Dejstvo, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi neobstoječega IOP-ja, še ne narekuje zaključka, da je bil postopek izvršbe zlorabljen, če sicer terjatev, za katero je toženka v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pridobila izvršilni naslov, dejansko obstoji po temelju in po višini.
V pravdi, ki poteka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, verodostojna listina izgubi pomen, kot ga ima v postopku izvršbe in ima dokazno moč kot ostali dokazi. Tako se v primeru, če se v pravdi izkaže, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, nima pravne narave verodostojne listine ali da sploh ne obstaja, še to ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj lahko tožnik temelj sporne terjatve in njeno višino dokaže tudi z drugimi dokazi.
Pritožba stroškovni odločitvi primarno neutemeljeno nasprotuje iz razloga, ker naj sodišče prve stopnje neupravičeno ne bi uporabilo kot podlago odločitve določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Citirana določba ZFPPIPP pomeni izjemo od splošne ureditve, ki jo je treba razlagati ozko in se uporabi le v primerih, ko se stečajni upravitelj o terjatvi ne more izjaviti zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti in jo zaradi tega prereka. Čeprav drži, da izrecno (jezikovno) iz citirane določbe ne izhaja, da se nanaša samo na primer, ko iz navedenega razloga terjatev prereka stečajni upravitelj, ne pa tudi drugi upniki, je tudi sodišče druge stopnje mnenja, da je potrebno citirano določbo, ki predstavlja izjemo od načela uspeha v pravdnem postopku, tolmačiti restriktivno in da se po namenu izčrpa v primeru, ko se stečajni upravitelj, ki prvi preizkusi prijavljene terjatve, o terjatvi izreče.
I.Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v točki V izreka spremeni, tako da se znesek 2.997,09 EUR nadomesti z zneskom 2.716,75 EUR.
II.V preostalem se pritožba zavrne in v točki IV ter nespremenjenem delu točke V izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.
III.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se v razmerju do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju glede zneska 1.902,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 dalje do plačila razveljavi učinek: (1) potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti VL 80585/2019 z dne 7. 10. 2019, ki potrjuje pravnomočnost in izvršljivost sklepa o izvršbi VL 80585/2019 z dne 12. 9. 2019, izdanega v korist tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) proti stečajnemu dolžniku, in (2) opustitve vložitve ugovora zoper navedeni sklep o izvršbi, ki ga stečajni dolžnik ni vložil do dne 27. 9. 2019 (točka I izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstaja terjatev toženke do stečajnega dolžnika v višini 2.276,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 2. 2022 dalje do plačila, ki je bila prijavljena v stečajnem postopku St 763/2019 in je evidentirana v končnem seznamu preizkušenih terjatev St 763/2019 z dne 14. 11. 2022 (točka II izreka). Nadalje je ugotovilo, da ne obstajajo ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika za zavarovanje terjatve toženke do stečajnega dolžnika v višini 2.276,78 EUR, skupaj z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 2. 2022 dalje do plačila ki je bila prijavljena v stečajnem postopku St 763/2019 (točka III izreka). Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, v katerem tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahteva, (1) da se v razmerju do stečajnega dolžnika razveljavi učinek sklepa o izvršbi VL 80585/2019 z dne 12. 9. 2019, (2) da se v razmerju do stečajnega dolžnika glede zneska 34.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 dalje do plačila in stroškov izvršilnega postopka v znesku 220,40 EUR s pripadki razveljavi učinek predhodno navedenega potrdila o pravnomočnosti z dne 7. 10. 2019 in učinek opustitve vložitve ugovora zoper navedeni sklep o izvršbi, (3) da se ugotovi neobstoj terjatve toženke do stečajnega dolžnika v višini 41.495,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 2. 2022 dalje do plačila in (4) da se ugotovi neobstoj ločitvenih pravic na premoženju stečajnega dolžnika za zavarovanje terjatve toženke do stečajnega dolžnika v višini 41.495,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 2. 2022 dalje do plačila (točka IV izreka). Hkrati je še odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.997,09 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).
2.Tožnik se pravočasno pritožuje zoper točki IV in V izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).
3.Primarno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da terjatev obstoji, prekoračilo tako tožbeni zahtevek, kot tudi odločilo v nasprotju z zakonom. V tej zvezi izpostavlja, da predmetna terjatev, katere neobstoj tožnik uveljavlja v obravnavanem sporu, ne obstaja iz razloga, ker je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da izpis odprtih postavk (v nadaljevanju: IOP), kot je bil opredeljen v predlogu za izvršbo, sploh ne obstaja. Navedeno namreč pomeni, da če verodostojna listina ni obstajala, potem sklep o izvršbi ne bi smel biti izdan in je terjatev, ki temelji na takem sklepu o izvršbi, prav tako neobstoječa. Sodišče prve stopnje tako v konkretnem primeru sploh ne bi smelo ugotavljati, ali terjatev obstoji na drugih pravnih podlagah, kot je sicer napačno zaključilo, da obstoji na podlagi zahtevka zaradi neupravičene obogatitve. To bi lahko sodišče ugotavljalo le v primeru, če bi bil sklep o izvršbi pridobljen na podlagi dejansko obstoječega IOP.
