Jedro

Toženec živi v bedi, ko mora očitno prav vso svojo življenjsko energijo uporabiti za golo preživetje. Tak položaj predstavlja okoliščino iz drugega odstavka 104. člena SZ-1, ki mu že ves čas, še posebej zdaj, ko je poleg vsega še nepokreten, preprečuje, da bi v rokih iz prvega in drugega odstavka 104. člena SZ-1 tožečo stranko obvestil o nastanku okoliščin iz prvega odstavka 104. člena SZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka toženi stranki odpoveduje najemno pogodbo; posledično pa naj bi bil toženec dolžan izprazniti stanovanje in tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

2. Zoper takšno sodbo se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je izpodbijana sodba nepravilna, nezakonita in nesklepčna. Opozarja, da je sodišče ves čas postopka pisanja napačno vročalo neposredno tožeči stranki, čeprav je ta izkazala obstoj pooblastilnega razmerja. Trdi, da je (neposredno) prejela le dve vlogi tožene stranke z 20. 1. 2014 in s 3. 3. 2014, ni pa prejela odgovora na tožbo.

Toženec na noben narok ni pristopil, čeprav je bil pravilno vabljen. Tožeča stranka meni, da sodišče njegovega izostanka z naroka ne bi smelo opravičiti.

Sodišče je nesklepčno upoštevalo dejstva, ki jih stranke sploh niso zatrjevale oziroma ne na tak način, da bi bile specificirane in določne. Navedbe tožene stranke v vlogah so nejasne, dokazila pa nerazumljivo obrazložena.

Sodišče je svojo odločitev napačno oprlo na določbe 104. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), saj sporno stanovanje sploh ni neprofitno. Toženec je bil tožeči stranki le dolžan plačevati mesečne obroke najemnine v višini neprofitne najemnine.

Sodišče bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali je bil odpovedni razlog podan v času pred 8. 8. 2013, ko je toženec zamujal s plačili najemnine v višini neprofitne najemnine. Za to obdobje toženec ni izkazal opravičljivih razlogov za nezmožnost izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, tožeča stranka ga je na to ustrezno opozorila in mu dala rok za odpravo kršitve, toženec pa kršitve ni odpravil, zato je bila tožba potrebna. Pokojnina, kakršno prejema toženec ne predstavlja pokojnine, zaradi katere bi bil ogrožen pri preživljanju.

Toženec tudi ni izkazal, da bi v 30 dneh po nastopu izjemnih okoliščin tožečo stranko o tem obvestil. Ker je dokazno breme glede prenehanja obstoja krivdnega razloga na tožencu, ta pa je potrdil, da dolguje najemnino in ni izkazal, da bi ravnal v rokih in na način za sanacijo krivdnega stanja po 104. členu SZ-1, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vloga z 18. 10. 2013, s katero se je toženec odzval na poziv, naj odgovori na tožbo (ni pa naslovljena kot odgovor na tožbo), je bila tožeči stranki vročena tako, kot se zavzema, da bi ji sodišče moralo vročati vsa pisanja v tem postopku, torej na naslov pooblaščenke, kakršnega je navedla v tožbi. Podpisana vročilnica v spisu (speta k list. št. 15) izkazuje, da je tožeča stranka odgovor na tožbo prejela. Pritožnica vsebine vročilnice (ki je javna listina), ni izpodbila.

Ostale vloge, četudi te niso bile vročene na način, kakršnega določa 1. odstavek 137. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je tožeča stranka prejela (na naslov stranke, kar izkazujejo vročilnice v spisu), zato se v skladu z določbo 6. odstavka 139. člena ZPP na kršitev pravil o vročanju ne more sklicevati. Enako velja za vabila na naroke za glavno obravnavo. Očitno je, da je tožeča stranka vsa pisanja v tej zadevi prejela, ne glede na to, da so ji bila nekatera vročena neposredno in ne po pooblaščencih. Na to kaže tudi ravnanje tožeče stranke, ki se je udeležila obeh narokov in se je, ko ji je sodišče prve stopnje natančno predočilo vsebino vlog tožene stranke, na to odzvala vsebinsko in ni prav z ničemer problematizirala tega, da ji vsebina vlog ne bi bila znana, ker jih ne bi prejela. Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni bila storjena.

