Jedro

Če naročnik dokaže, da ga je podjemnik s svojim ravnanjem zavedel, da jamčevalnega zahtevka ni pravočasno uveljavil, je podjemnikovo sklicevanje na potek roka v nasprotju z namenom, zaradi katerega je bilo takšno varstvo priznano.

Ob ustrezni skrbnosti in še sploh glede na obnašanje toženca, kot ga zatrjuje tožeča stranka (neodzivanje na klice, na pisne reklamacije, izogibanje, grožnje, žaljivo obnašanje ...), bi tožeča stranka tožbo morala vložiti v enem letu od (pisnega) grajanja napak.

Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravila o poslovni odškodninski odgovornosti. Odpravo tovrstne škode je mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti pa se presoja le škoda na drugih dobrinah (refleksna škoda).

Zahtevki tožeče stranke nimajo značilnosti refleksne škode, saj zatrjevana škoda ni nastala na drugih dobrinah tožeče stranke, temveč tožeča stranka zatrjuje obstoj škode zaradi zaupanja. Gre za posredno škodo, ki je zelo tesno povezana s stvarjo, ki je predmet izpolnitve, njena bistvena značilnost pa je, da je ni mogoče odpraviti z uveljavitvijo zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake, temveč kumulativno z njimi. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja pa mora biti izpolnjena med ostalim tudi predpostavka sodne uveljavitve zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo 6.770,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep (pravilno: sodbo) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila dela na sistemu centralnega ogrevanja v objektu tožeče stranke zaključena in prevzeta v mesecu oktobru 2009. Še v istem mesecu je tožnik odkril napake na sistemu, toženca pa je k njihovi odpravi pisno pozval šele septembra 2010. 6. Ker prvi odstavek 635. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanje: OZ) določa, da naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka s tem, ko je tožbo vložila šele februarja 2013, zamudila rok za sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, saj se je ta iztekel najkasneje septembra 2011. 7. Pritožba opozarja, da tožeča stranka ni zamudila roka za vložitev tožbe, saj je bila s strani tožene stranke večkrat zavedena, da bodo napake na sistemu odpravljene (pa niso bile).

8. Podjemnik se nima pravice sklicevati na potek enoletnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe (in s tem na prenehanje možnosti naročnika za sodno uveljavljanje njegove pravice), če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil (636. člen OZ). Sodna uveljavitev zahtevkov je namreč potrebna samo v primeru, ko nasprotna stranka noče prostovoljno izpolniti svoje obveznosti. Če naročnik dokaže, da ga je podjemnik s svojim ravnanjem zavedel, da jamčevalnega zahtevka ni pravočasno uveljavil, je podjemnikovo sklicevanje na potek roka v nasprotju za namenom, zaradi katerega je bilo takšno varstvo priznano.

9. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da so trditve tožeče stranke, da jo je tožena s svojim ravnanjem zavedla, da svojih pravic ni pravočasno uveljavljala, premalo konkretizirane. Tožeča stranka je namreč ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala (to pa ponavlja tudi v pritožbi), da s toženo stranko dalj časa po končanju del (eno leto!) sploh ni mogla priti v stik. Zatrjuje sicer tudi, da ji je tožena stranka obljubila, da bo napake odpravila in da je z odpravo napak (neuspešno) tudi pričela, vendar pa tudi v pritožbi ponovno trdi, da tožena stranka na njene klice in pisne opomine ni odgovarjala.

