Jedro

V primeru terjatve, ki izvira iz sodne poravnave in katere zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v sodni poravnavi (torej od izpolnitve določenega pogoja), ZIZ ne vsebuje posebnih določb. Mogoče pa je povzeti, da sama sklenjena sodna poravnava nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je izpolnjen bodoči pogoj, za katerega ob sklenitvi sodne poravnave ni moglo biti znano, da bo izpolnjen. Ker torej sklenjena sodna poravnava ne dokazuje, da je izpolnjen v njej določen pogoj, je za dokazovanje zapadlosti terjatve treba izhajati iz že navedenega drugega odstavka 20. člena ZIZ. Če stranki sodne poravnave ne bosta nastopa pogoja ugotovili s sodno poravnavo (novo), bo moral upnik uresničitev takšnega pogoja dokazati bodisi z javno listino bodisi s pravnomočno sodbo. Nikakor pa za izvršljivost od pogoja odvisne zapadlosti terjatve ne bo zadoščala sodna poravnava s katero je bil za zapadlost dogovorjen odložni pogoj.

Upnik je na podlagi sodne poravnave predlagal izvršbo za celotno s sodno poravnavo dogovorjeno (obročno) obveznost, ki naj bi zapadla s tem, ker je bil dolžnik v zamudi z dvema zaporednima mesečnima obrokoma. Za zapadlost celotne dogovorjene vsote, ki je odvisna od uresničitve odložnega pogoja (zamuda s plačilom dveh zaporednih mesečnih obrokov), sama sklenjena sodna poravnava ne zadošča. Ker pa upnik zapadlosti celotne dolžnikove obveznosti ni dokazal niti z javno listino niti s pravnomočno sodbo, je treba ugotoviti, da je dokazal, da sta zapadla samo dva dogovorjena mesečna obroka po 100 EUR – zapadlost teh dveh obrokov je odvisna zgolj od poteka časa in je razvidna iz sklenjene sadne poravnave.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni v I. točki tako, da se ugovoru delno ugodi glede izterjave vseh obrokov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki zapadejo od vključno junija 2021 dalje in se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, ter v II. točki tako, da upnik sam krije stroške odgovora na ugovor.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijani sklep v izpodbijanem a nespremenjenem delu (izvršba dovoljena za 100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2021 dalje in 100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2021 dalje ter izvršilne stroške) potrdi.

III. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika in mu naložilo, da upniku povrne 149,33 EUR stroškov ugovornega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pravočasni pritožbi dolžnik v pretežnem delu ponavlja svoje ugovorne navedbe. Navaja, da lahko sodišče samo preveri datum, ko je dolžnik prejel sodno poravnavo v podpis, prav tako, kdaj je prejel odpravek sodne poravnave. Ni bil seznanjen, da lahko ugovarja vsebini sodne poravnave, prav tako ni vedel, da bo upnik privolil v poravnavo. Ni vedel, da podatek o načinu plačila terjatve ni obligatorna sestavina sodne poravnave. Glede trditev pooblaščenca upnika, da je prvo plačilo izvedel šele po vložitvi predloga za izvršbo, dolžnik navaja, da tega takrat ni vedel, saj je za datum vložitve predloga za izvršbo izvedel šele, ko je s sodišča prejel sklep o izvršbi. Meni, da bi mu lahko pooblaščenec upnika poslal obvestilo ali opomin po zapadlosti prvega obroka. Dolžniku je jasno, da mora dolg poravnati, vendar mu še do sedaj ni nihče povedal na kateri račun naj nakaže znesek in sklic, ko pa za to vpraša na banki, pa nihče nič ne ve. Upnikovih odvetniških stroškov ugovornega postopka ne priznava.

3. V odgovoru na pritožbo upnik pritrjuje izpodbijani odločitvi, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila sodna poravnava sklenjena. Pri tem ni pomembno, če je del obveznosti zapadel že pred podpisom obveznosti. Sodna poravnava je namreč sklenjena, ko stranki prebereta zapisnik o poravnavi in ga podpišeta (drugi odstavek 307. člena ZPP). Glede na to, da je dolžnik soglašal s sodno poravnavo (kar priznava tudi v ugovoru in pritožbi), bi lahko pravočasno plačal prvi obrok, četudi je ta zapadel pred podpisom sodne poravnave. Dejstvo, da je sodno poravnavo podpisal, kaže tudi na to, da se je zapadlosti prvega obroka zavedal, saj bi sicer lahko zahteval ustrezen popravek besedila. Kar se tiče računa, na katerega mora nakazovati posamezne zapadle obroke iz sodne poravnave, pa bi se dolžnik lahko obrnil na pooblaščenca tožeče stranke in bi dobil ustrezno informacijo.

6. Kljub temu pa izpodbijana odločitev v pretežnem delu ni pravilna. Sodišče prve stopnje je povzelo vsebino 20. člena ZIZ. Zapadlost terjatve se po drugem odstavku 20. člena ZIZ dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino ali po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti, na opisan način ni mogoče dokazati, se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZIZ dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla. Ko gre za zapadlost, k nastopi s potekom časa, v primeru sodne poravnave ni nobenega problema – sama sklenjena sodna poravnava v tem primeru skladno z drugim odstavkom 20. člena ZIZ dokazuje zapadlost. Drugače pa je, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v sodni poravnavi.

