Jedro

Glede odločbe o denacionalizaciji, s katero je bila podržavljena nepremičnina v naravi vrnjena osebi, ki ni upravičenka, medtem ko je bila za to nepremičnino vložena pravočasna zahteva za denacionalizacijo v korist upravičenca, bi bilo gotovo mogoče zaključiti, da je pravno neizvršljiva, kajti taka odločitev nasprotuje določbam 88. člena ZDen.

Organ prve stopnje bi moral na podlagi določb 67. člena ZUP predlog v pogledu uveljavljenih ničnostnih razlogov poslati predlagateljema v dopolnitev, tako da bi morala ta jasno navesti, izrecno katere ničnostne razloge uveljavljata in ne meritorno obravnavati ne zadosti jasnega in razumljivega predloga.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Grosuplje št. 321-502/1992-340 (308) z dne 6. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog A.A. in B.B. (v nadaljevanju predlagatelja), da se odločba Občine Grosuplje št. 321-502/92-Z z dne 18. 8. 1994 v delu, ki se nanaša na vrnitev parcele št. 1102 k.o. ..., izreče za nično. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta predlagatelja v predlogu navajala, da dediči po pokojnem prejšnjem lastniku C.C. v denacionalizaciji zahtevajo (tudi) nekdanjo parc. št. 128/1, ki je po sedanjem zemljiškokatastrskem stanju parc. št. 1102, za katero pa so po naključju ugotovili, da je bila z odločbo bivše Občine Grosuplje z dne 18. 8. 1994 že vrnjena kot denacionalizacijski upravičenki pok. D.D., čeprav njeni pravni nasledniki v denacionalizaciji niso zahtevali vrnitve te parcele. Po pregledu spisa je upravni organ ugotovil, da so navedbe predlagateljev resnične. Glede odločbe z dne 18. 8. 1994 pa je ugotovil, da je postala pravnomočna ter je kot taka bila podlaga za vpis lastninske pravice pri parc. št. 1102 v korist D.D. kot upravičenke. Parc. št. 1102 je bila nato predmet dedovanja ter v letih 2004 in 2007 predmet prodaje. Sedanji lastnici, dedinji po upravičenki, sta torej v denacionalizacijsko odločbo z dne 18. 8. 1994 in njene posledice privolili, tako da glede odločbe z dne 18. 8. 1994 v delu, ki se nanaša na parc. št. 1102, ni podan uveljavljani ničnostni razlog po prvem odstavku 279. členu ZUP.

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 13. 7. 2012 zavrnilo pritožbo predlagateljev zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ se je strinjal z razlogi za zavrnitev predloga. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moral izreči odločbo z dne 18. 8. 1994 po uradni dolžnosti za nično iz drugih razlogov, pa drugostopenjski organ navaja, da ugotavlja, da tudi ni podan noben ničnostni razlog iz preostalih točk prvega odstavka 279. člena ZUP. Navaja še, da pritožbene navedbe o tem, da je uradna oseba, ki je vodila postopek, pri izdaji odločbe storila kaznivo dejanje ter je za škodo, povzročeno tožnikoma z izdajo izpodbijane odločbe, odškodninsko odgovorna, ne morejo biti predmet presoje v predmetnem pritožbenem postopku, ampak so lahko le predmet drugih postopkov.

