Jedro

Predložitev listinskih dokazov o plačilu terjatve po izdaji plačilnega naloga oz. sodbe prve stopnje niso razlog za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za obnovo pravdnega postopka v zadevi P 52/89 z dne 14.12.1990, ki je postal pravnomočen z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 655/91 z dne 15.10.1991. Proti temu sklepu se je pritožil predlagatelj obnove postopka osebno.

V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določilu 353. čl. Zakona o pravdnem postopku in predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navaja, da je tožeča stranka v času prvega sojenja prikrila določena plačila, ki jih izkazujejo v postopku za obnovo predložene listine. Tako je toženec med postopkom poravnal vse svoje obveznosti, vendar nekaterih listin tedaj ni mogel dobiti. Ker torej tedaj ni ravnal v nasprotju z zakonom, ni bilo razlogov za odpoved stanovanja. To priznava tudi tožeča stranka, ki mu sedaj ponuja 30 % odpravnino in s tem priznava, da stanovanje zakonito uporabljajo toženec in njegova družina. Po preteku pritožbenega roka je predlagatelj v dopolnitvi pritožbe predlagal še nove dokaze.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 9. tč. 421. čl. Zakona o pravdnem postopku sme pravdna stranka predlagati obnovo postopka, če zve za nova dejstva ali pa najde in pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

Sodišče prve stopnje je na naroku za obnovo postopka pregledalo predložene listine in zaslišalo predlagane priče ter je pravilno ugotovilo, da ne gre za nove dokaze, ki jih toženec ne bi mogel predložiti že v času prvega sojenja. Mnoge listinske dokaze je namreč predložil že tedaj, tako da je sodišče z njimi že razpolagalo v času prvega sojenja in jih je upoštevalo pri odločanju na prvi stopnji in v pritožbi. Ostali dokazi (za katere ni izkazal, da bi jih ne mogel predlagati tedaj), pa tudi ne dokazujejo nič novega in niso taki, da bi sodišče na njihovi podlagi lahko ugotovilo, da toženec sploh ni imel dolga.

Sodišče druge stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo prvostopenjsko sodišče. V zvezi s pritožbo samo dodaja, da ni pomembno, če je tožena stranka po izdaji plačilnega naloga in sodbe prve stopnje plačala svoj dolg. Kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, je to pomembno za izvršilni postopek ob morebitni izterjavi zapadlih terjatev, ni pa razlog za obnovitev postopka. Tudi priznanje tožeče stranke v zvezi z naknadnim plačilom in ponujena odpravnina ob izpraznitvi stanovanja za odločitev o obnovi postopka nista pomembna, ker priznanje obnovitvene zahteve ni dopustno. Obnova postopka namreč vodi do razveljavljenja prejšnje pravnomočne odločbe. Pravnomočnost pa ni v dispoziciji strank.

Vloge z naslovom "dopolnitev pritožbe" sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker je podana po preteku pritožbenega roka in ker ni pojasnjeno, katera dejstva naj bi se dokazovala s predlaganimi dokazi (352. čl. Zakona o pravdnem postopku).

Ker torej tožena stranka v predlogu za obnovo postopka ni predložila nobenih novih dokazov in ne takih, ki bi lahko privedli do zanjo ugodnejše odločitve, je sodišče druge stopnje po določilu 2. tč. 380. čl. zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep. Pri svojem odločanju je uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 in RS št. 55/92) na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).