30. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji senata dne 12. septembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 298/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 365/2004 z dne 10. 6. 2004 in s sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni št. K 51/2003 z dne 9. 12. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena v zvezi z 22. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče je pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo. Vrhovno sodišče je zahtevo njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo.

2.Pritožnik navaja, da sta kazenski postopek in obsodba napačni in nepošteni ter da je bil obsojen brez dokazov. Zatrjuje kršitev 22., 23., 25., 28. in 29. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave navaja, da so sodišča pristransko odločala, obtožba naj bi bila neutemeljena, nerazumljiva, obsodba pa neprimerna. Kršitev 22. člena Ustave utemeljuje s tem, da v njegovem primeru sodišče ni odločilo v skladu s sodno prakso. Višje sodišče naj ne bi vsebinsko obravnavalo pritožbe. Vrhovno sodišče naj bi povsem ignoriralo zahtevo za varstvo zakonitosti, s čimer naj bi kršilo 25. člen Ustave. Sodišče naj bi kaznovalo pritožnika za dejanje, za katerega obstaja le dvom, ali je sploh obstajalo. S tem naj bi mu bila kršena pravica iz 28. člena Ustave. Pritožniku naj bi bila onemogočena obramba, njegov zagovor naj ne bi bil upoštevan, kar naj bi predstavljalo kršitev 29. člena Ustave. Priglaša stroške postopka. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

B.

3.Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev enakega varstva pravic (22. člen Ustave) s tem, da je sodišče odstopilo od sodne prakse. Pravica do enakega varstva pravic zagotavlja, da sodišče v zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih zadevah. Pritožnik svoje trditve ni utemeljil. S tako posplošenimi navedbami ne more utemeljiti kršitve ustavnih pravic.

5.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva) je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (Uradni list RS, št. 61/92 in OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč tudi v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je Višje sodišče tudi odločilo. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je Višje sodišče navedbe v pritožbi ocenilo, se do njih opredelilo in svojo odločitev razumno obrazložilo. Več od pritožbe 25. člen Ustave ne zagotavlja, zato pritožnik kršitve pravice do pritožbe z navedbami v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ne utemelji.

6.Pritožnik kršitvi 23. in 28. člena Ustave uveljavlja, vendar ju ne utemelji, zato Ustavno sodišče morebitnih kršitev ni presojalo.

7.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

8.Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

9.Po presoji Ustavnega sodišča niso utemeljeni pritožnikovi očitki, da mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da je sodišče pretehtalo pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložilo presojo izvedenih dokazov. Glede na navedeno ni podana kršitev 22. člena Ustave v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave.

10.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

11.Pritožnik je v ustavni pritožbi priglasil odvetniške stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih ustavni pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer