Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik navajal enake dejanske okoliščine o nastalih škodnih posledicah, ko je najprej zahteval odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v telesno celovitost in nato ponovno iz naslova prestanega strahu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ločeno obravnavalo zahtevek iz naslova posega v telesno celovitost in iz naslova prestanega strahu, kar je imelo za posledico podvajanje odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojena odškodnina zniža za 1.000,00 EUR in se tožbeni zahtevek tožeče stranke za ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila, zavrne, v II. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je drugemu tožniku prisodilo odškodnino v znesku 2.200,00 EUR s pripadki (I.) in toženi stranki naložilo, da tožeči plača stroške pravdnega postopka v višini 234,21 EUR (II.), vse s pripadki.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. V obrazložitvi navaja, da iz obrazaložitve sodišča ni mogoče razbrati, katera osebnostna pravica je bila drugemu tožniku kršena. Drugitožnik v tožbi tudi ni podal trditvene podlage, da bi bilo poseženo v njegovo telo oziroma, da naj bi utrpel telesne bolečine, duševnih bolečin pa sploh ni zatrjeval v drugačni obliki, kot le v obliki prestanega strahu. Zato sodišče v obrazložitvi sodbe okoliščin, glede domnevnega nastanka strahu pri drugotožniku ne bi smelo uporabiti pri utemeljevanju domnevnih duševnih bolečin zaradi posega v telesno celovitost. Iz razlogov sodbe izhaja nekaj kar v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo predmet obravnave. Drugotožnik ni dokazal posega v telesno celovitost, niti obstoja strahu, saj v celotnem spisu ni nobenega objektivnega dokaza, razen izpovedi njegovih družinskih članov, ki so neverodostojne. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je izpovedbe delavcev in sosedov označilo za neverodostojne in ni sledilo izpovedbam, da drugotožnik ni bil raztresen ali šokiran, da se ni bal oziroma ravno nasprotno, da je bil poln samega sebe, da se je počutil suvereno in močno, predvsem pa zmagovalno, ko je toženi odšel s kraja dogodka. Tožnik ni zatrjeval okoliščin na podlagi katerih bi bilo mogoče opredeliti intenzivnost in trajanje strahu. Nepravilno in nezakonito je, da sodišče določi denarno odškodnino iz enega historičnega dogodka, enega opisa in opredelitve istovrstne pravno priznane škode, dvakrat. Dvakratna povrnitev škode nasprotuje temeljnim obligacijskim pravnim pravilom. Če pa sodišče vendarle meni, da je protipravna škoda tožniku nastala, bi moralo upoštevati, da je drugitožnik, skupaj z očetom, toženca verbalno napadel pred hišo njegove tete, se mu postavljal na pot in fizično preprečeval, da bi odšel s kraja dogodka in ga žalil. S takšnim ravnanjem je odločilno prispeval k nastanku domnevne škode, ki jo zatrjuje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Izpodbijana sodba drugemu tožniku prisodi 2.200,00 EUR za uveljavljeno nepremoženjsko škodo zaradi posega v telesno celovitost 1.200,00 EUR in zaradi prestanega strahu 1.000,00 EUR.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik navajal enake dejanske okoliščine o nastalih škodnih posledicah, ko je najprej zahteval odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v telesno celovitost in nato ponovno iz naslova prestanega strahu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ločeno obravnavalo zahtevek iz naslova posega v telesno celovitost in iz naslova prestanega strahu, kar je imelo za posledico podvajanje odškodnine.

6. Pritožnik glede na navedeno zgoraj utemeljeno opozarja, da je z izpodbijano odločitvijo podvojena odmera odškodnine zaradi dvakratnega upoštevanja istih pravotvornih dejstev, ugotovljenih na straneh 9 pri postavki duševne bolečine zaradi posega v telesno celovitost in na straneh 11 ter 12 pri postavki duševne bolečine zaradi prestanega strahu. Tožnik navaja vsebinsko iste oziroma enake dejanske okoliščine o nastalih škodnih posledicah, le da najprej zahteva odškodnino iz naslova posega v telesno integriteto in nato ponovno iz naslova prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je tako uveljavljenima dejanskima podlagoma tožbe nekritično sledilo, ne glede na to, da je bilo na to opozorjeno že v sklepu višjega sodišča pod opr. št. I Cpg 2970/2915 z dne 16. 10. 2015. 7. Sodišče je pri odškodnini iz naslova posega v telesno celovitost kot relevantne okoliščine upoštevalo, da je toženi drugotožniku zagrozil z orožjem in na takšen način neposredno ogrozil njegovo življenje, da tožnik ne more pozabiti hladne cevi pištole na svoji glavi in da vsakokrat, ko to pomisli občuti nemir in podoživlja strah, ki ga je občutil ob dotiku hladnega orožja, da je prestajal nočne more, ki še niso povsem izzvenele. Dogodka ne bo mogel nikoli izbrisati iz spominja, ko se nanj spomni se počuti negotovega in tesnobno. Odškodnino iz naslova prestanega strahu utemeljuje z dejstvi, da je bilo tožnika ob dogodku strah, ko je toženi iz avtomobila vzel pištolo in mu jo prislonil na glavo. Takrat se je ustrašil za svoje življenje, saj kaj takega še ni doživel. Ko je toženi orožje repetiral, mu je dal jasno vedeti, da je pripravljen na to, da mu odvzame življenje. Intenzivnost strahu je bila visoka in se je zmanjšala šele, ko je izvedel, da je policija tožencu odvzela orožje. Ker tožnik živi v neposredni bližini kraja dogodka, na katerega se pogosto vrača tudi toženec, se tožnik še danes počuti ogroženega. Zaznava tesnobo, kar vse vpliva na njegovo duševno ravnovesje.

