Jedro

Za izvršljivost odločbe je razen njene pravnomočnosti bistvena tudi vročitev odločbe organa druge stopnje, saj od takrat sploh teče izpolnitveni rok, po poteku katerega postane odločba, ki se izvršuje, izvršljiva.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave z dne 15. 3. 2000 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožnika proti sklepu Davčnega urada A o prisilni izterjavi neplačane denarne kazni za prekršek in povprečnine v skupnem znesku 223 000,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni davčni organ kot pristojen za izterjavo neplačanih obveznosti tudi na podlagi odločb drugih organov, konkretno sodnika za prekrške, postopal pravilno in skladno z določbami 40., 42., 44. in 45.člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97 - v nadaljevanju: ZDavP) uvedel prisilno izterjavo zoper tožečo stranko. Izvršilni naslov predstavlja odločba Sodnika za prekrške z dne 10. 2. 1997, zoper katero se je tožnik sicer pritožil, vendar je bila pritožba z odločbo Senata za prekrške z dne 27. 11. 1997 kot neutemeljena zavrnjena. Tako je odločba o prekršku postala pravnomočna dne 27. 11. 1997, izvršljiva pa 12. 12. 1997, pri čemer vsebuje takšno ugotovitev - da tožnik obveznosti ni plačal pravočasno in da je postala odločba sodnika za prekrške pravnomočna in izvršljiva - ter s tem vse elemente, ki jih določa ZDavP, tudi predlog sodnika za prekrške. Pritožbeni ugovor zastaranja tožena stranka zavrne s sklicevanjem na določbe 57. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 do 66/93) in na dejstvo, da je bil predlog Sodnika za prekrške za prisilno izterjavo podan in s tem zastaranje, ki teče od pravnomočnosti odločbe, pretrgano dne 3. 7. 1998, sklep o prisilni izterjavi pa vročen dne 6. 5. 1999 in s tem v okviru enoletnega roka, ki velja za zastaranje izvršitve izrečene sankcije za prekršek.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, da napadeno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne vse stroške tega postopka. V tožbi navaja, da odločbe Senata o pritožbi zoper odločbo Sodnika za prekrške ni prejela in da zato odločba Sodnika za prekrške, na katero se sklicuje tožena stranka, ni izvršilni naslov. Tako sklep o prisilni izterjavi kot tudi napadena odločba pa sta hkrati tudi nesklepčna, saj se tožeči stranki kot pravni osebi nalaga v plačilo tudi kazen, izrečena odgovorni osebi in je s tem tožeča stranka terjana za plačilo kazni, ki ji sploh ni bila izrečena.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Tudi v davčnem postopku je izvršilni naslov izvršljiva odločba. Če gre za odločbo sodnika za prekrške, postane le-ta izvršljiva, ko preteče rok, ki je v njej določen za plačilo kazni oziroma stroškov postopka. Če se je obdolženec pritožil zoper odločbo o prekršku, se šteje ta rok od dneva, ko je bila kaznovanemu naznanjena odločba organa druge stopnje (drugi odstavek 253.člena Zakona o prekrških).

Iz podatkov v upravnih spisih pa izhaja, da je prvostopni organ sicer ravnal pravilno in skladno z zbranimi podatki izdal (v skrajšanem ugotovitvenem postopku) sklep o dovolitvi izvršbe. Ni pa pravilno ravnala tožena stranka, ko je tožnik že v pritožbi, enako kot sedaj v tožbi, ugovarjal, da ne ve ničesar o usodi pritožbe, ki jo je vložil na Senat za prekrške in da odločbe Senata za prekrške nikoli ni dobil. S tem namreč ugovarja izvršljivosti odločbe, ki se izvršuje in ne zgolj njeni pravnomočnosti, kot sicer sam (neustrezno) navaja v tožbi. Za izvršljivost odločbe pa je razen njene pravnomočnosti bistvena tudi vročitev odločbe organa druge stopnje, saj od takrat sploh teče izpolnitveni rok, po poteku katerega postane odločba, ki se izvršuje, izvršljiva. Kljub temu se je tožena stranka v postopku o pritožbi omejila na preizkus pravnomočnosti odločbe (s pridobitvijo kopije odločbe Senata za prekrške), medtem ko se v pogledu izvršljivosti zgolj sklicuje na podatke, ki so razvidni iz potrdila o izvršljivosti na odločbi Sodnika za prekrške oziroma celo samo na podatke, ki so razvidni iz njegovega predloga, da se opravi prisilna izterjava. To pa po presoji sodišča glede na izrecen pritožbeni ugovor ne zadošča, ampak bi bilo treba resničnost oziroma utemeljenost pritožbenih navedb preveriti ne le v pogledu sprejete odločitve o pritožbi in s tem pravnomočnosti odločbe Sodnika za prekrške, ampak tudi v smeri njene vročitve tožeči stranki in s tem izvršljivosti odločbe prve stopnje, ki je šele lahko podlaga za izvršbo.

Ne drži pa tožbena trditev, da se tožeči stranki z izpodbijanim sklepom nalaga v plačilo tudi kazen za prekršek, ki je bila izrečena odgovorni osebi. Iz upravnih spisov namreč jasno sledi, da vključuje znesek 223 000,00 SIT zgolj denarno kazen, naloženo tožeči stranki kot pravni osebi ter povprečnino iz naslova postopanja organov za prekršek na prvi in drugi stopnji.

Ker je po povedanem ostalo dejansko stanje glede vročitve odločbe Senata za prekrške in s tem glede bistvene dejanske okoliščine nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Ni pa ugodilo zahtevi tožeče stranke za povračilo stroškov postopka, ker v primeru, kot je obravnavani in ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (23.člen Zakona o upravnem sporu).