4.Prav tako toženka ni mogla pridobiti ločitvene pravice na podlagi sklepa o izvršbi, saj verodostojna listina, ki je navedena kot podlaga, sploh ne obstaja in gre za evidentno zlorabo postopka izvršbe.
5.Podrejeno, torej tudi v primeru, če bi lahko (kljub neobstoju IOP) odločalo o obstoju terjatve, je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka glede neobstoja terjatve toženke v višini 41.495,04 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi utemeljilo primarno na nepravilni ugotovitvi, da toženka navedb glede domnevnega nastanka spornih terjatev ni spreminjala iz vloge v vlogo in si pri tem ni prihajala v nasprotje. Navedeno ne drži, saj je toženka enkrat utemeljevala svojo terjatev na posojilnih pogodbah, kasneje pa na neupravičeni obogatitvi.
6.Nadalje pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavane posojilne pogodbe niso bile sklenjene in je do nakazila sredstev stečajnemu dolžniku z TRR toženke dejansko prišlo brez pravne podlage, kar je sodišče prve stopnje zaključilo izključno na podlagi neprepričljive izpovedbe direktorja toženke D. D.
7.Sodišče prve stopnje je v zvezi z domnevnim prenosom dela terjatve na družbo B. d.o.o. nepravilno zavrnilo ugovor tožnika, da v tej zvezi toženka ni predložila nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje se je glede te okoliščine napačno oprlo na zaslišanje toženkinega zakonitega zastopnika.
8.Že na tem mestu pritožba poudarja, da lahko sodišče ugotovi izključno obstoj terjatve kot navadne in ne kot terjatve, zavarovane z ločitveno pravico.
9.Nadalje pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka glede neobstoja ločitvenih pravic, utemeljilo na nepravilnih ugotovitvah, in sicer (1) da je o zlorabi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine mogoče govoriti le, če je bil izvršilni naslov pridobljen za neobstoječo terjatev, (2) da ni razloga, da IOP ne bi bilo mogoče sestaviti za terjatev, ki jo dolžnik dolguje na neposlovni podlagi in (3) da ni mogoče zaključiti, da je postopek izvršbe bil zlorabljen, kljub temu, da je toženka predlog za izvršbo vložila na podlagi neobstoječega IOP in da stečajni dolžnik ni ugovarjal zoper sklep o izvršbi, čeprav bi bilo to razumno in v skladu z dolžno skrbnostjo.
10.V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvršilno sodišče po uradni dolžnosti dolžno paziti, ali je listina, ki je v predlogu za izvršbo označena kot verodostojna listina, dejansko verodostojna listina, pritožba izpostavlja, da to v izhodišču sicer drži, vendar te presoje izvršilno sodišče v konkretnem primeru ni moglo opraviti, ker ni razpolagalo z listino, saj je toženki v postopku izvršbe ni bilo treba predložiti.
11.Po mnenju pritožnika samo dejstvo, da predmetni IOP ne obstaja, pomeni, da gre brez dvoma za zlorabo izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine, v posledici česar je toženka pridobila ugodnejši vrstni red poplačila svoje terjatve z zastavnimi pravicami na premoženju stečajnega dolžnika pred drugimi upniki, ki so ravnali zakonito. To pomeni, da četudi bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da terjatev toženke obstaja, ji v nobenem primeru, v razmerju do tretjih in do stečajne mase, ne gre priznati učinkov sklepa o izvršbiin na tej podlagi pridobljenih ločitvenih pravic.
12.Pri presoji, da so v poslovnih knjigah lahko evidentirane tudi terjatve z naslova neupravičene obogatitve in le-te vključene v IOP, je sodišče prve stopnje ignoriralo sodno prakso, ki jo je tožnik navedel v vlogi z dne 22. 11. 2024 in iz katere jasno izhaja, da neposlovnih obveznosti ni mogoče uveljavljati v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine.
13.Iz doslej navedenih razlogov je napačen zaključek sodišča, da ne bi bilo nič drugače, če bi toženka uveljavljala sporno terjatev s tožbo v pravdnem postopku. Tudi če bi namreč toženka po tej (redni) poti pridobila izvršilni naslov, bi ga pridobila bistveno kasneje, kar bi vplivalo najmanj na datum pridobitve ločitvenih pravic, saj jih toženka morda ne bi dobila pred začetkom stečajnega postopka.