6. Ni jasno, kam merijo pritožbene navedbe o tem, da sodišče tožencu izostankov z narokov ne bi smelo opravičiti. Stranka se(1) ni dolžna odzvati vabilu niti nima dolžnosti izpovedbe (prim. 2. odstavek 262. člena ZPP). Sodišče glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje (prim. 2. odstavek 262. člena ZPP). Ker odločilna dejstva v obravnavani zadevi sploh niso bila sporna, zaslišanje toženca ni bilo potrebno. Višje sodišče tako nima nobenih pomislekov v način, kako je sodišče prve stopnje glede na vse okoliščine presodilo, kakšen pomen ima to, da se toženec ni udeležil narokov.

7. Ni pomembno, kako tožeča stranka sama opredeljuje sporno stanovanje, torej ali ga poimenuje kot namensko najemno stanovanje ali kot neprofitno stanovanje. V skladu z določbo 1. alineje 83. člena SZ-1 je stanovanje, ki se oddaja za neprofitno najemnino, neprofitno najemno stanovanje. Sodišče prve stopnje je ob odločanju o tožbenem zahtevku po 103. členu SZ-1 torej povsem pravilno uporabilo določbe 104. člena SZ-1. 8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka sploh ni nasprotovala trditvam toženca o tem, da je ostal brez vsega, ker je njegov sin prodal stanovanje, on pa je ostal zadolžen pri banki; o tem, kakšno pokojnino prejema in koliko denarja mu ostane za preživetje ter o tem, da živi v revščini oz. v bedi (po plačilu kredita in stroškov mu za preživetje ostane 80 do 100 eur mesečno); o tem da ima hude in številne zdravstvene težave (sladkorna bolezen, astma, srčna bolezen, vodenica); o tem da je nepokreten (že več mesecev ni zapustil stanovanja); o tem, da je sprožil postopek (oz. postopke) v smislu prvega odstavka 104. člena SZ-1 (z odločbo CSD mu je bila odobrena izredna denarna socialna pomoč za poplačilo dolgov do S., d.d.) ter o tem da je večkrat poskušal po telefonu stopiti v stik s tožečo stranko in o tem da se je pri njem zglasila gospa P. (očitno pooblaščenka tožeče stranke M. Š. P.). Te navedbe so bile v toženčevih vlogah, četudi so napisane v preprostem jeziku nekoga, ki težko piše in mu slovenski jezik očitno ni prvi jezik, povsem jasno izpostavljene, še več, ni jih prekrila sterilnost pravniškega izrazoslovja.

9. Toženec(2) po (v pritožbi neizpodbijanih) dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ne živi le v socialni stiski, ampak v bedi, ko mora očitno prav vso svojo življenjsko energijo uporabiti za golo preživetje. Brutalno to pokaže dejanska ugotovitev, da se mu je položaj še dodatno močno poslabšal, ker zdaj zaradi nepokretnosti ne more več do merkatorjevih smetnjakov, kjer si je prej nabral zelenjavo. Tak položaj pa predstavlja okoliščino iz 2. odstavka 104. člena SZ-1, ki mu že ves čas, še posebej zdaj, ko je poleg vsega še nepokreten, preprečuje, da bi v rokih iz 1. in 2. odstavka 104. člena SZ-1 tožečo stranko obvestil o nastanku okoliščin iz 1. odstavka 104. člena SZ-1 (čeravno je celo to storil in še večkrat poskusil storiti). Presoja sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podana situacija v smislu 104. člena SZ-1, predstavlja pravilno in ustavno skladno(3) razlago določbe 104. člena SZ-1. Ker torej obstajajo izjemne okoliščine, na katere toženec ni mogel vplivati in zaradi katerih mu ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, je odločitev sodišča prve stopnje popolnoma pravilna. Očitki o zmotni uporabi materialnega prava pa so neutemeljeni.

10. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Višje sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

(1) Drugače kot npr. priča. (2) Rojen je bil leta 1936. (3) Slovenija je socialna država (2. člen Ustave RS).