8. Posledice posega v tožnikovo telesno celovitost so se manifestirale v njegovi duševni sferi kot strah, zato je posledično treba zavrniti nadaljnji posebni tožbeni zahtevek iz naslova prestanega strahu, ki ob povedanem v bistvenem temelji na enaki dejanski podlagi kot tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v telesno celovitost. Pritožnik ne navaja okoliščin, zaradi katerih bi strah, ki ga je utrpel v zvezi z posegom v telesno celovitost prerasel v posebno obliko škode. Psihične posledice, ki se izražajo pri tožniku, tudi v obliki strahu, občutku ogroženosti in tesnobnosti, pa je sodišče že upoštevalo pri priznavanju odškodnine iz naslova posega v telesno celovitost. 9. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z verodostojnostjo zaslišanih strank in prič je prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in jo pritožbeno sodišče zato sprejema. Nobena od prič v postopku ni potrdila, da bi se drugitožnik fizično dotaknil toženca, čeprav so potrdile, da ga je žalil in naj kričal, vendar pa takšno opisano ravnanje tožnika ne more predstavljati soprispevka k toženčevemu ravnanju, da je ta posegel po pištoli, jo prislonil na glavo drugegatožnika in repetiral. 10. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru imelo na razpolago dovolj dokazov, na podlagi katerih je lahko določilo obseg in intenziteto strahu, ki ga je tožnik zaradi dejanja toženca utrpel ter se zato v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih je to v zvezi s tem navedlo v petem odstavku na strani 9. 11. Glede na čas trajanja in intezivnost prestanega strahu, ki ga je zaradi toženčevega nedopustnega ravnanja utrpel drugi tožnik, se je sodišče prve stopnje, kot sledi iz obrazložitve v petem odstavku na strani 9, oprlo na izpoved drugega tožnika in z znanjem oziroma z razumevanjem, s katerim razpolaga vsaka običajna odrasla oseba, lahko upravičeno naredilo zaključke, kot jih je, ko je toženi drugega tožnika ustrahoval s pištolo. Poseg je označilo kot neprimeren in hud poseg v telesno integriteto, saj zoper nikogar ni dovoljena uporaba prisile ali grožnje z orožjem, in da se je zato drugotoženi posledično ustrašil za svoje življenje.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi utrpljene nepremoženjske škode, kot jo je ugotovilo v petem odstavku na deveti strani obrazložitve, na podlagi 179. člena OZ prisodilo primerno odškodnino. Po oceni pritožbenega sodišča, je odločitev sodišča prve stopnje dovolj objektivizirana in v primerjavi z odškodnino, primer št. XIX/35, kjer so bile oškodovanki zaradi posega v osebnostne pravice, kot odškodnina priznane štiri povprečne plače (zbirka odločb Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo avtorice Alenke Berger Škrk), v višini nekaj več kot ene povprečne plače, ni previsoka. V citiranem primeru je oškodovanka utrpela strah, ko je storilec s pištolo pomeril v njeno telo, ji zalepil usta in zvezal roke.

13. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi toženca delno ugodilo in na podlagi določila 358. člena ZPP temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (prisojeno odškodnino je znižalo za 1.000,00 EUR). Sicer pa je pritožbo, ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ni bilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in v nespremenjenem delu (1.200,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zaradi znižanja odškodnine uspeh tožeče stranke ne znaša več 51 %, ampak 44 %. Ob upoštevanju, z izpodbijano sodbo odmerjenih stroškov pravdnih strank, ki jim pritožba ne nasprotuje, je primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka sama. Temu ustrezno je zato sodišče druge stopnje spremenilo odločitev v II. izreka izpodbijane sodbe in sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka sama.

15. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni, zato je izrek v tem delu odpadel.