14.Glede izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika pritožba izpostavlja, da to, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo za t.i. neobstoječi del terjatve (I. in II. točka izreka sodbe), ravno toliko, če ne še bolj velja tudi za "obstoječi" del terjatve in ločitveno pravico. Tekom postopka je bilo namreč jasno ugotovljeno, da IOP, ki naj bi bil podlaga za izvršbo, sploh ne obstaja, kar je vedel tudi stečajni dolžnik in bi torej že zato, v kolikor bi ravnal z dolžno skrbnostjo kot dober gospodarstvenik, moral vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker ga ni, je naklonil toženki neupravičeno prednost pred ostalimi upniki in jo s tem neupravičeno obravnaval ugodneje, kot ostale upnike. Pritožnik je mnenja, da gre za očiten primer neenake obravnave upnikov stečajnega dolžnika, saj je toženki na podlagi neobstoječe verodostojne listine z izpodbojnim pravnim dejanjem omogočil, da je postala ločitveni upnik. Pravno dejanje pridobitve ločitvene pravice pa je tipičen primer objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP).
15.V zvezi s stroškovno odločitvijo pritožba primarno izpostavlja, da je odločitev napačna zaradi napačne odločitve v glavnem zahtevku. Na glede na to pa sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti po načelu uspeha in bi moralo uporabiti določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Ne jezikovna ne namenska razlaga citirane odločbe ne podpira stališča, da je citirana določba veljavna le v primeru prerekanja terjatve s strani stečajnega upravitelja. Stališču pritožbe pritrjuje tudi sklep VSL Cst 5/2023 z dne 19. 4. 2023. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča ni ugotavljalo, ali je bila prijava terjatve vsebinsko zadostna.
16.Pritožba delno graja tudi višino odmerjenih stroškov.
17.Tožnika predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu primarno spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi ali jo podrejeno razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
18.3. Pritožba je delno utemeljena zgolj glede stroškovne odločitve, v ostalem pa ni utemeljena.
19.4. V obravnavanem gospodarskem sporu tožnik zahteva ugotovitev neobstoja zavarovane terjatve in ločitvenih pravic, kar je toženka prijavila v stečajnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru St 763/2019, vodenim zoper stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju. Ker je po mnenju tožnika navedeno terjatev toženka pridobila zaradi izpodbojnega ravnanja (opustitve) stečajnega dolžnika, uveljavlja tudi zahtevek na izpodbijanje pravnih ravnanj slednjega na podlagi določb ZFPPIPP.
20.5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP v obrazložitvi presodi (le) tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.
21.6. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja glede glavne stvari sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sprejeto odločitev je obrazložilo s podrobnimi, tehtnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju povzema kot pravilne in se nanje sklicuje. Delno materialnopravno zmotna je zgolj odločitev o stroških postopka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
Glede presoje sodišče prve stopnje o (ne)obstoju terjatve in ločitvene pravice:
7.Primarno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da terjatev (v določenem obsegu) obstoji, prekoračilo tožbeni zahtevek. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), kar pomeni, da tožniku ne sme (v izreku) prisoditi niti več niti kaj drugega od tistega, kar je zahteval (prekoračitev zahtevka). Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odločilo v skladu s postavljenim tožbenim zahtevkom, pri čemer mu je delno ugodilo, v pritožbeno izpodbijanem delu pa ga je zavrnilo. Zgolj zaključek, razviden iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da sporna terjatev toženke (v pretežnem delu) obstaja, pa ne pomeni prekoračitve tožbenega zahtevka.
8.Nadalje ne gre pritrditi stališču pritožbe, da sporna terjatev toženke ne obstoji že iz razloga, ker, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, verodostojna listina - IOP, ki je bil podlaga toženkinega predloga za izvršbo, ne obstaja. Obstoj terjatve toženke namreč v ničemer ni odvisen od tega, ali je glede te terjatve toženka sprožila izvršilni postopek na podlagi obstoječe oziroma veljavne verodostojne listine ali ne. Postopek oz. način uveljavitve terjatve je namenjen zgolj uresničitvi pravice upnika, nima pa nobenega vpliva na vprašanje (ne)obstoja terjatve. Čeprav je načeloma mogoče soglašati s stališčem pritožbe, da sklep o izvršbi ne bi smel biti izdan, če verodostojna listina, ki je podlaga izvršilnega predloga, ne obstoji, pa glede na obrazloženo ni mogoče pritrditi nadaljnjemu stališču pritožbe, da terjatev, ki "temelji na takšnem sklepu", ne obstoji.