10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka od januarja 2012 ne navaja prav nobene aktivnosti tožene stranke, ki bi kazala na pripravljenost odpraviti napake. Nasprotno, potrditvah tožeče stranke jo je po zavrnitvi računa v januarju 2012 (ki se nanaša na dela, ki jih je toženec izvedel 10. 1. 2012) toženec žalil in ji grozil ter se ni odzival na pozive, tožeča stranka pa je od tretje osebe izvedela, da je za toženca zadeva zaključena. Višje sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da bi se enoletni rok za vložitev tožbe tako tudi v primeru, če bi tožeča stranka uspela dokazati, da je toženec (neuspešno) izvajal popravila še v januarju 2012, iztekel v januarju 2013 (pred vložitvijo tožbe). Tožeča stranka že prej, po tem datumu pa še posebej, ni imela nobene podlage za to, da bi se zanesla, da bo toženec napako v redu odpravil, zato vsaj od tedaj dalje ni mogoče govoriti o zavajanju. Pri tem višje sodišče še dodaja, da bi ob ustrezni skrbnosti in še sploh glede na obnašanje toženca, kot ga zatrjuje tožeča stranka (neodzivanje na klice, na pisne reklamacije, izogibanje, grožnje, žaljivo obnašanje ...), tožeča stranka tožbo morala vložiti v enem letu od (pisnega) grajanja napak, to je do septembra 2011. 11. Pritožba očita sodišču prve stopnje da je s tem, ko ni ugodilo njenemu predlogu za postavitev izvedenca ustrezne stroke in ni zaslišalo predlaganih prič in tožeče stranke v razjasnitev navedb tožeče stranke, kršilo načelo kontradiktornosti. Navaja, da je tožeča stranka dokazala obstoj in višino zatrjevane škode, pojasnila potek dogodkov ter obrazložila vse elemente odškodninske odgovornosti.

12. Tožeča stranka v tožbi navaja, da so ji nastali (poleg stroškov popravila sistema centralnega ogrevanja) tudi dodatni stroški (za ogrevanje od oktobra 2009 do decembra 2010, za električno energijo in za popravilo gorilca). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka z računi A. in B. dokazala le dobavo blaga, vzročne zveze med pogostim kvarjenjem gorilca in s tem nastalimi stroški transporta ter popravil z nestrokovno opravljenim delom toženca pa ni uspela dokazati. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca povsem pavšalen (navedla ni niti stroke niti o katerih dejstvih in na podlagi česa naj bi izvedenec podal svoje mnenje). Zaradi načela povezanosti trditvenega in dokaznega bremena manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov. V tem primeru bi šlo za nedovoljen informativni dokaz. Iz istega razloga so neutemeljene tudi pritožbene trditve o kršitvi kontradiktornosti zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo strank in predlaganih prič. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi, da so trditve tožeče stranke v zvezi z odškodnino zaradi preveč porabljene električne energije le pavšalne, saj tožeča stranka ni ne zatrjevala ne dokazala, koliko elektrike je porabila pred in po posegu tožene stranke, prav tako ni predložila nobenih drugih dokazil, iz katerih bi izhajala dejanska poraba elektrike. Izvedeniško mnenje, ki ga je pred pravdo pridobila tožeča stranka, ne dopolnjuje navedb tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zatrjevano škodo zaradi večje porabe pelet in električne energije. Vtoževani račun za predpravdno izvedeniško mnenje ne predstavlja za pravno priznane škode, temveč gre stroške, ki jih je imela tožeča stranka zaradi postopka in katerih upravičenost se presoja v skladu s 151. členom ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo v prejšnji točki opisanih stroškov opredelilo kot refleksno škodo. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebna pravila o odgovornosti za stvarne napake izključujejo uporabo splošnih pravila o poslovni odškodninski odgovornosti. Odpravo tovrstne škode je mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov, po splošnih pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti pa se presoja le škoda na drugih dobrinah (refleksna škoda) (Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, komentar dr. Nine Plavšak k 639. členu).

14. Višje sodišče (v nasprotju s sodiščem prve stopnje) ocenjuje, da opisani zahtevki tožeče stranke nimajo značilnosti refleksne škode, saj zatrjevana škoda ni nastala na drugih dobrinah tožeče stranke, temveč tožeča stranka zatrjuje obstoj škode zaradi zaupanja. Gre za posredno škodo, ki je zelo tesno povezana s stvarjo, ki je predmet izpolnitve, njena bistvena značilnost pa je, da je ni mogoče opraviti z uveljavitvijo zahtevkov iz naslova odgovornosti za stvarne napake, temveč kumulativno z njimi. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka za škodo zaradi zaupanja pa mora biti izpolnjena med ostalim tudi predpostavka sodne uveljavitve zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku iz prvega odstavka 635. člena OZ, ta pa, kot je že obrazložilo višje sodišče, ni bila podana.

15. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožeče stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

17. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odst. 165. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.