Jedro

Okoliščina, da je delež zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka, glede na celotno površino parcele skladen z deležem tožeče stranke kot solastnikom navedenega zemljišča, tožeči stranki ne daje upravičenja, da bi od tožene stranke lahko uveljavljala nadomestilo celotne koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe. Nadomestilo koristi gre namreč vsem solastnikom. Ker gre v tem primeru za deljivo obveznost, je tožeča stranka upravičena zahtevati le svoj del terjatve, ki je sorazmeren z njenim solastniškim deležem na navedeni nepremičnini (3. odstavek 393. člena OZ).

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v 2. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke nad zneskom glavnice 24.945,60 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 12.288,00 EUR od 12. 9. 2007 dalje in od zneska 12.657,60 EUR od 20. 11. 2008 dalje, v 3. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.637,51 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

2. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se nespremenjeni ugodilni del 2. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

3. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se zavrnilni del 2. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

4. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh povrniti 703,58 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo 47.664,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.160,00 EUR od 12. 9. 2007 dalje in od zneska 21.504,00 EUR od 20. 11. 2008 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 415,75 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta v pritožbenem roku pritožbi vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del 2. točke izreka izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka v 3. točki izreka in sicer zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka in 1. in 2. odstavka 339. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala ugodilni del 2. točke izreka izpodbijane sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbi nasprotne stranke.

Delno je utemeljena pritožba tožene stranke, neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala kot povračilo koristi, ki jo je imela tožena stranka s tem, da je brez pravne podlage uporabljala nepremičnine tožeče stranke (198. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožeča stranka je uveljavljala nadomestilo koristi za dve nepremičnini, in sicer za parc. št. 1452/1, k.o. X., v obsegu 2.400 m² za obdobje od 1. 9. 2005 do 31. 8. 2007 in za parc. št. 1392, k.o. X., v obsegu 768 m² za obdobje 28 mesecev po 1. 9. 2005. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo na osnovi naslednjih dejanskih ugotovitev: da med pravdnima strankama ni obstajal dogovor, na katerega se je sklicevala tožena stranka, da bi bila upravičena uporabljati zemljišče tožeče stranke brez plačila ustreznega nadomestila, da je tožena stranka v zatrjevanem obdobju dejansko uporabljala 1.000 m² parc. št. 1452/73 in 768 m² parc. št. 1392, k.o. X, pravična odmena za korist, ki jo je bila deležna tožena stranka, predstavlja 1,00 EUR za m² mesečne uporabe zemljišča. Glede na to, da pravdni stranki v pritožbah vsaka iz svojega izhodišča izpodbijata takšne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, se pritožbeno sodišče do posameznih pritožbenih navedb obeh pravdnih strank opredeljuje v okviru ocene pravilnosti teh dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Glede dogovora o brezplačni uporabi zemljišča oziroma o pobotavanju terjatve tožeče stranke s storitvami, ki jih je tožena stranka opravila za tožečo stranko Če se je tožena stranka v svojih trditvah sklicevala na dogovor o pobotavanju terjatev tožeče stranke iz naslova uporabe zemljišča s terjatvami tožene stranke iz naslova opravljenih storitev, takšen dogovor že na načelni ravni ne more predstavljati dogovora o brezplačni uporabi zemljišča. Zato je pritožbeno sklicevanje tožene stranke na prekaristično razmerje med pravdnima strankama v izrecnem nasprotju s samimi trditvami, ki jih je ponujala tožena stranka v postopku. Na osnovi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožena stranka, na čigar strani je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspela dokazati obstoja tovrstnega dogovora o pobotavanju terjatev. Tovrstnega dogovora, razen zakonitega zastopnika tožene stranke, namreč nista potrdila zakonita zastopnika tožeče stranke v spornem obdobju, ki sta bila zaslišana kot priči, kar je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Neutemeljeno pa je pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da je že iz okoliščine, da tožeča stranka ni nasprotovala uporabi spornega zemljišča s strani tožene stranke, sklepati na obstoj pravne podlage v smislu brezplačne uporabe tega zemljišča s strani tožene stranke.

