Jedro

Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pri tožniku ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti I. kategorije in tudi ne invalidnosti II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 29. 5. 2011 in da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da njegovo zdravstveno stanje ne more biti enako kot leta 1997. Nemogoče je namreč, da se njegovo zdravstveno stanje v vsem času od že ugotovljene invalidnosti III. kategorije ni poslabšalo. Od leta 2010 do leta 2014 se mu je zdravstveno stanje celo zelo poslabšalo. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ni opravila strokovnega osebnega pregleda tožnika. Ni mu jasno zakaj toženec ni upošteval dejstva, da je tudi na Hrvaškem razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Meni, da je obrazložitev invalidske komisije druge stopnje v delu, kjer navaja, da je tožnikova medicinska dokumentacija pomanjkljiva, ker so navedene zgolj diagnoze, ni pa podan opis funkcionalnega statusa, v nasprotju z zakonom in 6. ter 14. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Invalidska komisija bi morala namreč od tožnika zahtevati dopolnitev medicinske dokumentacije, v kolikor je menila, da je le-ta pomanjkljiva, na način, da dostavi opis funkcionalnega statusa. Ne strinja se z zaključkom, da mu ne pripada pravica do invalidske pokojnine, ker kot invalid III. kategorije invalidnosti še ni dopolnil 63 let starosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 29. 5. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 14. 10. 2010 in ugotavljalo ali tožnik izpolnjuje pogoje za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

S prvostopno odločbo z dne 14. 10. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 29. 5. 2011, je toženec odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 20. 7. 2009 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 9. 8. 2010, enakega mnenja pa je bila tudi invalidska komisija II. stopnje z dne 13. 1. 2011, je pri tožniku od 20. 7. 2009 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami, da ročno premešča in dviguje bremena le do 5 kg, da delo lahko opravlja le na zavarovani višini in v toplotno urejenem prostoru.

Iz dokumentacije izhaja, da tožnik boluje za prisotnostjo vsadkov in presadkov ob koronarni angioplastiki, aterosklerotično srčno žilno boleznijo ter kronično obstruktivno pljučno boleznijo. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje, kljub enotnima mnenjema obeh invalidskih komisij, zaprosilo za mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti še Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja. Ta je bila v sestavi specialista kardiologa mnenja, da pri tožniku ne gre za izgubo delovne zmožnosti. Sposoben je opravljati delo z omejitvami: ročno lahko premešča in dviguje bremena le do 5 kg, delo lahko opravlja le na zavarovani višini in v toplotno urejenem prostoru. Izvedenec je mnenje podal po pregledu medicinske dokumentacije in osebnem pregledu tožnika ter ugotovil povišan krvni pritisk (175/81), nad srcem je bil slišan blag mezosistolni šum, ostale najdbe so bile v mejah normale. EKG je pokazal sinusni ritem s frekvenco 82/minuto, intermediarno srčno os, brez znakov ishemije. Iz anamneze je povzel, da tožnik zmore blage telesne napore, pri zmernih se upeha. Stenokardij ali znakov srčnega popuščanja nima.

Tožnik se z izvedenskim mnenjem ni strinjal, vendar ni podal konkretnih pripomb na ugotovitve izvedenca. Zgolj pavšalno je navajal, da se z mnenjem izvedenca ne strinja, saj je nemogoče, da se njegovo zdravstveno stanje od leta 1997 ni poslabšalo, ter očital, da je bil pregledan na preprost način in da s takšnim pregledom izvedenec ni mogel ničesar ugotoviti.

Po prepričanju pritožbenega sodišče je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, dovolj podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Specialist kardiolog je opravil osebni pregled tožnika, vključno z EKG-jem ter preučil tudi vso razpoložljivo dokumentacijo in posamezne izvide ter ocenil, da pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Pri tožniku gre za prisotnost vsadkov in presadkov ob koronarni angioplastiki, aterosklerotično srčno žilno bolezen ter kronično obstruktivno pljučno bolezen. Na podlagi takšnega zdravstvenega stanja je tožnik, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, zmožen s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: da ročno prenaša in dviguje bremena le do 5 kg, delo opravlja le na zavarovani višini in v toplotno urejenem prostoru, kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kot je menil specialist kardiolog v sestavi Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Takšno mnenje, (ki je skladno tudi z izvedenskima mnenjema invalidske komisije prve in druge stopnje) je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo in izvidi, ki so bili znani do dokončne izpodbijane odločbe toženca, samo mnenje pa je tudi dovolj obrazloženo in strokovno utemeljeno.

Tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje nobenega od pogojev določenih v 67. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. V skladu z navedenim členom pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let; in zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Pri tožniku namreč ni bilo mogoče ugotoviti invalidnosti I. kategorije in tudi ne invalidnosti II. kategorije s pravico do poklicne rehabilitacije, kot invalid III. kategorije invalidnosti pa še ni dopolnil 63 let (roj. 20. 3. 1954).

Brez podlage pritožba navaja, da toženec oziroma sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik v BIH in na Hrvaškem razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. V Republiki Sloveniji se invalidnost definira na podlagi predpisov, ki veljajo v Republiki Sloveniji, torej v konkretnem primeru na podlagi v času vložitve zahtevka veljavnega ZPIZ-1, ki je tedaj urejal sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Prav tako se na podlagi navedenega zakona ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Invalidske komisije prve in druge stopnje pa so kot izvedenski organ toženca v skladu z 261. členom ZPIZ-1 pristojne za dajanje izvedenskih mnenj o invalidnosti in nezmožnosti za delo. Kot izhaja iz dokumentacije sta v obravnavanem primeru invalidski komisiji prve in druge stopnje pri podajanju izvedenskega mnenja pregledali predloženo tujo medicinsko dokumentacijo, med drugim tudi zdravniško mnenje ... z dne 20. 7. 2009, iz katerega je razvidno, da so pri zavarovancu ugotovili I. kategorijo invalidnosti od 20. 7. 2009 zaradi bolezni, poleg tega pa tudi celotno ostalo dokumentacijo. Samo dejstvo, da se mnenja invalidskih komisij toženca in zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v BIH oziroma na Hrvaškem razlikujejo, še ni razlog za dvom v pravilnost mnenj invalidskih komisij toženca, ki sta bili potrjeni tudi z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja.

Glede na vse obrazloženo, in ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.