Tožniki (prvi tožnik kot prvi predlagatelj, drugi do peti tožnik kot pravni nasledniki po drugem predlagatelju) v tožbi navajajo, da je bila z odločbo bivše Občine Grosuplje pok. D.D. kot upravičenki v denacionalizacijskem postopku vrnjena nepremičnina s parc. št. 1102 k.o. ..., čeprav pravni nasledniki upravičenke niso zahtevali, da se ta nepremičnina v denacionalizacijskem postopku vrne in čeprav so pravni nasledniki pokojnega C.C. kot prejšnjega lastnika vrnitev te nepremičnine zahtevali, denacionalizacijski postopek pa se še vedno vodi. Ne glede na to je prvostopenjski organ predlog za izrek ničnosti odločbe z dne 18. 8. 1994 zavrnil, drugostopenjski organ pa mu je pritrdil. Tožniki vztrajajo, da so podani pogoji za izrek odločbe z dne 18. 8. 1994 za nično. Tudi če ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan, kot sta presodila upravna organa, pa 279. člen ZUP predvideva še druge ničnostne razloge. Za nično je mogoče izreči (tudi) odločbo, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Tožniki opozarjajo pri tem na določbo 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in na določbo 258. člena istega zakona. Z izvršitvijo odločbe z dne 18. 8. 1994 bi nedvomno za Republiko Slovenijo oziroma Slovensko odškodninsko družbo d.d. (v nadaljevanju SOD), ki je v lasti Republike Slovenije, nastala velika škoda. Gradbena parcela št. 1102 je vredna gotovo več kot 100.000,00 EUR. Če ta parcela ostane v lasti dedičev pokojne D.D., bo morala SOD resničnemu denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu C.C., ki je bil lastnik te parcele in mu je bila nacionalizirana, plačati odškodnino za to parcelo in še zakonske zamudne obresti od leta 1996 dalje do plačila. V tem primeru očitno gre za kriminalno ravnanje na škodo državnega premoženja in v korist dedičev pokojne D.D. Tožniki pa so že v pritožbi poudarjali, da bi izvršitev odločbe z dne 18. 8. 1994 pomenila kaznivo dejanje, vendar je drugostopenjski organ navedbo ignoriral ter pritrdil razlogovanju prvostopenjskega organa, kar zanesljivo kaže na naklepno zlorabo uradnega položaja na škodo Republike Slovenije. Tožniki sodišču predlagajo, naj vpogleda denacionalizacijska spisa v zadevah vračanja premoženja pokojni D.D. in pokojnemu C.C. in upravne spise v zadevi, naj opravi glavno obravnavo in na njej izvede predlagane dokaze in dokaze, za katere ocenjuje, da jih je potrebno izvesti, ter razsodi, da se izpodbijana odločba prvostopenjskega organa odpravi ter da se odločba Občine Grosuplje z dne 18. 8. 1994 v delu, ki se nanaša na parc. št. 1102 k.o. ..., izreče za nično. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožniki izpodbijajo odločbo, s katero je prvostopenjski organ zavrnil predlog predlagateljev, da se za nično izreče odločba o denacionalizaciji Občine Grosuplje z dne 18. 8. 1994, v delu glede vrnitve nepremičnine s parc. št. 1102 k.o. ... – naselje pokojni D.D. kot upravičenki, ker po njegovi presoji ni podan zakonski dejanski stan iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožniki v tožbi odločitev grajajo ter navajajo, da vztrajajo pri pritožbenih navedbah, da bi bilo odločbo z dne 18. 8. 1994 v delu glede vrnitve parcele št. 1102 treba izreči za nično, tudi če ni podan navedeni ničnostni razlog, ob tem ko so v 279. členu ZUP predvideni še drugi razlogi in situacije, ki upravnim organom nalagajo izrek odločbe za nično, saj odločbi z dne 18. 8. 1994 kot zakoniti ni mogoče pritrditi, kajti z njo je bila nepremičnina vrnjena pokojni D.D., ki ji ni bila podržavljena in v korist katere vrnitev niti ni bila zahtevana, medtem ko iz navedenega razloga ta nepremičnina ne more biti vrnjena njihovemu pravnemu predniku, pokojnemu C.C., kateremu je bila podržavljena.

Tudi po presoji sodišča bi lahko bilo dejansko stanje, kot ga podaja predlog za izrek odločbe z dne 18. 8. 1994 (v delu) za nično – tj. vrnitev nepremičnine s parc. št. 1102, podržavljene pok. C.C. ter v denacionalizaciji zahtevane v njegovo korist, pok. D.D., ki ni upravičenka do denacionalizacije navedene nepremičnine – razlog, da se odločba v tem delu izreče za nično. Po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Glede odločbe o denacionalizaciji, s katero je bila podržavljena nepremičnina v naravi vrnjena osebi, ki ni upravičenka, medtem ko je bila za to nepremičnino vložena pravočasna zahteva za denacionalizacijo v korist upravičenca, bi bilo namreč gotovo mogoče zaključiti, da je pravno neizvršljiva (ker odločitev nasprotuje pravnemu redu), kajti taka odločitev nasprotuje določbam 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki prepovedujejo razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Pri tem sodišče dodaja, da je v sodni praksi presežen pomen pojma razpolaganja (v navedeni zakonski določbi) v smislu zgolj pravnega prometa, pač pa se šteje, da se razteza na vsa pravna ravnanja, ki poslabšujejo položaj upravičenca oziroma bremena zavezanca neupravičeno prelagajo na drugega.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prvostopenjski organ pritrjuje dejstvom, ki jih navaja predlog za izrek odločbe za nično ter se nanje opira (in jih je sodišče povzelo v prejšnji točki obrazložitve), kot resničnim. Glede na to je pomembno, ali se predlog za izrek odločbe z dne 18. 8. 1994 (v delu) za nično omejuje izključno na uveljavljanje ničnostnega razloga iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Po presoji sodišča se ne, pač pa ostaja v pogledu izrecne opredelitve ničnostnih razlogov odprt, razen kolikor se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP. Predlog namreč predvsem izpostavlja - v smislu da to predstavlja kršitev zakona, ki terja ničnostno sankcijo - da je bila nepremičnina s parc. št. 1102 k.o. ... (ob podržavljenju parc. št. 128 k.o. ...) brez zahteve in neutemeljeno ter brez vsake pravne podlage vrnjena v last in posest pok. D.D., vrnjena pa bi morala biti pok. C.C., ki mu je bila podržavljena.

Ob taki presoji pa sodišče sodi tudi, da organ prve stopnje predloga za izrek odločbe z dne 18. 8. 1994 (v delu) za nično ni obravnaval pravilno. Organ bi namreč moral na podlagi določb 67. člena ZUP predlog v pogledu uveljavljanih ničnostnih razlogov poslati predlagateljema v dopolnitev, tako da bi morala jasno navesti, izrecno katere ničnostne razloge uveljavljata. Ker prvostopenjski organ tako ni ravnal (in ker tudi organ druge stopnje kršitve ni odpravil), pač pa je v pogledu uveljavljanih ničnostnih razlogov ne zadosti jasen in razumljiv predlog meritorno obravnaval, to pa je moglo vplivati na odločitev v zadevi, je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo temu organu v ponovni postopek.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnikom priznalo stroške postopka v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljenim 20 % DDV, ker je pooblaščenec tožnikov zavezanec za DDV.