistan, ki jih med opravljanjem patrulje napadejo talibani oziroma jih obstreljujejo z oborožitvijo? Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da je treba pri tem, kaj je potrebni počitek, izhajati iz Pravilnika in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski. Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadniku Slovenske vojske v 5. členu določa, da o razporeditvi delovnega časa pripadnikov SV med opravljanjem nalog v MOM odloča nadrejeni poveljnik. Počitek se zagotovi na območju operacije, upoštevaje razmere in naravo nalog in če pripadnikom SV zaradi obsega in zahtevnosti nalog, službenih potreb, v zaporednih sedmih dneh tedenski počitek ne more omogočiti, se mu ta zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu in če ga ni mogoče zagotoviti tudi v naslednjem mesecu, se ta zagotovi v najkrajšem možnem času, ko narava dela to omogoča. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je pripadnikom na MOM treba zagotoviti potreben počitek v skladu z drugim odstavkom 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski in veljavnim Pravilnikom, ki definira potrebni počitek in ga tudi poimenuje tedenski počitek, ni pa treba pripadnikom zagotoviti tedenskega in dnevnega počitka, ki ga sicer ureja splošna zakonodaja, sprejeta v skladu z evropsko direktivo, za delo v Republiki Sloveniji. Navaja, da takšno stališče izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-742/19 z dne 15. 7. 2021. Tožena stranka pa izpodbija tudi izračun višine odškodnine in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je bila tožnikova plača na MOM 4.710,10 EUR oziroma 4.960,10 EUR, kar je potrebno razdeliti na 30 dni (157 EUR in 165,34 EUR) in nato deliti s 24 ur ter tako dobljena urna postavka znaša 6,54 EUR oziroma 6,89 EUR. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče samo odloči o zadevi, tako da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in navaja, da kot pojasnjuje Sodišče EU v sodbah C-344/19, C-580/19 in C-742/19 mora delodajalec upoštevati predpisane počitke med delovnim časom, izjema so zgolj vojaške operacije v pravem pomenu besede, torej če pride do vojaške aktivacije pripadnikov. Zato tolmačenje delovnega časa in počitka med delovnim časom kot ga podaja tožena stranka ni pravilno in je v nasprotju s sodno prakso Sodišča EU. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine in je sodišče pravilno pri izračunu odškodnine upoštevalo plačo, ki jo je tožnik prejemal v času misije, in sicer plačo v višini 4.710,10 EUR (oziroma 4.960,10 EUR) na mesec in da je njegova urna postavka znašala 27,07 EUR (oziroma 28,51 EUR).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 4. 9. 2013 do 22. 6. 2014 napoten na opravljanje nalog izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovni operaciji ISAF ... v Afganistanu in da mu tožena stranka dnevno ni zagotovila tri ure dnevnega počitka (od pripadajočih 11 ur), saj je moral svoje delo opravljati vse dni v tednu, v času od 7.30 ure do 22. ure. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo, kdaj je tožnik začel in kdaj zaključil z delom ter koliko ur dela več je opravil na račun manjkajočega dnevnega počitka. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje glede začetka opravljanja nalog tožnika, ki temeljijo na izpovedi tožnika in prič A. A., B. B. in C. C., ki so bile s tožnikom na misiji vsakodnevno v kontaktu in so bile seznanjene z njegovim delom. Priče so potrdile, da je tožnikova vsakodnevna izmena v združenem poveljstvu trajala od 8. ure do 20. ure ter da je tožnik zaradi prevzema dolžnosti moral začeti z delom pred 8. uro zjutraj in zaradi predaje dolžnosti ostati na delu do 21. ure, nato pa je tožnik moral po nacionalni liniji napisati še dnevno operativno poročilo. Tožnik je moral zbrati podatke od enot, ki so bile razkropljene po Afganistanu in napisati dnevno operativno poročilo do 22. ali 23. ure, ter ga posredovati v slovensko poveljstvo v D. (tujina). Po oceni prič je za pisanje dnevnega operativnega poročila tožnik potreboval eno uro. Priče so izpovedale, da tožnik pred 21. uro še ni imel podatkov, ki jih je moral vključiti v dnevno operativno poročilo. Glede na navedeno so pravilni dejanski zaključki sodišča prve stopnje o trajanju delovnega dne na misiji in da je tožnik v Afganistanu delo opravljal vse dni v tednu, pri čemer je bil ritem dela enak od ponedeljka do nedelje. Tožnik je vsak dan od 7.30 ure do 21. ure delal v poveljstvu združene večnacionalne enote E., nato pa je moral izdelati še dnevno operativno poročilo in ga do 22. ure posredoval v slovensko poveljstvo v D. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožniku na misiji ISAF ... ni zagotovila dnevnega počitka med dvema delovnima dnevoma v nepretrganem trajanju 11 ur, do katerega je bil tožnik upravičen, temveč zgolj v nepretrganem trajanju 9,5 ur.

7. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava in bi moralo za odločitev predvsem upoštevati, da sta Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) in Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) _lex specialis_ za urejanje delovnopravnih pravic pripadnikov Slovenske vojske. Po mnenju tožene stranke je pripadnikom na MOM treba zagotoviti potreben počitek v skladu z drugim odstavkom 53. člena ZSSloV in veljavnim Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, ki definira potrebni počitek in ga tudi poimenuje tedenski počitek, ni pa treba pripadnikom zagotoviti tedenskega in dnevnega počitka, ki ga sicer ureja splošna zakonodaja, sprejeta v skladu z Evropsko direktivo, za delo v Republiki Sloveniji. Navedeno stališče tožene stranke je napačno in je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določbe 155. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katerim ima delavec v obdobju 24 ur pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur oziroma 11 ur, če je delovni čas neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, in 97.f člena ZObr, ki daje pravico do dnevnega počitka delavcem na obrambnem področju. Glede na navedeno ureditev pravice do dnevnega počitka v nacionalni zakonodaji, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je bila tožena stranka, na podlagi določb Direktive št. 89/391/EGS o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu, razbremenjena dolžnosti zagotovitve dnevnega počitka na mednarodnih misijah. V zvezi s tem je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Sodišča EU C-742/19, saj se ta ne nanaša na vprašanje zagotovitve dnevnega počitka.

8. Neutemeljen je pavšalni pritožbeni očitek tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbo 158. člena ZDR-1, ki določa, da se minimalni dnevni počitek lahko zagotavlja v daljšem časovnem obdobju, ki pa ne sme biti daljši od 6 mesecev, za kar pa mora biti podana podlaga v zakonu ali kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje le pavšalno navedla, da se po njenem stališču lahko kak dan zagotovi manj kot 11 ur počitka, če se ta manko kompenzira na kak drug dan, pri tem pa ni zatrjevala niti dokazala, da bi bili izpolnjeni pogoji iz 158. člena ZDR-1. 9. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo, pravilno izhajalo iz vrednosti urne postavke 27,07 EUR za obdobje od 4. 9. 2013 do 4. 12. 2013 (plača 4.710,10 EUR / 174 ur), ter za obdobje 5. 12. 2013 do 22. 6. 2014 iz vrednosti urne postavke 28,51 EUR (plača 4.960,10 EUR / 174 ur). Neutemeljena je pritožbena trditev, da bi moralo sodišče urno postavko izračunati tako, da bi plačo 4.710,10 EUR (oziroma 4.960,10 EUR) razdelilo na 30 dni in tako dobljen znesek 157,00 EUR (oziroma 165,34 EUR) razdelilo na 24 ur in bi tako znašala urna postavka 6,54 EUR (oziroma 6,89 EUR). V skladu z drugim odstavkom 98. člena ZObr se pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo urno postavko tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174). Tožniku pripada odškodnina za 354 ur več opravljenega dela, kar znaša skupaj 9.921,91 EUR, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožena stranka, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).