9.Prav tako ne gre pritrditi izvajanjem pritožbe, da sodišče prve stopnje zgolj zaradi ugotovitve, da IOP, ki je bil podlaga izdanemu sklepu o izvršbi, ne obstoji, v obravnavanem gospodarskem sporu ne bi smelo ugotavljati, ali terjatev obstoji na drugih pravnih podlagah, ali ne. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, dejstvo, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi neobstoječega IOP-ja, še ne narekuje zaključka, da je bil postopek izvršbe zlorabljen, če sicer terjatev, za katero je toženka v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pridobila izvršilni naslov, dejansko obstoji po temelju in po višini. Utemeljeno je v tej zvezi še pojasnjeno, da bi v tem primeru toženka, če bi stečajni dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi, uspela tudi v pravdi, ki bi se med toženko in stečajnim dolžnikom vodila po razveljavitvi sklepa o izvršbi in bi bil končni rezultat enak. V pravdi, ki poteka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, verodostojna listina izgubi pomen, kot ga ima v postopku izvršbe in ima dokazno moč kot ostali dokazi. Tako se v primeru, če se v pravdi izkaže, da listina, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, nima pravne narave verodostojne listine ali da sploh ne obstaja, še to ni razlog zavrnitev tožbenega zahtevka, saj lahko tožnik temelj sporne terjatve in njeno višino dokaže tudi z drugimi dokazi. Glede na pravkar obrazloženo je v predmetnem gospodarskem sporu, v katerem je kot izpodbojno pravno dejanje stečajnega dolžnika presojana opustitev vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi, sodišče prve stopnje smelo in moralo presojati, ali terjatev toženke dejansko obstoji in v kakšni višini ter na kakšni podlagi, ne glede na to, da se je izkazalo, da IOP, ki je bil podlaga predloga za izvršbo, dejansko ne obstoji.
10.V tej zvezi tudi ne gre slediti sicer posplošenemu pritožbenemu stališču, da predmet pravdnega postopka, ki ga sproži upnik na podlagi pravil ZFPPIPP o prerekanih terjatvah, nikakor ne more predstavljati "vseobsegajočega iskanja pravne podlage za morebiten obstoj terjatve". Sodišče prve stopnje je namreč podlago za ugotavljanje temelja sporne terjatve toženke imelo v navedbah pravdnih strank. Pri tem je zgrešeno stališče pritožbe, da bi se moralo omejiti izključno na pravno podlago terjatve, kot je bila prijavljena v stečajni postopek, saj je bil tam kot temelj in izvršilni naslov naveden zgolj pravnomočni sklep o izvršbi, izdan v postopku na podlagi verodostojne listine.
11.V zvezi s pravno podlago sporne terjatve toženke pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri tem vprašanju nepravilno ocenilo, da si toženka glede domnevnega nastanka terjatve v svojih navedbah ni prihajala v nasprotje, zaradi česar naj bi bila vprašljiva njena verodostojnost. V tovrstnih trditvah toženke nikakor ne gre za nasprotje, saj so bili po trditvah toženke zneski stečajnemu dolžniku s strani toženke (sicer) nakazani na podlagi posojilnih pogodb, ki so pa bile neveljavne, zaradi česar je dejansko prišlo do nakazila brez veljavne pravne podlage, posledično pa so osnova zahtevka oziroma terjatve toženke zakonska pravila o neupravičeni pridobitvi.
12.Pritožba nadalje glede okoliščin pri izplačilu denarnih zneskov s transakcijskega računa toženke stečajnemu dolžniku sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je izključno na podlagi nezanesljive izpovedbe direktorja toženke D. D. zaključilo, da obravnavane posojilne pogodbe niso bile sklenjene in da je do nakazila sredstev dejansko prišlo brez pravne podlage. Primarno v tej zvezi velja pojasniti, da so bile v postopku predložene posojilne pogodbe, ki jih je takratni direktor E. E. pripravil in s stečajnim dolžnikom kot posojilojemalcem sklenil, iz katerih pa ni razviden podpis tedanjega drugega direktorja toženke D. D., ki je bil z E. E. upravičen toženko skupno zastopati. Že upoštevanje navedeno, sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi podvomilo v izpovedbo D. D., da s posojilnimi pogodbami ni bil seznanjen in da tudi ni bil seznanjen z nakazilom, ki ga je dejansko opravil in ga z bančnega računa pri Banki nesporno izvedel E. E., ki je bil na tem račun pooblaščen. Zgolj okoliščina, da se določenih stvari v zvezi s prejemom in podpisom IOP ni natančno spomnil, ni razlog, da bi sodišče prve stopnje moralo D. D. odreči verodostojnost. V postopku ni bil izveden noben dokaz, ki bi kakorkoli kazal na to, da do nakazil denarnih zneskov stečajnemu dolžniku ni prišlo v okoliščinah in na način, kot je to zatrjevala toženka.