Glede obsega zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka Nobena od pritožnic ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka v spornem obdobju uporabljala 768 m² parc. št. 1392, k.o. X., zato se pritožbeno sodišče opredeljuje zgolj glede med strankama očitno sporen obseg uporabe parc. št. 1452/73. S tem v zvezi je materialnopravno zmotno izhodišče tožeče stranke v pritožbi, da je bilo glede na zanikanje uporabe tega zemljišča v takšnem obsegu, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, na strani tožene stranke trditveno in dokazno breme glede dejanskega obsega uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz izhodišča, da je dokazno breme o tej dejanski okoliščini, na kateri je gradila svoj tožbeni zahtevek, na strani tožeče stranke. Kot je prvostopenjsko sodišče povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka uporabljala 2.400 m² navedene parcelne številke, vključno s sortirnima lopama, ki sta opredeljeni s svojimi parcelnimi številkami. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi povzelo tudi trditve tožene stranke, ki je zatrjevala, da je v spornem obdobju uporabljala le polovico lope v površini 90 m² in 10 % zemljišča parc. št. 1452/1. Iz dokazne ocene prvostopenjskega sodišča izhaja, da je od zaslišanih prič in zakonitih zastopnikov kot verodostojne lahko upoštevalo le izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in priče J. P. Iz teh izpovedi je sodišče sklepalo, da je tožena stranka dejansko uporabljala zemljišče, vendar v manjšem obsegu kot ga je zatrjevala tožeča stranka. Obe pravdni stranki pa v pritožbah izrecno napadata dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, ko je na obseg uporabe navedenega zemljišča s strani tožene stranke sklepalo na podlagi dogovorjenega obsega uporabe v kasnejši najemni pogodbi, ki je bila sklenjena 18. 9. 2007. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbenim očitkom obeh pritožnikov, da iz določil navedene najemne pogodbe ni mogoče sklepati na obseg uporabe spornega zemljišča brez pravne podlage s strani tožene stranke v času pred sklenitvijo navedene najemne pogodbe. Takšne povezave med dogovorjenim obsegom uporabe zemljišča v kasnejši najemni pogodbi in obsegom uporabe pred tem obdobjem ni zatrjevala nobena od pravdnih strank. Ob takšni dokazni oceni pa je mogoče pravilno sklepati le v smeri, da tožeča stranka ni uspela dokazati uporabe zemljišča v večjem obsegu, kot ga je izrecno priznavala tožene stranka v okviru svojih trditvenih navedb. Glede na že povzete navedbe tožene stranke je tako šteti, da je nesporno, da je tožena stranka v spornem obdobju uporabljala v okviru tega dela zemljišča lopo v površini 90 m² in 10 % zemljišča parc. št. 1452/1, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sedaj predstavlja parc. št. 1452/73. Iz katastrskega izpiska za parc. št. 1452/73, ki ga je predložila tožeča stranka (priloga A11) je razvidna površina te parcele v velikosti 4.374 m². Glede na podane trditve je torej tožena stranka priznavala uporabo navedene parcele v obsegu 437,4 m². Skupna površina zemljišča, katere uporabo je izrecno priznavala tožena stranka, tako znaša 527,4 m². Ker tožeča stranka ni uspela dokazati uporabe tega zemljišča v večjem obsegu, je upravičena le do povračila koristi, ki izhaja iz tako izkazane površine.

