Jedro

Če dedič pred koncem zapuščinske obravnave spremeni svojo izjavo o odpovedi dediščini in je med dediči spor o tem, kakšna izjava velja, napoti sodišče stranke na pravdo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju v zapuščinskem postopku po pok. F. V. (tudi V. ali V.) ugotovilo med drugim, da se je dedna upravičenka A. M. odpovedala dedovanju in da sta zakoniti dedni dedinji A. D. ter M. B. M. vsaka do 1/2 zapuščine.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi dedinj A. D. in A. M. ter potrdilo sklep prve stopnje. Sprejelo je stališče, da se je A. M. odpovedala dedovanju z dedno izjavo z dne 7.1.1996. Ta izjava je nepreklicna, zato ni mogoče upoštevati njene izjave z dne 10.1.996, s katero se odpoveduje dediščini v korist sestre A. D. Zoper sklep druge stopnje v zvezi s prvostopnim sklepom o dedovanju vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku in po 1. odst. istega člena, ker sodišče ni uporabilo določil 165. in 1. odst. 167 čl. Zakona o dedovanju in 7. ter 11.čl. Zakona o pravdnem postopku. Podrejeno uveljavlja tudi neuporabo 5. točke drugega odst. 210.čl. zakona o dedovanju. Navaja, da sklep prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo dedne izjave A. M. z dne 10.1.1996. V sklepu druge stopnje pa je nasprotje med tem, kar sodišče navaja v obrazložitvi o izjavah dedinje A. M. z dne 7.1.1996 in z dne 10.1.1996 ter med samima tema izjavama. Dedna izjava z dne 10.1.1996 namreč ni v nasprotju z dedno izjavo z dne 7.1.1996, pač pa predstavlja le preciziranje prvotne izjave. Obe izjavi se dopolnjujeta in tvorita celoto. Sodišči bi morali paziti, da bi se pravice dedinje ugotovile in zavarovale, sporna dejstva pa bi moralo ugotoviti popolnoma in po resnici. Podrejeno pa uveljavlja kršitev zaradi neuporabe 5. točke drugega odst. 210.čl. Zakona o dedovanju. Ugotoviti bi bilo treba, ali se je dedinja A. M. odpovedala dedovanju in ali je bila dana njena izjava v zmoti. Glede na to bi moralo zapuščinsko sodišče prekiniti postopek in napotiti dedinjo A. M. na pravdo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena dedinjam, ki se o njej niso izjavile (3. odst. 390.čl. v zvezi z 2. odst. 408. ter 4. odst.400.čl. zakona o pravdnem postopku).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Sklep druge stopnje vsebinsko obravnava obe dedni izjavi A. M. in pri tem opredeljuje izjavo z dne 7.1.1996 kot odpoved dediščini, izjavo z dne 10.1.1996 pa kot sprejem dediščine in odstop dednega deleža drugi dedinji. Gre za pravno opredelitev, ne pa za napačen povzetek vsebine obeh izjav. Zato ne gre za kršitev določb postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) v zvezi s 163.čl. zakona o dedovanju ( v nadaljnjem ZD). S tem, ko je obravnavalo obe izjavi, je sodišče druge stopnje popravilo pomanjkljivost prvostopnega sklepa o dedovanju. Očitek zahteve za varstvo zakonitosti glede te kršitve postopka torej ni utemeljen.

Dedinja A. M. je v zapuščinskem postopku podala dve izjavi: z dne 7.1.1996 in z dne 10.1.1996. Obe izjavi sta prišli na sodišče še pred zapuščinsko obravnavo, ki je bila dne 16.1.1996. Na tej obravnavi dedinje A. M. ni bilo. Sodišče pa je upoštevalo samo njeno izjavo z dne 7.1.1996, čeprav je bilo glede na njeno drugo izjavo z dne 10.1.1996 sporno, ali je njena volja taka, da se odpove dediščini v skladu z določbo 133.čl. ZD, ali pa gre za sprejem dediščine in odstop dednega deleža drugi dedinji. Podan je spor o dejstvu, ali se je dedinja A. M. odpovedala dedovanju. Sodišče druge stopnje je o tem sprejelo stališče na podlagi razlage obeh izjav. Vendar gre za dejstva, ki jih ni mogoče ugotoviti zgolj z gramatikalno razlago besedil obeh izjav. Dedinja je v pritožbi, s pismeno vlogo z dne 30.4.1996 ter v izjavi na obravnavi dne 7.5.1996 pojasnila svoje ravnanje in vztrajala pri tem, da je njena volja sprejeti dediščino in odstopiti dedni delež sodedinji A. D. Pri takem stanju stvari in ko je izjava z dne 10.1.1996 prišla na sodišče pred datumom zapuščinske obravnave, bi bilo treba ugotoviti, ali gre za dopolnitev prvotne izjave ali pa za spremembo prvotne izjave. Pri tem je pomembno tudi, da se do prejema druge izjave o prvi izjavi sodedinji nista izrekli in da sodišče na njeni podlagi še ni odločalo. Tudi če bi se štelo, da je kljub temu učinek nepreklicnosti (1. odst. 138.čl. ZD) že nastopil, pa je še vedno podana možnost zahtevati razveljavitev izjave zaradi zmote po 2. odst. 138.čl. ZD. Zmoto pa dedinja zatrjuje. Zato neuporaba 5. točke drugega odst. 210.čl. ZD pomeni kršitev določb postopka, ki bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa (1. odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 163.čl. ZD).

V ponovljenem postopku bo moralo zapuščinsko sodišče postopati v skladu z določbo 5.tč. drugega odst. 210.čl. ZD.

Razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki ga uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, je podan. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo, izpodbijana sklepa razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 394.čl. v zvezi z 2. odst. 408.čl. ZPP.