13.Pritožba prav tako neutemeljeno sodišču prve stopnje smiselno očita, da je v zvezi s trditvami toženke o domnevnem prenosu dela terjatve na družbo B. d.o.o., neupravičeno kot dokaz upoštevalo zaslišanje toženkinega zakonitega zastopnika, kateri po oceni tožnika v tej zvezi ni bil ustrezno substanciran. Sodišče prve stopnje je svoje tovrstne zaključke obrazložilo v okviru 41. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhaja, da je toženka v zvezi s trditvami o delnem prenosu svoje terjatve na navedeno družbo v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2024 v tem oziru predlagala oziroma se sklicevala na do tedaj ponujene dokaze, torej tudi na predlog za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, katerega je predlagala tudi v zvezi z zatrjevanim dejstvom, da ji sredstva, nakazana stečajnemu dolžniku, niso bila vrnjena. Sodišče druge stopnje pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je bil dokaz z zaslišanjem direktorja toženke D. D. glede na trditveno in dokazno podlago, ki jo je toženka podala pravočasno v postopku, upošteven. Poleg tega je v tej zvezi pritrditi sklepanju sodišča prve stopnje, da dejstvo prenosa dela lastne terjatve s strani toženke na tretjo osebo, samo po sebi v bistvu ni v korist toženke in tudi ni nobene logike, zakaj bi toženka to zatrjevala, če tega posla ne bi bilo (v takšnem primeru bi lahko prijavila v stečajnem postopku višji znesek lastne terjatve). K temu sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da vprašanje delnega prenosa obravnavane terjatve na tretjo osebo tudi sicer ni odločilnega pomena za odločitev o obravnavani zadevi. Razlog, zakaj toženka ni prijavila terjatve v celotnem znesku, kot je bil neupravičeno nakazan stečajnemu dolžniku, torej ali je to v posledici poplačila, prenosa, odpusta dolga itd, ni v ničemer pravno odločilen za odločitev o obstoju navedene terjatve. Ključne oziroma pravno odločilne bi bile v zvezi z višino ugotovljene terjatve toženke le takšne navedbe oziroma dokazi, ki bi kazali na to, da toženka zatrjuje svojo terjatev v višji višini, kot jo dejansko še ima. Na to pa v postopku izvedeni dokazi niso kazali in tudi pritožbene trditve ne gredo v tej smeri.
14.V zvezi s prerekano ločitveno pravico toženke, ki jo je slednja pridobila na podlagi predmetnega sklepa o izvršbi na nepremičninah stečajnega dolžnika, je sodišče prve stopnje pravilno pri presoji izhajalo iz stališča, da je zastavna pravica akcesorna pravica, katere obstoj je odvisen od obstoja terjatve, zavarovanju katere služi, zaradi česar je primarno ugotavljalo obstoj prerekane terjatve toženke. Ob ugotovitvi, da ta obstaja v pretežnem delu, pa je v 46. točki obrazložitve utemeljeno presodilo, da posledično tudi ločitvena pravica v tem obsegu obstoji.
15.Pravilnosti tovrstne presoje s sicer obsežnimi razlogi pritožba ne uspe omajati. Tudi v tej zvezi namreč tožnik neutemeljeno kot ključno izpostavlja okoliščino, da sporni IOP, ki je bil podlaga predloga za izvršbo, sploh ne obstaja. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno presodilo, da je o zlorabi postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine mogoče govoriti le, če je bil izvršilni naslov pridobljen za neobstoječo terjatev. Pri tem je sodišče prve stopnje, kar je ključno, pravilno presodilo, da bi ne glede na vprašanje (ne)obstoja IOP, toženka v primeru, če bi stečajni dolžnik ugovarjal zoper sklep o izvršbi, pridobila izvršilni naslov v pravdi, ki sledi.
16.Ker že glede na doslej obrazloženo za presojo v obravnavani zadevi ni odločilno vprašanje veljavnosti oziroma obstoja IOP-ja, tudi niso pravno odločilni razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, za kakšno terjatev je mogoče IOP sestaviti. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se v poslovnih knjigah gospodarskih družb knjižijo oziroma evidentirajo tudi terjatve, ki izvirajo iz drugih temeljev in ne zgolj iz pravnih poslov.
17.Iz enakih razlogov tudi niso odločilni razlogi sodišča prve stopnje v 27. točki obrazložitve izpodbijanje sodbe o tem, na kaj je dolžno v postopku, sproženem na podlagi verodostojne listine, paziti izvršilno sodišče ob predhodnem preizkusu predloga za izvršbo. Posledično navedbe, v katerih pritožba tovrstnim razlogom izpodbijane sodbe argumentirano nasprotuje, ne morejo privesti do pritožbenega uspeha.
18.Nadalje pritožba ne more biti uspešna s svojim stališčem, da tudi v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da terjatev toženke obstoji, slednji v nobenem primeru ne gre priznati v razmerju do tretjih na podlagi sklepa o izvršbi pridobljenih ločitvenih pravic. Navedeno pritožba utemeljuje s trditvami, da je toženka z zlorabo pridobila ugodnejši vrstni red poplačila svoje terjatve z zastavnimi pravicami pred drugimi upniki, ki so ravnali zakonito.
