Jedro

Ker sklep tožene stranke ni bil vročen skrbniku za poseben primer, se ne more šteti, da je bil sklep v redu vročen (4. odstavek 88. člena ZUP), zato je sodišče tožbi ugodilo.

Izrek

1. Upravna postopka v se združita s tem, da postane vodilni spis ...

2. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. ... odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom najprej združila v en postopek upravne stvari obeh tožnikov, nato pa ustavila postopek za priznanje azila in odločila, da morata tožnika zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da sta tožnika 26. 6. 2003 vložila vlogi za priznanje azila. Zaradi njunega zelo slabega zdravstvenega stanja je bil določen skrbnik za poseben primer v postopku priznanja azila A.A. Tožena stranka je z dopisom skrbnika za poseben primer vabila na zaslišanje, vabilo mu je bilo vročeno 27. 8. 2003, Helsinškemu monitorju pa 1. 9. 2003. Na zaslišanje A.A. ni prišel, ravno tako pa ne predstavnik Helsinškega monitorja kot pooblaščenec. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 1. odstavka 42. člena Zakona o azilu in je postopek ustavila.

Tožnika v tožbi navajata, da sta zaprosila za azil že 8. 5. 2002, odgovora pa nista prejela in je njun pooblaščenec obnovil vlogo za azil v letu 2003. To dokazuje, da tožena stranka ni ažurno poslovala in se ni odzvala na prošnjo obeh tožnikov več kot leto dni. Tožnika pa sta zamudila en sam napovedani sestanek zaradi dopusta pooblaščenca, ki se je tudi naknadno opravičil, tožena stranka pa je to vzela za razlog za prekinitev postopka za azil in izgon dveh starih in hudo bolnih azilantov. Tožnika predlagata, da se postopek za azil nadaljuje ter ugodno reši zanju s tem, da sodišče naloži toženi stranki izdajo nove odločbe o priznanju azila. Tožnika hkrati prosita za oprostitev plačila sodnih taks, saj sta po letih begunstva sedaj prejela prvo denarno pomoč, nepremičnin ali drugega premoženja pa nimata več, odkar so jima Kosovski Albanci vse požgali.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Sodišče je s sklepom združilo v skupno obravnavo dve tožbi tožnikov na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V upravnem sporu pod opr. št. U 1813/2003 in opr. št. U 1820/2003 tožnika izpodbijata isti upravni akt tožene stranke in sodišče je zato obe zadevi združilo v skupno obravnavo.

K 2. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnikoma postavljen skrbnik za posebni primer A.A., stanujoč na naslovu B. št.12, A. Iz odločbe Centra za socialno delo A izhaja, da je bil skrbnik za posebni primer postavljen, ker zaradi zdravstvenega stanja, tožnika ne bosta mogla sodelovati v postopku za priznanje azila. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil na zaslišanje vabljen A.A. in Helsinški monitor za človekove pravice, sklep tožene stranke, ki se izpodbija s to tožbo, pa je bil vročen le Helsinškemu monitorju. A.A. je bil postavljen za skrbnika za posebni primer na podlagi 10. in 214. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZZZDR), torej je bil postavljen zaradi varstva osebnosti, pravic in koristi obeh tožnikov kot tujih državljanov. A.A. ima tako položaj zakonitega zastopnika v smislu 47. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato ga je tožena stranka tudi pravilno vabila na zaslišanje, vendar pa mu izpodbijanega sklepa ni vročila (1. odstavek 88. člena ZUP). V upravnem spisu je tudi pooblastilo Helsinškemu monitorju Slovenije za človekove pravice, pooblastilo je podpisano s: XXX, medtem ko sta prošnji za azil obeh tožnikov podpisani z izpisanim podpisom, enako velja za pooblastilo k tožbi v upravnem sporu. Na podlagi podatkov v upravnem spisu je mogoče zaključiti, da skrbnik za posebni primer A.A. ni dal pooblastila Helsinškemu monitorju za zastopanje. Prav tako iz upravnega spisa izhaja, da je bila odločba Centra za socialno delo A. izdana po tem, ko je bilo predloženo pooblastilo za zastopanje obeh tožnikov, zato bi morala tožena stranka ugotoviti obseg tega pooblastila, upoštevaje, da je podpis obeh tožnikov na pooblastilu tako različen od njunega podpisa na prošnji za azil. Ker pa sklep tožene stranke ni bil vročen A.A. kot skrbniku za poseben primer, se ne more šteti, da je bil sklep v redu vročen (4. odstavek 88. člena ZUP), zato je sodišče tožbi ugodilo. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 124/00, 67/01 in 98/03) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je ugotovilo, da v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa niso bila upoštevana pravila postopka.

K 3. točki izreka: Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Sodišče nima razlogov da ne bi sledilo navedbi v tožbi, da tožnika nimata sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je upoštevalo tudi njun status.