Glede osnove za obračun koristi tožene stranke Sodišče prve stopnje je kot osnovo za izračun koristi, ki naj bi jo bila deležna tožena stranka iz naslova uporabe zemljišč tožeče stranke, upoštevalo znesek 1,00 EUR za m² mesečne uporabe zemljišča. Sodišče prve stopnje tako ni sledilo niti trditvi tožeče stranke, da naj bi predstavljala korist tožene stranke v višini 1,5 EUR za m², niti trditvam tožene stranke, da naj bi bila tako zahtevana uporabnina najmanj desetkrat previsoka. Tožeča stranka je višino uporabnine utemeljevala tudi z okoliščino, da je tožena stranka nepremičnine uporabljala za opravljanje svoje dejavnosti, kakor tudi, da je bila v najemni pogodbi z dne 18. 9. 2007 dogovorjena najemnina v podobni višini. Glede na tako podano trditveno podlago obeh pravdnih strank, ki se tiče primernosti osnove za obračun uporabnine kot koristi, ki jo je bila deležna tožena stranka, pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni, ko je na to osnovo sklepalo iz kasneje dogovorjene najemnine, ki sta jo s pogodbo dogovorili pravdni stranki. S tem v zvezi pa obe pravdni stranki v svojih pritožbah prvostopenjskemu sodišču očitata bistveno kršitev postopka, ker glede ugotovitve višine primerne odmene za uporabo zemljišče brez pravne podlage ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka. Takšen očitek je neutemeljen. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, kadar je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva. Sporna dejstva, o katerih bi se moral izjasniti izvedenec, morajo torej predhodno na konkretizirani ravni zatrjevati same stranke. Sama ocena, ali gre v konkretnem primeru za pravično odmeno, ne more biti naloga izvedenca, saj gre v tem primeru za pravno sklepanje. Potrebnost postavitve izvedenca bi bila podana zgolj v primeru, da bi bilo strokovno znanje potrebno za preizkus dejanskih okoliščin iz katerih bi sodišče v okviru pravne subsumpcije sklepalo na primernost uporabnine. Tožeča stranka se je s tem v zvezi sklicevala na okoliščino, ki jo je v dokazni oceni upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, to je dogovorjeno najemnino v kasnejšem obdobju. Ob tem ne gre spregledati, da je tožeča stranka celo v najemni pogodbi, ki naj bi bila 23. 8. 2005, torej pred spornim obdobjem, ponujena v podpis tožena stranka, ponudila enako osnovo za obračun najemnine (1,00 EUR za m²), kot je bila dogovorjena v kasnejši pogodbi v letu 2007, ki jo je kot podlago za obračun odmere uporabnine upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka zato ni ponudila nobenih drugih trditev, do katerih bi se moral opredeljevati izvedenec (na primer višina tržne najemnine za podobna zemljišča v spornem obdobju na isti lokaciji). Zato je pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni uspela dokazati osnove za izračun koristi tožene stranke v višjem znesku, kot ga je upoštevalo prvostopenjsko sodišče. Ker tudi tožena stranka glede izračuna koristi, ki jo je imela zaradi uporabe zemljišča tožeče stranke, ni ponudila konkretiziranih trditev, razen pavšalnega očitka, da je s strani tožeče stranke uveljavljena uporabnina desetkrat previsoka, je tudi z njene strani neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo slediti dokaznem predlogu tožeče stranke o imenovanju izvedenca gradbene stroke. Ker je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno na čem je prvostopenjsko sodišče utemeljilo izračun koristi tožene stranke, je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče na to sklepalo po prostem preudarku oziroma, da sodba o tem nima razlogov.

Glede izračuna koristi tožene stranke Upoštevaje zgoraj podano dokazno oceno glede obsega uporabe parc. št. 1452/73 (527,4 m²) v spornem obdobju 24 mesecev in upoštevaje ugotovljeno osnovo 1, 00 EUR za m², tako iz tega naslova predstavlja premoženjsko korist tožene stranke, ki jo mora nadomestiti tožeči stranki 12.657,6 EUR (24 x 527,4 m² x 1,00 EUR na m²).

V okviru uradnega preizkusa sodbe pa se izkaže delno utemeljena pritožba tožene stranke tudi v delu, ki se nanaša na nadomestilo koristi, ki jo je prejela tožena stranka v posledici uporabe parc. št. 1392, k.o. X. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki iz tega naslova priznalo pravico do nadomestila celotne koristi (21.504,00 EUR), ki naj bi nastala toženi stranki zaradi koriščenja 768 m² tega zemljišča. Sodišče je pri tem povzelo med strankama nesporno dejstvo, da je tožeča stranka glede tega zemljišča zgolj solastnica do višine 8/14n. Iz te okoliščine je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno sklepalo, da je tožeča stranka lastnik zemljišča v obsegu 768 m², ki ga je koristila tožena stranka. Okoliščina, da je delež zemljišča, ki ga je uporabljala tožena stranka, glede na celotno površino parcele skladen z deležem tožeče stranke kot solastnikom navedenega zemljišča, tožeči stranki ne daje upravičenja, da bi od tožene stranke lahko uveljavljala nadomestilo celotne koristi, ki jo je imela tožena stranka od uporabe. Nadomestilo koristi gre namreč vsem solastnikom. Ker gre v tem primeru za deljivo obveznost, je tožeča stranka upravičena zahtevati le svoj del terjatve, ki je sorazmeren z njenim solastniškim deležem na navedeni nepremičnini (3. odstavek 393. člena OZ). Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je tožeča stranka iz naslova uporabe parc. št. 1392, k.o. X. upravičena do nadomestila koristi tožene stranke v višini 12.288,00 EUR (18/14-tin od 21.504,00 EUR). Skupna korist tožene stranke, katere nadomestilo tako upravičeno terja tožeča stranka, tako znaša 24.945,6 EUR.

Upoštevaje navedene materialnopravne razloge, je pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke nad zneskom, ki ga je upravičeno uveljavljala tožeča stranka. Delna sprememba izpodbijane sodbe tako temelji deloma na drugačni dokazni presoji listine, na kateri je utemeljilo svojo odločitev prvostopenjsko sodišče, deloma pa na pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče pa pri tem ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Že podani materialnopravni razlogi tako hkrati izkazujejo, da je glede nespremenjenega ugodilnega dela prvostopenjske sodbe pritožba tožene stranke neutemeljena. Prav tako pa je v celoti neutemeljena pritožba tožeče stranke, saj ni uspela tudi s pritožbenimi navedbami izkazati, da bi bila upravičena do višjega zneska nadomestila koristi tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Delna sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča o stroških postopka iz 3. točke izreka izpodbijane sodbe. Glede na odločitev pritožbenega sodišča je tožeča stranka v postopku glede na uveljavljani tožbeni zahtevek uspela le do višine 21 %. Od odmerjenih stroškov tožeče stranke v prvostopenjski sodbi (3.442,47 EUR) je tako upravičena do povrnitve 722,92 EUR. Od odmerjenih stroškov toženi stranki (2.987,89 EUR) je glede na uspeh v postopku (79 %) upravičena do povrnitve 2.360,43 EUR pravdnih stroškov pred prvostopenjskim sodiščem. Po pobotanju medsebojnih obveznosti iz naslova povrnitve stroškov je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti razliko v višini 1.637,51 EUR.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 154. in 1. odstavku 165. člena ZPP. Do povračila pritožbenih stroškov je upravičena le tožena stranka v sorazmernem delu glede na njen uspeh v pritožbenem postopku. Glede na izpodbijani del prvostopenjske sodbe s strani tožene stranke je tožena stranka uspela do višine 48 %, zato je upravičena do povrnitve temu sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka v višini plačane takse za pritožbo (915,00 EUR) in stroškov za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi (1.000 točk), kar povečano za 20 % DDV in upoštevaje vrednost točke znaša 550,8 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke tako znašajo 1.465,80 EUR, od katerih je glede na uspeh v pritožbi pritožbeno sodišče tožeči stranki naložilo povrnitev v višini 703,58 EUR.