19.Vprašanje, ali so bile ločitvene pravice v konkretnem primeru pridobljene zakonito oziroma veljavno, ni odvisno od tega, ali bi morala za konkretno terjatev toženka ubrati pot s tožbo ali pa je to lahko storila tudi s sprožitvijo izvršilnega predloga na podlagi verodostojne listine. Odločilno je namreč, ali bi lahko dolžnik (stečajni dolžnik) v konkretnem primeru, če bi vložil ugovor zoper izdani sklep o izvršbi, v tej smeri uspel. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, terjatev toženke, za katero si je slednja izposlovala pravnomočni sklep o izvršbi, v pretežnem delu obstoji in v tem delu dolžnik tudi ne bi bil uspešen z ugovorom. Četudi bi dolžnik npr. v svojih ugovornih navedbah trdil, da listina, na podlagi katere upnik vlaga izvršbo, ni verodostojna listina oziroma da ne obstoji, da pa stečajni dolžnik sicer iz naslova odtujenih sredstev res dolguje določeno denarno vrednost, s tovrstnim ugovorom glede verodostojne listine, glede na to, da hkrati priznava dolg, dolžnik ne bi mogel biti uspešen. Posledično pa bi v tem delu tudi veljavno nastale ločitvene pravice.
20.Prav tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ignoriralo sodno prakso, iz katere izhaja, da neposlovne obveznosti ni mogoče uveljavljati v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine, ki niso namenjeni razreševanju kompleksnejših razmerij. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da v sklepu VSL I Cpg 509/2012 z dne 8. 5. 2012 ni bila obravnavana primerljiva tematika, saj je šlo za odločitev o ugovoru zoper sklep o izdani predhodni odredbi in ne za presojo ugotavljanja obstoja v stečaju prerekanih terjatve. Posledično kljub temu, da je sicer iz obrazložitve citiranega sklepa mogoče razbrati stališče tamkajšnjega sodišča, ki ga izpostavlja pritožba, navedeno ne more vplivati na sprejem drugačne odločitve v predmetni zadevi. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na sodbo VSL v kazenski zadevi VII Kp 24869/2012 z dne 17. 11. 2016. Citirana kazenska zadeva namreč ne more biti osnova za to, da bi določena stališča, izvirajoča iz področja kazenskega prava, kar tako bilo mogoče uporabiti na civilnem področju. Poleg tega tudi sicer ni šlo za zadevo, ki bi bila vsebinsko primerljiva, saj je v citirani kazenski zadevi obdolženec enostransko izdajal verodostojne listine, v katerih je brez kakršnekoli osnove navedel, da mu oškodovanci dolgujejo zneske, čeprav je vedel, da temu ni tako. V konkretni zadevi pa, kot že rečeno, denarna terjatev glede na ugotovljeno dejansko stanje nedvomno obstoji.
21.Prav tako pritožba neutemeljeno kot zmotni nasprotuje presoji sodišča prve stopnje iz 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da ne bi bilo nič drugače, če bi toženka uveljavljala sporno terjatev s tožbo v pravdnem postopku, ker bi zanjo ravno tako pridobila izvršilni naslov zoper stečajnega dolžnika. V tej zvezi namreč tožnik povsem hipotetično navaja, da bi izvršilni naslov toženka pridobila bistveno kasneje. Pri tem spregleda, da je v primeru, ko dolžnik oziroma tožena stranka ne nasprotuje obstoju terjatve, tudi v pravdnem postopku mogoče relativno hitro priti do izvršilnega naslova (npr. preko instituta sodbe na podlagi prepoznave ali pa, v primeru odsotnosti odgovora na tožbo, z zamudno sodbo). Drži sicer, da bi nato po pravnomočni sodbi sicer toženka morala vložiti še predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, da bi pridobila ločitvene pravice, vendar navedeno na presojo v obravnavani zadevi in izpostavljene zaključke oziroma presojo sodišča prve stopnje ne vpliva, saj, kot že pojasnjeno, v konkretnem primeru ni šlo za zlorabo instituta izvršbe s strani toženke. Prav tako pa ni mogoče sklepati, koliko kasneje bi v tem primeru toženka pridobila ločitvene pravice po sproženi pravdi in tako ni mogoče narediti zaključka, da (na sedaj izpodbijan način) pridobljene pravice bistveno vplivajo na pravice drugih upnikov v stečajnem postopku. Poleg tega sodišče druge stopnje v tej zvezi še pripominja, da spornih ločitvenih pravic toženke, ki jih je slednja pridobila na podlagi predmetnega sklepa o izvršbi, tožnik v postopku ni izpodbijal s tovrstnimi navedbami, ki jih sedaj uveljavlja v pritožbi, saj ni izpostavljal časovnega vidika zadeve v smislu, da toženka, če bi sprožila postopek s tožbo ločitvenih pravic ne bi dobila tako hitro. V tem delu tako gre tudi za nedovoljeno širjenje trditvene podlage spora (prvi odstavek 337. člena ZPP).