7. Ko gre za terjatve iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, je primer, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, urejen v tretjem odstavku 20.a člena ZIZ. V takem primeru notar stranke opozori, da za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Notar stranke opozori, da lahko, namesto dokazila o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku, upnik pooblasti notarja, da zapadlost sporoči dolžniku. Notar mora, kadar ga upnik pooblasti, da zapadlost takšne terjatve sporoči dolžniku, zapadlost sporočiti nemudoma in o tem sestaviti zapisnik, ki pri odpoklicu terjatve zadostuje za zaznambo tega dejstva v zemljiški knjigi. Pisna izjava upnika oziroma sporočilo notarja iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ se vroča dolžniku priporočeno po pošti (četrti in peti odstavek 20. a člena ZIZ).

8. V primeru terjatve, ki izvira iz sodne poravnave in katere zapadlost ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v sodni poravnavi (torej od izpolnitve določenega pogoja), pa ZIZ ne vsebuje posebnih določb. Mogoče pa je povzeti, da sama sklenjena sodna poravnava nikakor ne zadošča za ugotovitev, da je izpolnjen bodoči pogoj, za katerega ob sklenitvi sodne poravnave ni moglo biti znano, da bo izpolnjen. Ker torej sklenjena sodna poravnava ne dokazuje, da je izpolnjen v njej določen pogoj, je za dokazovanje zapadlosti terjatve treba izhajati iz že navedenega drugega odstavka 20. člena ZIZ. Če stranki sodne poravnave ne bosta nastopa pogoja ugotovili s sodno poravnavo (novo), bo moral upnik uresničitev takšnega pogoja dokazati bodisi z javno listino bodisi s pravnomočno sodbo. Nikakor pa za izvršljivost od pogoja odvisne zapadlosti terjatve ne bo zadoščala sodna poravnava s katero je bil za zapadlost dogovorjen odložni pogoj.

9. In tako je tudi v obravnavanem primeru. Upnik je na podlagi sodne poravnave predlagal izvršbo za celotno s sodno poravnavo dogovorjeno (obročno) obveznost, ki naj bi zapadla s tem, ker je bil dolžnik v zamudi z dvema zaporednima mesečnima obrokoma. Za zapadlost celotne dogovorjene vsote, ki je odvisna od uresničitve odložnega pogoja (zamuda s plačilom dveh zaporednih mesečnih obrokov), sama sklenjena sodna poravnava ne zadošča. Ker pa upnik zapadlosti celotne dolžnikove obveznosti ni dokazal niti z javno listino niti s pravnomočno sodbo, je treba ugotoviti, da je dokazal, da sta zapadla samo dva dogovorjena mesečna obroka po 100 EUR – zapadlost teh dveh obrokov je odvisna zgolj od poteka časa in je razvidna iz sklenjene sadne poravnave. Prvi obrok je zapadel 16. 4. 2021, drugi pa 16. 5. 2021. V tem delu je zato predlog za izvršbo utemeljen, ugovor pa neutemeljen.

10. Dolžnik sicer zatrjuje, da je 100 EUR plačal tako, da je ta znesek po navodilu uslužbenca upnika nakazal na svoj račun, a je ob tem treba ugotoviti, da nakazilo na račun dolžnika ne pomeni poplačilo upnika, hkrati pa dolžnik tudi ni predlagal dokaza, da mu je uslužbenec upnika res rekel, da naj znesek obroka nakaže kar na svoj bančni račun. Navsezadnje pa bi dolžnik o računu in sklicu, na katerega naj nakaže plačilo, povprašal tudi upnikovega pooblaščenca. Glede na to je treba ugotoviti, da dolžnik ni z gotovostjo dokazal, da je upniku plačal obroka, za katerega zatrjuje, da ga je nakazal na svoj račun (31. 5. 2021).

11. Ker je sodišče prve stopnje upniku v sklepu o izvršbi priznalo le 100 odvetniških točk za sestavo predloga za izvršbo (kar je najnižji znesek, do katerega je upravičen upnik), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter stroške sodne takse (ki so za predlog za izvršbo enaki ne glede na znesek izterjave), je pritožbeno sodišče v celoti pustilo v veljavi tudi stroškovni del sklepa o izvršbi, saj ta glede na priznani znesek ne bi bil drugačen četudi bi sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo le za znesek 200 EUR.

12. Upoštevaje vse to je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da je v pretežnem delu ugodilo dolžnikovemu ugovoru in se izvršba opravlja v delu, v katerem je bila dovoljena za do vložitve predloga za izvršbo (16. 4. 2021 in 16. 5. 2021) zapadla obroka 100 EUR in za s sklepom o izvršbi priznane izvršilne stroške. V preostalem delu pa je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršbo ustavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

13. Ker je dolžnik uspel skoraj z 90 % svojega ugovora, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o ugovornih stroških, ki jih skladno z določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ, nosi upnik sam. Dolžnik namreč ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom svojega ugovora, zaradi tega pa tudi niso nastali dodatni stroški.

14. Dolžnik pritožbenih stroškov ni priglasil, upnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v pritožbenem postopku ni bil uspešen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).