Jedro

Zahtevek na ugotovitev ničnosti najemne pogodbe je spor iz najemnega razmerja, za katerega je stvarno pristojno okrajno sodišče po 3. točki 2. odstavka 30. člena ZPP.

Zahtevek za izpraznitev stanovanja in prepoved njegove uporabe je premoženjskopravni spor in je zato za odločitev, katero sodišče je stvarno pristojno za njegovo presojo, odločilna vrednost spora, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja več zahtevkov. S prvim zahteva ugotovitev ničnosti najemne pogodbe za stanovanje v drugem nadstropju stanovanjske hiše št. 808, k. o. X. (ID znak 000 na naslovu L., ki je bila sklenjena 28. 10. 1997 med najemodajalcem Mestno občino Ljubljana in najemnico M. A.; z drugim zahteva plačilo uporabnine za to stanovanje; s tretjim pa izpraznitev le - tega ter prepoved njegove bodoče uporabe. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje glede prvega (točka 1 zahtevka) in tretjega (točki 3 in 4 zahtevka) zahtevka in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v tem obsegu odstopljena Okrajnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu. Glede prvega zahtevka se je izreklo za stvarno nepristojno zato, ker vrednost spornega predmeta, ki je naveden v tožbi, ne presega 20.000,00 EUR (32. člen ZPP), glede tretjega pa zato, ker gre po mnenju sodišča prve stopnje za nepremoženjski spor, za katerega je podana pristojnost okrajnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZPP.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodišču očita storitev kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se v razlogih sklicuje na odločbo II Cp 4355/2007, ki ni javno dostopna. Obrazložitev si tudi nasprotuje. Tako sodišče za 1. točko zahtevka navede, da gre za premoženjskopravni zahtevek, kasneje pa, da so zahtevki, za katere se je sodišče izreklo za stvarno nepristojno, nepremoženjske narave. Odločitev tudi ni konsistentna. Zahtevek iz 3. in 4. točke naj bi bil nepremoženjski spor, zahtevek iz 1. točke pa zahtevek premoženjskopravne narave. Neživljenjsko, neekonomično in nelogično je, da bosta v istem historičnem dogodku odločali dve različni sodišči. Lahko se zgodi, da bo v enem postopku prišlo do ugotovitve, da je sporna najemna pogodba nična, v drugem pa bo sprejeta drugačna odločitev. Opozarja na odločbo VSL II Cp 1102/2013, v kateri je zahtevek na izpraznitev prostorov v hiši opredeljen kot premoženjski spor. Upoštevati je potrebno, da gre pri zahtevku za ugotovitev ničnosti zgolj za predhodno vprašanje glede zahtevka na izpraznitev in prepoved bodoče uporabe stanovanja. Sprašuje, kakšna bi bila odločitev, če zahtevka na ugotovitev ničnosti tožeča stranka ne bi postavila, glede zahtevka na izpraznitev pa bi navedla vrednost spornega predmeta 20.001,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Res je, da se sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje na sklep pritožbenega sodišča II Cp 4355/2007, ki ni javno dostopen, vendar pa to ne predstavlja očitane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicevanje na to odločbo pomeni zgolj argument, da je bilo enako oziroma podobno stališče, kot ga je zavzelo sodišče v tej zadevi, v sodni praksi že zavzeto, v pogledu same odločitve pa to ne predstavlja odločilnega dejstva. Preizkus izpodbijane odločitve je tudi brez poznavanja vsebine te odločbe zato mogoč. Razlogi si tudi ne nasprotujejo. Iz zadnjega dela obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje zgolj za tretji zahtevek (oziroma točki 3 in 4 tožbenega zahtevka) menilo, da je nepremoženjske narave. Ali so zaključki o premoženjski oziroma nepremoženjski naravi prvega in tretjega zahtevka pravilni, pa v pogledu očitane kršitve, ni relevantno. Šlo bi lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da sta tako prvi kot tretji zahtevek premoženjsko pravne narave, vendar pa takšna ugotovitev ne pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje zato nepravilna. Nepravilni so zgolj razlogi, ki jih je za svojo odločitev sodišče navedlo.

6. V pogledu zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti najemne pogodbe, pristojnost okrajnega sodišča ni podana zato, ker gre za premoženjskopravni spor in je vrednost zahtevka manjša kot 20.000,00 EUR, pač pa zato, ker gre za spor iz najemnega razmerja.(1) Za takšne spore pa je, ne glede na vrednost spornega predmeta, podana pristojnost okrajnega sodišča (3. točka drugega odstavka 30. člena ZPP).

7. Tretji tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva izpraznitev stanovanja in prepoved njegove nadaljnje uporabe, je premoženjskopravni spor. Izvira iz premoženjskopravnih razmerij, z njim pa tožeča stranka zahteva varstvo svojih premoženjskih interesov, ki jih je nedvomno mogoče izraziti tudi v denarju.(2) Za stvarno pristojnost je zato odločilna vrednost zahtevka, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Ker navedena vrednost ne presega 20.000,00 EUR, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za sojenje stvarno pristojno okrajno sodišče, kljub napačnim razlogom, pravilna (prvi odstavek 30. člena ZPP), posledično pa je pravilna tudi odločitev, s katero se je okrožno sodišče izreklo za stvarno nepristojno.

8. Dejstvo, da se je tožeča stranka odločila vložiti tožbo na okrožno sodišče, ker gre po njenem mnenju za en historični dogodek, ne more vplivati na odločitev o tem, katero sodišče je stvarno pristojno za posamezne zahtevke. Tudi možnost, da bi sodišče v zadevah različno odločilo, na pristojnost nima vpliva. V kolikor so za to izpolnjeni zakonski pogoji, je takšno možnost mogoče izključiti z prekinitvijo tistega od obeh postopkov, v katerem bo vprašanje veljavnosti najemne pogodbe rešeno zgolj kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP).

9. Kot je bilo že pojasnjeno, gre pri zahtevku na izpraznitev in prepoved bodoče uporabe stanovanja za premoženjskopravni zahtevek, pri katerem je glede vprašanja, katero sodišče je zanj stvarno pristojno, odločilna v tožbi navedena vrednost spornega predmeta. Povedano drugače: v kolikor bi tožeča stranka za ta zahtevek navedla višjo vrednost, ta višja vrednost pa tudi ne bi bila korigirana v smislu 44. člena ZPP, bi bilo tudi za presojo tega zahtevka pristojno okrožno sodišče. 10. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.

(1)Spori iz najemnega razmerja so spori o (ne)obstoju najemnega razmerja, veljavnosti najemne pogodbe, izpraznitvene tožbe, odpovedne tožbe, tožbe na plačilo najemnine ipd.

(2)Primeri civilnih sporov, ki niso premoženjskega značaja (niti ne izvirajo iz osebnih in družinskih razmerij) so npr. spor glede objave popravka oziroma odgovora, spor glede izključitve člana iz društva, spor glede razrešitve stranke s funkcije v politični stranki (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 194).