Glede presoje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika:
22.V zvezi s presojo izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika pritožba neutemeljeno izpostavlja, da presoja in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi s "tako imenovanim neobstoječim delom terjatve" toliko bolj veljajo tudi za del terjatve, katerega obstoj je sodišče prve stopnje ugotovilo, zlasti iz razloga, ker je bilo tekom postopka ugotovljeno, da IOP, ki naj bi bil podlaga za izvršbo, sploh ne obstaja. Ne gre namreč pritrditi izvajanjem pritožbe, da bi moral stečajni dolžnik, četudi je vedel (oz. moral vedeti), da IOP, ki ga je toženka navedla v predlogu za izvršbo, ne obstaja, če bi ravnal z dolžno skrbnostjo kot dober gospodarstvenik, vložiti ugovor zoper sklep o izvršbi.
23.Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je tovrstne očitke na stečajnega dolžnika mogoče nasloviti le v zvezi z delom terjatve, ki presega znesek, za katerega je sam stečajni dolžnik toženki posredoval IOP. Ne glede na to, da sporni IOP s strani toženke ni bil izdan, ni bilo razloga, da v delu, v katerem je stečajni dolžnik priznaval terjatev toženke, vloži ugovor zoper sklep o izvršbi. Tako ni mogoče zaključiti, da je v delu, v katerem je bila v postopku ugotovljena višina terjatve toženke, opustitev stečajnega dolžnika glede vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi šteti za izpodbojno pravno dejanje.
24.Posledično pa tudi ni moč zaključiti, da je s tem, ko v tem delu ni vložil ugovora zoper sklep o izvršbi, toženki naklonil neupravičeno prednost pred ostalimi upniki, ker naj bi ji omogočil pridobitev ločitvene pravice na svojem premoženju ter s tem pravico do prednostnega poplačila. Če namreč ni mogoče stečajnemu dolžniku očitati nepravilnosti v zvezi z navedeno opustitvijo z vidika obstoja terjatve, potem mu tudi ni mogoče očitati, da je ta njegova opustitev predstavljala neupravičeno favoriziranje toženke v razmerju do drugih upnikov.
25.V tej zvezi sodišče druge stopnje še pripominja, da tudi dolžna skrbnost stečajnemu dolžniku v dani situaciji ni nalagala vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi v delu, v katerem je terjatev toženke sam priznaval. Tudi skrbnost dobrega gospodarstvenika ne nalaga dolžniku obveznost vložitve ugovora zgolj zaradi tega, da bi s tem preprečil, da bi upnik pridobil ločitveno pravico. Kot predhodno že omenjeno, tudi sicer dolžnik s takšnim ugovorom, v katerem bi nasprotoval obstoju IOP kot verodostojni listini, priznaval pa bi terjatev v določenem obsegu, ne bi mogel uspeti in bi v vsakem primeru toženka ločitvene pravice, pridobljene na podlagi sklepa o izvršbi, ohranila.
26.Glede na obrazloženo ni mogoče slediti materialnopravnemu naziranju pritožbe, da je pridobitev ločitvene pravice toženke tipičen primer nastanka objektivnega pogoja izpodbojnosti iz 2. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj tega svojega upravičenja toženka ni pridobila na podlagi izpodbojnega pravnega dejanja oziroma opustitve stečajnega dolžnika.
Glede graje stroškovne odločitve:
27.Pritožba stroškovni odločitvi primarno neutemeljeno nasprotuje iz razloga, ker naj sodišče prve stopnje neupravičeno ne bi uporabilo kot podlago odločitve določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP1. Kot je v 56. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno v tej zvezi pojasnilo že sodišče prve stopnje, citirana določba ZFPPIPP pomeni izjemo od splošne ureditve, ki jo je treba razlagati ozko in se uporabi le v primerih, ko se stečajni upravitelj o terjatvi ne more izjaviti zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti in jo zaradi tega prereka. Čeprav drži, da izrecno (jezikovno) iz citirane določbe ne izhaja, da se nanaša samo na primer, ko iz navedenega razloga terjatev prereka stečajni upravitelj, ne pa tudi drugi upniki, je tudi sodišče druge stopnje mnenja, da je potrebno citirano določbo, ki predstavlja izjemo od načela uspeha v pravdnem postopku, tolmačiti restriktivno in da se po namenu izčrpa v primeru, ko se stečajni upravitelj, ki prvi preizkusi prijavljene terjatve, o terjatvi izreče.
28.Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, česar pritožba ne graja, se je v konkretnem primeru stečajni upravitelj o terjatvi toženke izjavil in jo tudi priznal, kar pomeni, da prijava terjatve ni bila nepopolna po drugem in/ali tretjem odstavku 60. člena ZFPPIPP. Ob tem je še utemeljilo, zakaj se v konkretnem primeru v stečajnem postopku šteje predmetna terjatev toženke za verjetno izkazano in da prijava terjatve toženke ustreza zakonskim zahtevam. Glede na to, da so predloženi podatki iz prijave toženke zadoščali stečajnemu upravitelju, da se je lahko izrekel o njeni o terjatvi in ločitvenih pravicah, pa tudi tožnik, kar je smiselno in logično, ne more imeti strožjih zahtev glede tega, zakaj toženki ni mogoče naložiti povrnitve stroškov postopka tožnika tudi za tisti del zahtevka, s katerim ni bil uspešen.
29.V tej zvezi se pritožba prav tako neutemeljeno sklicuje na sklep VSL Cst 5/2023 z dne 19. 4. 2023, kjer je v opombi številka 18 zapis oz. stališče, da je upnik s stroškovno sankcijo sankcioniran tudi v primeru, ko je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se drugi upniki (ne le stečajni upravitelj) o tej terjatvi zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti niso mogli izjaviti. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pripominja, da zgolj takšna "postranska opomba" glede vprašanja, ki v navedenem sklepu VSL ni bila predmet odločanja (sodišče ni odločalo povrnitvi stroškov postopka za ugotovitev obstoja terjatve), pri čemer gre tudi sicer zgolj en primer sodne prakse, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost pravkar obravnavane presoje sodišča prve stopnje glede dometa določbe četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.
30.Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku za odgovor na ugovor toženke zoper sporno vrednost (vlogo z dne 27. 8. 2024) zmotno priznalo le 50 točk za sestavo (druge) vloge po tarifni številki 20/4 OT. Pri tem je namreč sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je mogoče za obrazloženo pripravljalno vlogo šteti le takšno vlogo stranke, ki vsebuje navedbo dejstev o spornem predmetu in ponudbo dokazov za ta ali druga že navedena dejstva. Dejstvo, ki ga v tej zvezi posebej izpostavlja pritožba, to je, da je predmetno vlogo tožnik podal na podlagi izrecnega poziva sodišča z dne 1. 8. 2024, v ničemer ne vpliva na odgovor na vprašanje, ali je šteti vlogo za obrazloženo pripravljalno ali ne. Prav tako ne gre pritrditi argumentaciji pritožbe, da je obravnavano vlogo potrebno šteti kot pripravljalno vlogo iz razloga, ker je tožnik v njej podal obsežen in utemeljen odgovor na ugovor toženke zoper sporno vrednost. Drži sicer, da je odgovor tožnika obsežen in argumentiran, a se nanaša izključno na vprašanje vrednosti spornega predmeta v zadevi, s čimer pa niso izpolnjeni predhodno opredeljeni kriteriji za obravnavo vloge kot pripravljalne vloge.
31.Pritrditi pa je pritožbi, da je sodišče prve stopnje toženki neupravičeno priznalo stroške za sestavo tretje pripravljalne vloge z dne 13. 5. 2025 v višini 400 točk. Kot namreč utemeljeno izpostavlja pritožba, sodišče prve stopnje navedene vloge toženke kot prepozne ni upoštevalo, kot to izhaja iz 4. in 5. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zaradi česar stroškov v zvezi s to vlogo ni mogoče šteti za potrebne v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP.
32.Navedeno je narekovalo poseg sodišča druge stopnje v stroškovno odločitev sodišče prve stopnje. Po pravilni odmeri priznani stroški toženke, ob upoštevanju utemeljeno priznanih stroškov, razvidnih iz 59. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, znašajo skupaj 3.049,37 EUR (skupno 3.787,4 odvetniških točk x 0,60 EUR = 2.272,44 EUR + 227,04 EUR kilometrine = 2.499,48 EUR + 22% DDV = 3.049,37 EUR). Glede na njen pravdni uspeh (94,8 %) je toženka upravičena do povrnitve 2.890,80 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov, do povrnitve katerih sta upravičeni pravdni stranki (tožnik je po odmeri, razvidni iz 57. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, upravičen do povrnitve 174,05 EUR stroškov), pa mora tožnik toženki tako povrniti 2.716,75 EUR stroškov postopka.
33.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev ustrezno spremenilo, kot je razvidno iz točke I izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa jo je zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
34.Ker je toženka s pritožbo delno uspela zgolj glede stranske terjatve (stroškov) v zvezi s čemer niso nastali posebni stroški (ti so nastali v posledici izpodbijanja odločitve o glavni stvari), sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).
-------------------------------
1"Če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov iz 2. točke prvega odstavka tega člena ali če ji niso priloženi dokazi iz tretjega odstavka tega člena, se zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana."